Člani SDP iz Banjaluke v maskirnih oblačilih: Politične igre in izguba idealov

Piše: doc.dr.sci.iur Nermin Alihodžić

Sinoči sem na eni od lokalnih televizij gledal tiste "teletabise" iz SDP-ja v Banjaluki. Zanimiv kvartet, ki je prišel v studio oblečen v maskirne majice in je v nekaj več kot uri hvalil bosanskohercegovski patriotizem, veliko delo, ki ga opravljajo pri širjenju bratstva in enotnosti v Banjaluki, levji boj, ki ga kot opozicija vodijo proti Dodikovim režimom,
veličanje Nikšićeve hrabrosti, da je v času največje krize prišel v Narodno skupščino Republike Srbske in tam vsem povedal, kako stvari stojijo, do žaljenja vsakogar, ki se ne ujema z njihovo vizijo multietnične Bosne in Hercegovine.

Že ptice na vejah vedo, da od SDP-ja ni ostalo niti tisto P na koncu, saj je Nermin Nikšić in njegov pajdaš Vojin Mijatović z ozko skupino polpismene kamarile uspelo dotolči in ubiti še zadnjo sled socialne demokracije, ki je morda ostala po odhodu Zlatka Lagumdžije. Po Nikšiću, če bo ta človek kdaj sploh odšel z vrha te stranke, v kar močno dvomim, ne bo ostalo nič drugega kot prazna lupina, še več, hvalijo se, da je to edina
stranka v Bosni in Hercegovini, kjer člani sposrednim glasovanjem izbirajo predsednika.

To, da Vojin sinoči javno v eter izreka predhodno odločeno voljo članov SDP-ja in kaj se bo vse zgodilo na organih stranke in na kongresu v bližnji prihodnosti, članov ne bi smelo presenetiti ali jih celo spraviti v dvom o njihovi volji. Vse je že vnaprej režirano - „Panem et circenses“, kot bi rekli stari Rimljani.

Vojina ni sram govoriti, kako so ciljano, z vizijo, pred dvema letoma uvedli Dodika v oblast, da bi mu pripravili, podstavili, pripravili to, kar se mu zdaj dogaja. Če tega nismo vedeli, naj bo zdaj jasno, da je vse to del načrta trojice in da smo prav zdaj priča njegovemu finalu – odstranitvi Milorada Dodika s politične scene. Šeretski Vojo mežika, ko to izgovarja v kamero in zmaje s glavo pravi: „Naše delo je, ja, ja.“

To, da je ogrožen ustavni red, da Milorad Dodik ponižuje institucije te države, da smo priča največji varnostni in politični krizi od leta 1995, je za Mijatovića manj pomembno, saj trojka izvaja svoj načrt. Kaj je mar, da povratniki v Republiki Srbski živijo v strahu, cilj je pomemben, cilj pa opravičuje sredstva.
Ne bomo zdaj mi, ki nam servirajo to zgodbo, cepidlačili in dvomili v to, bog ne daj.

Tako kot so učinkovito popravili 72 metrov proge po štirih mesecih od poplav v Dolnji Jablanici, ali kot so obnovili tramvajsko progo, ne da bi kdo vedel dejansko ceno, ali kako so rekordno zadolžili Kanton Sarajevo v času svojega mandata, tako bo trojka tudi to končala strokovno in ekspresno. Naše je le, da gledamo in se učimo, kako se ljubi in vodi državo in državno politiko.

In seveda, da poslušamo, kako žalijo posameznike, ki so po njihovem prišli iz province, končali visoke šole nekje v Maleziji in zdaj hočejo graditi državo častno in pošteno. Tako ne gre. Pri fini mestni raji, kot so oni, mora biti to zavito, ovito, skrito. Ustavo je treba suspendirati za štiriindvajset ur, da bi prišli na oblast, ne pa da vas državljani z veliko večino izvolijo pošteno na volitvah.

Morate biti „vsiljeni“, da bi vedeli, kako se država ljubi in kako se gradi multietnična Bosna in Hercegovina. Žalostno je bilo sinoči gledati Tinky Winky, Dipsy, Laa-Laa in Po-ja, tako oblečene, in pomisliti, da je to prihodnost, s katero naj bi se gradila boljša Bosna in Hercegovina. Vojin ni material za tako nekaj, verjemite mi, prav tako kot ni več SDP.

Naredijo nas norce, kot da ne spremljamo medijev, ne potujemo, nimamo prijateljev v Republiki Srbski in Srbiji, kot da živimo na nekem drugem planetu, da ne vemo, da obstajajo tudi častni in pošteni Srbi, ki ljubijo to Bosno in Hercegovino z vsem srcem in jo doživljajo kot svojo domovino. Ljubijo, a molčijo. Molčijo, ker, kot je nekoč zapisal veliki Ivo Andrić: „Pridejo, tako, časi, ko pamet potihne, bedak spregovori, a revež obogati.“

In ko pošteni in pametni molčijo, gledamo ljudi, ki so v volilni enoti Banjaluka na zadnjih lokalnih volitvah osvojili 688 glasov, rezultat, ki je povsem dovolj, da Nikšić nagradi Mijatovića z ministrsko pozicijo, vendar v Federaciji Bosne in Hercegovine. Predstavljajte si, kaj bi Vojin dobil, če bi mu slučajno uspelo prestopiti cenzus in imeti zdaj v Mestni skupščini Banjaluke pompozno napovedana dva odbornika. Morda bi postal „prvi človek stranke iz
sence“?

Na srečo vseh nas, leto 2026 ni daleč, zdaj bo zelo hitro. Potem se bomo demokratično prešteli in na volitvah videli, koliko „vsiljenih“ bo tokrat osvojilo glasov in uspelo dobiti podporo državljanov tako v Sarajevu kot v Banjaluki, in kje bo Vojin lahko spet minister.

Morda se bo vpisal na študij v Malezijo, kdo ve, če dobi štipendijo človeka na posebni nalogi.