SDA na nepoznatom terenu: Desetletja kulturnih in izobraževalnih zablod

SDA je politična stranka, ki je na oblasti od leta 1990. Po vojni se je pričakoval napredek na vseh področjih, boljše življenje ljudi in rast zaposlovanja. Vendar je vse, kar se je zgodilo, podobno plazenju polža v boljšo prihodnost.

Pod vodstvom SDA je bošnjaški narod izgubljal bitke na vseh področjih. Katastrofalna privatizacija, popoln gospodarski propad in največja armada brezposelnih v Evropi. Vse večji dolgovi. Propad izobraževanja, od osnovnega do univerzitetnega. Pomanjkanje kulturne strategije več kot tri desetletja po vojni. Padec na vseh področjih, od pravosodja do kadrovskega zloma izvršilne oblasti v številnih resorjih.

Povezani članek

Gospodarski zlom po modelu SDA: Kriminalna privatizacija in životarjenje v povprečnosti

To je drugi del feljtona, v katerem analiziramo pogubno oblast nacionalne stranke Bošnjakov, ki ga objavlja bosansko-hercegovška tiskovna agencija Patria.

Nimamo kulturne politike in kulturne strategije, niti je nismo imeli zaradi brezbrižnega odnosa SDA in njenih večinoma nesposobnih kadrov. V kulturi vlada katastrofalno stanje zaradi intelektualne nemoči in neobstoja duhovnosti znotraj SDA.

Desetine absurdov in večletnih zablod je zaznamovalo delovanje stranke na tem področju.

V predšolski starosti se otroci praktično ne učijo ničesar o genocidu nad Bošnjaki Srebrenice, niti o zločinih, ki so se zgodili pred dvajsetimi leti. Učbenike večinoma pišejo strankarski kadri SDA, zato ne preseneča, da v njih ni poglavij o zločinu genocida v Srebrenici.

SDA bi se lahko imenovala Stranka manjšega odpora, saj gre v tej smeri. Popolnoma napačni procesi v osnovnem šolstvu s popolno, skoraj neznosno obremenitvijo otrok in staršev. Otroci so dobili deveti razred in nedavno tudi maturo, ki jo morajo opravljati. Sploh ni jasno, zakaj generacijam, ki so šolo doživljale kot veselje, danes ne dovolijo, da bi imele svoje otroštvo?

Učbeniki se spreminjajo vsaki dve leti, domnevni avtorji pa ne napišejo niti ene same povedi brez inverzije. To najbolj kaže na to, da so domnevni avtorji pravzaprav navadni prepisovalci učbenikov iz Srbije, Hrvaške ali celo Črne gore. Drugič, najhujše posledice se nanašajo na nemoči otrok, da bi se normalno in naravno učili predstavljeno snov. Zdi se, da je s stalnimi prepisovalnimi inverzijami in prepisovalnimi akrobacijami vse to prišlo do absurda. Pred temi shizofrenimi stavki so ogromne logične luknje, zato ni čudno, da otroci težko ali nikakor ne sprejemajo lekcij iz takšnih učbenikov. Tisto, kar je vsem jasno, ni tvorcem kulturne in izobraževalne politike iz SDA, zato se agonija neskončno ponavlja že več kot dve desetletji.

Namreč, boj za bosanski jezik bi se moral najprej odvijati na območju z bošnjaško večino. Lekcije iz bosanščine se prav tem otrokom servirajo, kot da gre za tehnologijo vesoljskih ladij, ne pa za jezik, s katerim so se ti ubogi otroci rodili. 

Standardi bosanskega jezika se pravzaprav ne uporabljajo na javnih servisih. Vse, kar se bere, se bere z napačnimi naglasi. Že leta na teh servisih prevladuje hrvaški jezik, zato že predolgo ni enakopravne obravnave bosanskega jezika. Vsekakor propadajo tudi televizijski servisi, ker SDA, tako kot v vseh pomembnejših segmentih, ne prepoznava državotvornosti.

Založništvo ne obstaja. Že dolgo ni slišati o proračunski pomoči in podpori založništvu, ki se je nekoč delila z drobtinicami, a je pomenila kakršno koli upanje. Sosednji državi Srbija in Hrvaška imata približno tridesetkrat večje založništvo kot BiH. Torej, na vsako izdano knjigo v BiH imamo približno trideset izdaj v Srbiji in na Hrvaškem. Stanje s prevajanjem je enako tragično. Eno najpomembnejših del v kulturi je popolnoma zanemarjeno in skoraj ponižano. SDA potrebuje prevajanje le za njihova srečanja s tujci. 

Sedem kulturnih institucij je bilo skoraj uničenih prav v času vladavine SDA in njenih kadrov: Muzeji, Narodna knjižnica, Zvezni arhiv in Arhiv Bosne in Hercegovine, so preživeli in še naprej delajo po zaslugi posameznikov.            

Ne obstaja niti en celovečerni film o bližnji vojni preteklosti, ki bi bil posnet, zato ni bilo niti financiranja s proračunskim denarjem. Namreč, v kantonih, kjer je nedvomno vladala SDA, bi se lahko zagotovila sredstva, s katerimi bi se posnel celovečerni film. Vendar je filmska industrija BiH ustvarila veliko število izjemnih del, večinoma s tujimi producenti. Torej, režiserji, ki so proslavili BiH, niso dobili ničesar pomembnega od te države.

Kulturna politika je do zdaj imela le individualne značilnosti ministrov po kantonih. Namreč, javna skrivnost je, da so se denarji iz kantonalnih proračunov selili predvsem v sosednje države.  

Dokumentaristika o vojni je večinoma delo vestnih in vrednih posameznikov. Država pri tem, natančneje SDA, kot da sploh ni želela javno sodelovati.

Ta linija neoporekanja je vidna na vsakem koraku. Če pogledamo tudi šport, za katerega nimamo ministrstva niti na ravni kantonov, entitet ali celo države, vidimo spet enako stanje. SDA je stranka, ki nikoli ne igra na tujem terenu. Sredstva, ki se izdvajajo, so mizerna, rezultate pa imamo skoraj izključno od športnikov, ki so na „življenju in delu v tujini“. Izjema so le bosanski borilni športi: judo, karate, taekwondo in boks.