
Na konferenci Bledski strateški forum v Sloveniji so med drugim govorili o vprašanjih vključevanja držav Zahodnega Balkana v EU. Na srečanju so zbrali zunanje ministre teh držav. Vendar pa je bilo opazno malo zunanjih ministrov iz držav članic EU, piše Christian Schwarz-Schilling v novem komentarju za Deutsche Welle.
Gost, ki je vsekakor pritegnil največ pozornosti, je bil Američan Matthew Palmer kot novoimenovani posebni odposlanec za Zahodni Balkan.
ZDA so zdaj prevzele pobudo in naredile prvi korak, da bi pretresle EU – ki je zaposlena s svojimi težavami – da bi države Zahodnega Balkana ponovno pripeljale za pogajalsko mizo in jih spodbudile, da najdejo resnično rešitev za nesporazume, ki obstajajo že skoraj 20 let.
ZDA ne želijo prepustiti regije ruskemu vplivu
Pravzaprav je bila naloga EU, da energično dela na problemih regije in evropski integraciji teh držav. V 90. letih, ko sta bili Bosna in Hercegovina in kasneje Kosovo vpleteni v grozovite vojne, je bila pobuda ZDA tista, ki je stvari na Balkanu spravila na pravo pot.
Izkušnje so nam pokazale, da so le tiste rešitve, ki so bile usklajene med Ameriko in Evropo, uspešne in trajne. Vse dosedanje akcije Bruslja so bile preveč razredčene in niso resnično vodile k cilju. Zato bi morali biti Združenim državam Amerike hvaležni za to pobudo, čeprav se to nekaterim Evropejcem zagotovo ne dopada.
Eden od dobrih poznavalcev regije, profesor Daniel Serwer, je dejal, da predsednik Trump pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto želi zabeležiti še en uspeh – glede zastoja pri reševanju problema med Srbijo in Kosovom. Meni tudi, da ZDA ne smejo regije kar tako prepustiti ruskemu vplivu, ki je postal zelo močan.
Vsi se strinjajo, da je fokus Matthewa Palmerja na Kosovu. Razprava o nevarni „izmenjavi ozemljev“ med Kosovom in Srbijo, s katastrofalnimi posledicami za Bosno in Hercegovino ter druge države regije, je po berlinski konferenci o Zahodnem Balkanu konec aprila odstranjena z dnevnega reda.
Sam sem že dolgo časa energično opozarjal na nevarnost novega risanja meja po etničnih merilih. Upam, da je zdaj jasno, da se ta trdna stališča mednarodne skupnosti ujemajo z mirovnimi sporazumi. Palmer se o tem še ni odločno izjasnil. Vendar pa nosi sporočilo, da ZDA na Balkanu ne želijo monoetničnih, temveč „državljanske“ države. To se sklada z evropsko linijo in stališčem Nemčije.
Evropa ne more biti jasna glede BiH
Ali Evropska unija zdaj ne bi smela prevzeti pobude in imenovati posebnega pooblaščenca prav za pogovore med Prištino in Beogradom, pooblaščenca, ki bi bil pristojen tudi za regijo Zahodnega Balkana? To bi bilo dosledno. Ali ni čas, da se srbski manjšini, ki živi na Kosovu, da lasten glas, in ne samo da se čaka, da bo Beograd edini, ki govori v imenu teh Srbov?
Predsednik Srbije Aleksandar Vučić se je pravkar srečal s senatorjema ZDA Ronom Johnsonom in Chrisom Murphyjem. Republikanec Johnson je strokovnjak za varnostna vprašanja v državi in tujini – in to je dober znak. Tu bi EU morala čim prej začeti sodelovati z ZDA, da bi v vse to vnesla svojo evropsko perspektivo.
Postaviti se mora tudi vprašanje, ali Bosna in Hercegovina, ki je doživela najbolj grozovit etnični spopad, že leta ni talec balkanskih razhajanj. Tu bi že zdavnaj moralo biti jasno povedano, da ambicija Milorada Dodika po odcepitvi Republike Srbske od Bosne in Hercegovine vodi v uničenje države Bosne in Hercegovine. Ker Evropa očitno ni sposobna tega jasno in glasno povedati, to zdaj morajo storiti ZDA.
Prej sprte državi Srbijo in BiH se zaradi zgodovinskih procesov ne more kar tako prepustiti, da sami pogajata. Politika Republike Srbske spodkopava enotnost Bosne in Hercegovine. Temu se je treba jasno postaviti po robu – še posebej zato, ker to neposredno nasprotuje Daytonskemu sporazumu, o katerem so s sprtimi stranmi pogajale Američani. Ostaja upanje, da so ZDA in Evropa zbrale dovolj zgodovinskih izkušenj in da bodo z novo pobudo g. Palmerja in z novimi ljudmi v Evropski komisiji prepoznale pomen skupnega delovanja in medsebojnega srečevanja.
Prof. dr. Christian Schwarz-Schilling je bil od leta 1982 do 1992 minister za pošto in telekomunikacije v vladi kanclerja Helmuta Kohla. V protest proti zadržanosti nemške vlade med vojno v BiH je odstopil. Deset let je bil mednarodni mediator za BiH, v obdobju 2006-2007 pa je opravljal funkcijo visokega predstavnika v BiH. Občasno piše kolumne za DW.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija

Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija























