Scholz na Kitajskem: Ali lahko Berlin vpliva na politiko Pekinga?

Napisal: Armin Sijamić

V nedeljo je nemški kancler Olaf Scholz s številčno gospodarsko in politično delegacijo prispel na tridnevni obisk Kitajske. Berlin in Peking vse težje najdeta skupni jezik v politiki, a ekonomija je tista, ki preprečuje popoln razkol med dvema gospodarskima velesilama.

Scholzeve potovanje na Kitajsko kaže na kompleksnost odnosov, ki jih Zahod goji s Kitajsko in drugimi državami, ki želijo igrati neodvisno vlogo v svetu. Primer Kitajske je zanimivejši zaradi dejstva, da je za naraščajočo kitajsko gospodarsko, in s tem politično in vojaško moč, zaslužen Zahod, ki je v želji, da bi Peking oddaljil od Moskve in v iskanju dobička, tja vložil denar in odstopil tehnologije. Lani je bil primanjkljaj Evropske unije v menjavi s Kitajsko 291 milijard evrov.

Kitajska je drugo največje gospodarstvo na svetu, pred Nemčijo, ki ima skoraj štirikrat manjše gospodarstvo. Trendi kažejo, da bo Kitajska krepila svojo moč. To je deloma tudi posledica trgovinske menjave med državama, ki je lani znašala 254,1 milijarde evrov. Nemški uvoz na Kitajsko znaša 97,3 milijarde dolarjev.

Scholzevo potovanje je del prizadevanj za zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja in za zagotovitev boljših pogojev za nemška podjetja s strani Pekinga, saj se je Berlin pritoževal nad tržnimi ovirami in kitajskimi subvencijami domačim podjetjem. Koliko bo Scholz pri tem uspešen, bo pokazal končni obračun konec tega in naslednjega leta, tako kot so pokazali podatki za lansko leto, ko je obseg gospodarske menjave med državama padel za 15,5 odstotka v primerjavi s predhodnim letom. Padec je deloma posledica spremembe nemške politike do Kitajske, torej sprejetja niza dokumentov, ki v praktičnem smislu postavljajo politične in gospodarske ovire Pekingu povsod, kjer je to mogoče.

/qpost/304239

Nemška strategija o Kitajski: Postrojitev z Washingtonom in napoved blokovske delitve sveta

Napisal: Armin SijamićPo sprejetju prve „Strategije nacionalne varnosti“ prejšnji mesec je Nemčija včeraj nekako dopolnila dokument z objavo strategije o Kitajski. Prejšnji mesečni dokument je v skladu z znanim nemškim

Odločitev Berlina, ki jo je oblikovala ministrica za zunanje zadeve Annalena Baerbock iz vrst Zelenih – ki gledajo v ameriške demokrate, je bila klofuta Pekingu, ki je to poskušal preprečiti. Največji nemški trgovinski partner je osem let zapored označen kot „sistemski rival“.

Da bi bilo za nemško gospodarstvo še slabše, je obračun s Kitajsko prišel v času, ko je Berlin zaradi ruske agresije na Ukrajino izgubljal ruski trg in poceni zemeljski plin. Ni dvoma, da bi nemški gospodarstveniki zamenjali ruski trg s kitajskim, in da je Kitajska za to primerna, če si to želi.

Politične razlike

Svoje drugo potovanje na Kitajsko, po tistem iz novembra 2022. leta, je kancler Scholz predstavil tudi kot pogovor o političnih razlikah, predvsem glede vojne v Ukrajini, saj meni, da Kitajska ni storila dovolj pri kaznovanju Rusije. Dan pred prihodom na Kitajsko je na omrežju X pisal o pogovoru s predsednikom Volodimirjem Zelenskim, „masovnih“ napadih Rusije na civilno energetsko infrastrukturo in dejal, da bo Berlin „neomajno stal na strani Ukrajine“.

