Schmidt glumi Konakovića, za BiH ga nije briga: Imaju Plenković i Vučić, pa nek se dogovore!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Načrt implementacije misije OHR v Bosni in Hercegovini postavlja šest ključnih nalog za to organizacijo:

1. Vzpostaviti vladavino prava;

2. Zagotoviti, da ekstremni nacionalisti, vojaški zločinci in mreže organiziranega kriminala ne morejo ustaviti implementacije miru;

3. Izvesti reformo gospodarstva;

4. Okrepiti zmogljivosti organov oblasti BiH, zlasti na državni ravni;

5. Vzpostaviti civilno poveljstvo in nadzor nad oboroženimi silami na državni ravni, izvesti reformo varnostnega sektorja ter začrtati pot za integracijo v evroatlantske strukture;

6. Izboljšati trajnostno vračanje beguncev in razseljenih oseb;

Na zelo malo od omenjenih šestih ključnih nalog dela aktualni visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini Christian Schmidt. Kajti, vladavine prava, oziroma prava, ni, ekstremni nacionalisti in njihove kriminalne strukture razbijajo Bosno in Hercegovino in ogrožajo mir, gospodarstvo BiH je odvisno samo od entitete FBiH, organi oblasti na državni ravni so v blokadi, oboroženim silam BiH se odvzema sredstva, potrebna za modernizacijo, o vračanju beguncev pa najbolje govorijo številke napadenih beguncev in stopnja nerešenosti teh primerov.

Zato ni dvoma, da se Christian Schmidt absolutno ne drži ključnih nalog načrta implementacije svoje misije kot visoki predstavnik. In tako je od prihoda na ta položaj.

Že smo pisali, zato bomo samo opozorili, da je Schmidt pred prihodom v Bosno in Hercegovino zavil na “posvetovanje” na Hrvaško, kjer so mu naložili naloge v interesu uradne politike Zagreba. Vse po tem je, bi rekli, zgodovina.

Schmidt je brezpogojno izvajal naročila iz Zagreba, ki so mu jih naložili na križarki pri Dubrovniku in na številnih sestankih z uradniki RH. Srečeval pa se je Schmidt tudi s političnim establišmentom Srbije, predvsem s predsednikom Aleksandrom Vučićem.

Za to nima opravičila, saj niti misija OHR, niti načrt implementacije te misije ne predvidevata diplomatskega delovanja visokega predstavnika v regiji in širše.

Vendar, dokler se po brezpotjih bosanskohercegovske problematike pluje pod ameriško zastavo, je Schmidtu jasno, da lahko dela, kar hoče, in da mu ni treba skrbeti za posledice. Tako se bolj obnaša kot zunanji minister Bosne in Hercegovine, bolj pravilno rečeno Herceg-Bosne, kot pa visoki predstavnik, ki naj bi ohranil in implementiral Dayton.

Zato, ne glede na to, koliko je to grenko za Elmedina Konakovića, moramo postaviti vprašanje, kdo je pravzaprav zunanji minister Bosne in Hercegovine. Konaković ali Schmidt. In ne glede na to, kako javno nastopa Konaković populistično s tezo, da je BiH vrnil v središče svetovnega zanimanja, smo bolj naklonjeni temu, da vidimo širšo sliko, v kateri je imel Schmidt bistveno več sestankov in na veliko višji ravni kot uradni zunanji minister BiH.

Schmidt je potoval po Evropi in svetu, takrat, ko sta on in njegovi partnerji ocenila, da je to potrebno.

Iz njemu znanih razlogov je Schmidt govoril, da bo po potrebi potoval po tisti glasbi v izvedbi Emir & Frozen Camels “Sarajevo - New York - Roma”, pa tudi z možnostjo, da odide na Japonsko ali v Moskvo.

Samo ni pojasnil, kaj bi bil razlog, da potuje po svetu, ko pa je njegovo delo vezano izključno na Bosno in Hercegovino, ne pa na diplomacijo. Ali se Schmidt ne razume v svoje delo ali, kar bolj verjamemo, položaj visokega predstavnika uporablja, da bi se “prebil” kot kandidat za nekega prihodnjega zunanjega ministra svoje Nemčije. Seveda, preko naših hrbtov.

Schmidt je namreč odšel na varnostno konferenco v München in tam več govoril o izzivih pred EU kot o Bosni in Hercegovini. V Budimpešti je govoril o “situaciji v stilu genocida”, s čimer je povzročil nov škandal.

Hodil je Schmidt tudi po Pragi, kjer je od Vlade Češke kot visoki predstavnik prejel “odlikovanje za diplomacijo”. V Bruslju je na najvišji diplomatski ravni z diplomati Belgije, Slovenije, Luksemburga in Italije govoril o evroatlantskih integracijah BiH.

Nič od navedenega ni njegov mandat, zato je vprašanje, zakaj upravni odbor Sveta za implementacijo miru dovoljuje takšne dejavnosti, razen če ni najpomembnejše to, da ima Schmidt očitno ameriško podporo.

Kakorkoli že, nekdo iz institucij Bosne in Hercegovine, ki morajo po zakonu skrbeti za interese in izvajanje zunanje politike naše države, bi se moral postaviti pred Schmidta in mu pojasniti, da nima pravice na potovanjih opravljati diplomacije v imenu BiH.

Prvi, ki bi to moral storiti, je minister Konaković, kajti če se bo takšna praksa nadaljevala, bodo Evropejci, pa tudi preostali svet, prenehali vabliti uradnega zunanjega ministra, namesto katerega bo pod zastavo BiH po svetu potoval Christian Schmidt.

In na koncu bo Bosna in Hercegovina izgubila, kajti Schmidt tako ali tako ne skrbi za Dayton, kot tudi ne bo veliko skrbel za naše interese v svetu. Njegov edini cilj je očitno vrnitev na nemško sceno kot zunanji minister, za Bosno pa bolj ali manj, imajo Plenkovića in Vučića, pa naj se dogovorijo!