SDP grozi in igra opozicijo, v POSKOK-u tožilec, ki je ustavil preiskavo za GRAS, prelagajo odgovornost, sistem pa propada

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Ko oblast skliče novinarsko konferenco, da bi obtožila pravosodje, to ni več politični stališče, to je institucionalni paradoks. Socialdemokratska stranka Bosne in Hercegovine se očitno zgledovala po Naši stranki, zato danes sama sebi igra opozicijo. Zbrali so se poslanci SDP-ja v skupščini KS, da igrajo moralne vertikale.

Seveda, za vsem stoji poskus obrambe kadrov SDP-ja v Vladi KS in javnih podjetjih, ki so pripeljana do roba propada. Cilj je jasen, niso oni odgovorni, temveč „tisti pred njimi“ – kdor koli že ti „tisti“ bili. Med temi „tistimi“ so tudi njihovi koalicijski partnerji, kot je Elmedin Konaković, ki je vodil Kanton Sarajevo kot premier.

SDP kot okostje oblasti v Kantonu Sarajevo danes od tožilstva Kantona Sarajevo zahteva, da ponovno preuči odločitev o neizvedbi preiskave v zvezi z poročilom, ki ga je posredoval Urad za boj proti korupciji Kantona Sarajevo, in ki se nanaša na dogajanja do leta 2019 v GRAS-u.

Toda SDP ni opozicija. Ni marginalna politična skupina. Ni izključeni opazovalec. Oni so del sistema. Oni upravljajo kanton in to že drugi mandat zapored.

Zato je skrajno hinavsko govoriti „ne želimo izvajati pritiska na preiskave“, hkrati pa javno obtoževati tožilstvo in napovedovati pošiljanje predmeta POSKOK-u, če se odločitev ne spremeni.

Še posebej je indikativno, da je glavna tožilka priznala, da ni bilo ugovorov na ustavljeno preiskavo. Sedaj pa so se spomnili ugovarjati SDP-jevci in groziti s POSKOK-om – čeprav je tožilec, ki je sprejel odredbo o neizvedbi preiskave, Aid Hadžismailović, danes zaposlen prav v tem posebnem oddelku.

SDP je navajen pošiljati politična sporočila z položaja moči in to je nadaljeval tudi sedaj. Ko so v preteklosti združenja sodnikov in tožilcev reagirala na domnevne pritiske v drugih predmetih, je bil ton dramatičen: „Nehate izvajati pritisk“. Danes, ko oblast odprto sporoča, da pričakuje drugačno odločitev, je vprašanje, ali se bo odzvala. Ali pritisk obstaja samo, ko prihaja od političnih nasprotnikov?

Če je zahteva po ponovnem preučitvi odločitve legitimna, potem je legitimna v vsakem primeru. Če je to pritisk, potem je pritisk ne glede na to, kdo ga izreka. Načela se ne da braniti selektivno.

Tukaj se odpira še eno ključno vprašanje, če je bilo poročilo o milijonski škodi tako resno, zakaj oblast v preteklih treh letih ni vztrajala pri institucionalnem nadzoru, skupščinskih razpravah, politični odgovornosti upravljavskih struktur in sistemskih ukrepih? Spomniti jih je treba, da se v skupščinskih klopeh niso ukvarjali z GRAS-om vse od leta 2020, ker poročila o delu tega podjetja niso prišla na dnevni red Skupščine. Verjetno je vladajočim bilo najpomembnejše, kaj se je zgodilo do leta 2019. In morda je pomembno, toda zakaj se vse sedaj zreducira na konferenco za medije in sporočilo tožilstvu KS?

Vlast, ki igra opozicijo, se poskuša distancirati od sistema, ki ga upravlja. To pa je najnevarnejša oblika politične manipulacije, ker briše mejo odgovornosti.

Če je pravosodje zgrešilo, obstajajo mehanizmi. Če obstajajo novi dokazi, naj jih predajo. Če dvomijo v zakonitost dela tožilstva, naj sprožijo institucionalne postopke.

Toda javno obtoževanje z položaja oblasti, s političnimi ultimatumi, ni boj proti kriminalu. To je poskus političnega prelaganja odgovornosti.

In medtem ko oblast govori, kot da je opozicija, državljani ostajajo brez odgovora na ključno vprašanje, kdo dejansko upravlja sistem in kdo bo končno nosil odgovornost za nesrečo tramvaja, v kateri je smrtno stradal Erdoan Morankić, hudo pa je bila poškodovana Ella Jovanović?

Vlast bi morala odgovoriti tudi na to, kako je mogoče, da niti 15 dni po nesreči javnost ne pozna vzroka tragedije, kot da je, v najmanjšo roko, padla vesoljska ladja, ne pa tramvaj v sistemu, ki ga prav oni upravljajo.