Objava se je zdela kot alibi za morebiten neuspeh gospodarskih pogajanj, in če temu dodamo druge stališča Scholzeve vlade, lahko rečemo, da vezi s Kitajsko ohranjajo veliki gospodarski posli in skoraj nič drugega. Namreč, Scholzeva vlada meni, da je treba vprašanje odcepljenega kitajskega otoka Tajvana rešiti s pogajanji in da podpira članstvo Tajpeja v mednarodnih organizacijah. Berlinu je skrb vzbujajoče tudi stanje človekovih in delavskih pravic na Kitajskem, kitajska politika na Arktiki in Antarktiki, ter zahteva, da Peking napoveduje svoje vojaške vaje. V zameno bo Nemčija razširila sodelovanje z državami Indo-pacifika in poslala svoje vojaške ladje pred obale Kitajske.

Toda preden se je Scholz srečal s predsednikom Xi Jinpingom, je obiskal več kitajskih mest in tamkajšnje nemške tovarne. Obiskal je tudi industrijsko vozlišče Chongqing, ki je proizvodna baza za kitajsko avtomobilsko industrijo. Prav avtomobilska industrija, oziroma močan razvoj kitajske industrije električnih avtomobilov, skrbi nemška podjetja, ki vse težje sledijo kitajskim nizkim cenam. Kitajska je julija lani, kot odgovor na zavrnitev dostopa do polprevodnikov z Zahoda, prekinila izvoz galija in germanija, kovin, pomembnih pri proizvodnji teh istih polprevodnikov, elektronike, avtomobilske in vojaške industrije. Kitajska je svetovni voditelj v proizvodnji teh dveh redkih kovin.

Kitajski stališče

Scholzov prihod na Kitajsko, oziroma njegov sprejem, je sprožil zgodbe o (ne)spoštovanju gostitelja do gosta. Kitajska državna televizija je prikazala Scholza, kako sestopa iz letala v Chonqingu in odhaja, vendar ni dala nobenih komentarjev kitajski delegaciji, ki so jo večinoma sestavljali regionalni funkcionarji. Sprejem v Pekingu pri Xi Jinpingu v Veliki dvorani ljudstva je popravil vtis. Rezerviranost do gosta v Chonqingu, razen če na tem ni vztrajala nemška delegacija, kaže, da se tudi Kitajska spreminja in da z rastjo njene moči narašča tudi njena politična neodvisnost. Poleg tega je treba upoštevati, da je bil Berlin tisti, ki se je odločil omejiti vezi s Pekingom.



Kitajski mediji poročajo, da je Xi gostu dejal, da letos mineva deset let od vzpostavitve celovitega strateškega partnerstva Kitajske in Nemčije in da so se v tem obdobju, kljub spremembam mednarodnih razmer, njuni odnosi vedno stabilno razvijali. Dejal je, da bi morali Nemčija in Kitajska obravnavati in razvijati dvostranske odnose z dolgoročne in strateške perspektive, da bi skupaj vnesli več stabilnosti in varnosti v svet, ter da med njima ni temeljnega spora interesov in da si ne predstavljata varnostne grožnje druga drugi.

Kitajsko-nemško sodelovanje je koristno za obe strani in za svet, je dejal Xi in dodal, da morata obe strani glede na svetovne turbulence okrepiti odpornost in vitalnost dvostranskih odnosov, vztrajati pri glavnem tonu sodelovanja in splošni smeri razvoja kitajsko-nemških odnosov ter utrditi položaj celovitega strateškega partnerstva obeh držav in da bo politika Kitajske do Nemčije ohranila visoko stopnjo stabilnosti in doslednosti.

Na koncu je Xi poudaril, da sta nemška in kitajska industrija zelo komplementarni in da sta njuni trgi medsebojno odvisni, ter da bo Kitajska še naprej vztrajala pri politiki odpiranja do sveta in upa, da bo nemška stran zagotovila pošteno poslovno okolje za kitajska podjetja v Nemčiji.

Prikrita kritika in očitna ovira

Kitajska rezerviranost v izjavah je dobro znana. Navedena predstavitev Xi Jinpinga se zdi, da odstopa od tega pristopa, saj je njegov govor, ki slavi vezi med državama, pravzaprav kritika Berlina.

Omenjanje sporazuma pred desetimi leti, ob upoštevanju dokumentov, ki jih je Berlin sprejel julija lani, je sporočilo gostu, da naj se drži podpisanega, še posebej zato, ker državi, po mnenju Xi Jinpinga, nista varnostna grožnja druga drugi. Z drugimi besedami, Xi je gostu sporočil, da ima sporazume s Kitajsko, ki mu omogočajo, da ne vodi ameriške vojne proti Pekingu, temveč da strateško gleda na prihodnje odnose. Poleg tega je Berlinu sporočil, da je treba zaščititi tudi kitajske interese, medtem ko se EU pripravlja na gospodarski obračun s Pekingom.

Scholz je poleg splošnih mest o sodelovanju med državama dejal, da se njuni odnosi dobro razvijajo in da želijo s Kitajsko delati na globalnih izzivih, kot so podnebne spremembe, mednarodni red, mir na svetu... Toda Scholz je govoril tudi o razlikah, dotaknil se je Rusije in Ukrajine. Gostitelju je dejal, da je ruska invazija na Ukrajino grožnja globalni varnosti in da so nemški „vitalni interesi“ prizadeti zaradi te vojne. Dodal je, da nihče ne sme groziti z uporabo jedrskega orožja, kar je aluzija na izjavo ruskega predsednika Vladimirja Putina, da je pripravljen uporabiti vsa sredstva za zaščito interesov Moskve. Scholz je iskal podporo Kitajske za „pravičen mir v Ukrajini“.

Xi je bil zdaj veliko bolj rezerviran. Dejal je, da Kitajska podpira vsa prizadevanja, ki vodijo k rešitvi krize, vključno z nemškim. Z drugimi besedami, ponovil je tisto, kar je Peking večkrat povedal v okviru poskusov sklenitve miru v Ukrajini, torej javno izrazil nedoločen kitajski stališče, ki ga ni mogoče uresničiti, saj se hkrati zavzema za enotnost Ukrajine in rusko pravico do uresničitve svojih ciljev.



Nizozemski premier Mark Rutte je pred tremi tedni v Pekingu od gostitelja zahteval „naj izvede znaten pritisk na Rusijo, da bi vplival na potek dogodkov“, pet dni kasneje pa je francoski zunanji minister Stéphane Séjourné po srečanju s kitajskim kolegom dejal, da Francija pričakuje, da bo Kitajska prenesla sporočila Rusiji glede Ukrajine. In ta teden je Scholz zahteval podobno: „Kitajska beseda ima težo v Rusiji. Zato sem predsednika Xija prosil, naj se obrne na Rusijo, da bi Putin končno prekinil svojo noro kampanjo, umaknil svoje čete in končal to grozno vojno.“

Torej, evropski politiki od Pekinga zahtevajo, da prepriča Moskvo, da konča vojno v Ukrajini, evropski gospodarstveniki pa, da se zmanjša trgovinski primanjkljaj s Kitajsko in da njihova podjetja dobijo boljše pogoje na Kitajskem. Hkrati Zahod dela na zajezitvi Kitajske, zlasti njenih tehnoloških podjetij. Čeprav se ti zahtevki v teh okoliščinah zdijo nerealni in težko dosegljivi, se mnogi zanašajo na omenjeno gospodarsko povezanost. Kljub temu nekateri trdijo, da Peking morda ne bo mogel zagotoviti nič od tega zaradi lastnih gospodarskih težav in nezmožnosti prisiliti Moskve k popuščanju v Ukrajini. Po Scholzevem obisku še vedno ni jasno, katero od teh dveh mnenj je bolj pravilno.