'Schindlerjev seznam' za Jugovzhodno Evropo

'Observer' je nedavno objavil kolumno z naslovom 'Putinova izolacija Balkana: Priročnik', avtorja Johna Schindlera. V tem članku avtor promovira nekatere nove politične preureditve Balkana, ki v resnici niso novost.

Schindlerjeve ideje so namreč le kopija idej, ki so bile nekoliko prej objavljene v reviji Foreign Affairs, v članku z naslovom 'Balkanska disfunkcionalnost', avtorja Timothyja Lesssa, nekdanjega britanskega diplomata, ki je bil vodja diplomatske misije v Banja Luki, glavnem mestu srbskega entiteta v Bosni in Hercegovini, nato pa še politični sekretar britanskega veleposlaništva v Makedoniji. Less v svojem članku zagovarja idejo celovite preureditve obstoječih državnih meja na Balkanu: zamišljena velika Srbija bi tako zajela obstoječi srbski entitet v Bosni in Hercegovini, pa tudi mednarodno priznano Črno Goro; velika Hrvaška bi zajela prihodnji hrvaški entitet v Bosni in Hercegovini; velika Albanija bi zajela Kosovo in zahodni del Makedonije. Less in Schindler se strinjata, da bi takšna preureditev ozemlja končno prinesla trajni mir in stabilnost v regiji.

Seveda je lahko trditi, da sta tako Schindler kot Less zdaj le 'prosta strelca' in da njuni pamfleti nimajo zveze s politiko njunih prejšnjih delodajalcev. Vendar pa je problem v tem, da so določeni krogi znotraj zunanjepolitičnega establišmenta v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike v svojih številnih pobudah od leta 1990 do danes nenehno zagovarjali ideje, ki so enake tistim v omenjenih dveh člankih, kot je ustvarjanje zamišljenih monoetničnih velikih držav – Velike Srbije, Velike Hrvaške in Velike Albanije – kar naj bi vodilo k trajni stabilnosti na Balkanu, s kolateralno škodo v obliki popolnega izginotja Bosne in Hercegovine ter Makedonije. Seveda so bile takšne ideje vedno pod površjem uradne zunanje politike Velike Britanije in Združenih držav, vendar nikoli niso izginile, na kar kaže tudi 'naključje' v obliki skoraj istočasnega pojavljanja člankov Schindlera in Lesssa v uglednih angloameriških revijah.

Ideje, ki jih promovirata Schindler in Less, temeljijo na na videz prepričljivi predpostavki, da bodo lokalni nacionalizmi vedno ustvarjali vse večjo nestabilnost na Balkanu, dokler ne bodo uresničeni obstoječi velikodržavni projekti. Vendar je zgodovina jasno pokazala, tako na Balkanu kot v drugih delih sveta, da takšne predpostavke predstavljajo zgolj zamenjavo tez. Namreč, sam koncept zaokroženih etnonacionalnih držav je koncept, ki je povsod, kjer je bil uporabljen, vedno vodil k trajni nestabilnosti, ker se takšna etnonacionalna ozemlja ne morejo ustvarjati brez uporabe brutalne sile in nasilja nad določenimi 'neprimernimi' deli prebivalstva, z uporabo tehnik, ki so postale znane kot etnično čiščenje in genocid. Logika 'reševanja nacionalnih vprašanj' s stvarjenjem etnično čistih velikih držav je vedno vodila k trajni nestabilnosti, nikoli k dolgoročni stabilnosti. Spomnimo se le prizadevanj nemške vladajoče oligarhije, da bi ustvarila takšno državo v drugi svetovni vojni, in poskusimo si predstavljati, kako bi izgledal svet, če bi bil njihov geopolitični projekt priznan in sprejet v imenu 'stabilnosti', kot to zdaj predlagata Schindler in Less v primeru nekaterih drugih geopolitičnih projektov, ki temeljijo na etničnem čiščenju in genocidu.

Kar je še posebej zanimivo pri 'reševanju nacionalnih vprašanj' na Balkanu, je fleksibilnost (oz. samovoljnost) doslej predlaganih in uresničenih 'rešitev'. Najprej so zmagovalci prve svetovne vojne, med katerimi so britanski in ameriški uradniki zasedali vodilne položaje, na mirovni konferenci v Versaillesu zagovarjali ustvarjanje skupne narodne države Južnih Slovanov. Nato je, približno 70 let kasneje, član britanskega zunanjepolitičnega establišmenta, lord Carrington, predsedoval mednarodni konferenci o nekdanji Jugoslaviji v Haagu, kjer je nadzoroval delitev te iste države v imenu 'reševanja nacionalnih vprašanj' med republike, ki so bile njen sestavni del. Skupaj s portugalskim diplomatom Josejem Cutileirom je lord Carrington takrat predstavil tudi prvi predvojni načrt etnične delitve Bosne in Hercegovine (načrt Carrington – Cutileiro), ponovno v imenu 'reševanja nacionalnih vprašanj' med etničnimi skupinami, ki živijo v Bosni in Hercegovini, ta načrt pa je bil na koncu z manjšimi popravki sprejet na mednarodni konferenci v Daytonu.

In zdaj se ponovno pojavlja nov načrt fragmentacije balkanskih držav, spet z namenom 'reševanja nacionalnih vprašanj'. Potrebna je le še kakšna mednarodna konferenca, ki bi takšen načrt potrdila in napovedala implementacijo, in Balkan bi bil spet obrnjen na glavo. Zato ni presenečenje, da je bila ena takšna konferenca o Zahodnem Balkanu že načrtovana za leto 2018 v Londonu. 

Vendar, kako narediti predlagano razkosanje Bosne in Hercegovine ter Makedonije ter priključitev Črne Gore k Veliki Srbiji, politično sprejemljivo za prebivalstvo Balkana in za celotno mednarodno skupnost?

Za uresničitev takšne naloge je potreben scenarij, ki bi privedel do tega, da bi bila alternativa delitvi in priključitvi suverenih držav še manj sprejemljiva. Ni težko si predstavljati, da bi le vojna ali grožnja z vojno predstavljala takšno alternativo. Vendar je verjetnost vojne možnosti zelo majhna, glede na to, da nobena država na Balkanu nima zmogljivosti in virov – vojaških, finančnih ali demografskih – za vodenje resne vojne, in njihovi voditelji se tega preveč zavedajo, da bi sploh poskusili začeti takšno avanturo.

Vendar pa bi v takšnem kontekstu razpoložljiva možnost bilo ustvarjanje ozračja, ki bi simuliralo neposredno grožnjo vojne, s stalnim dvigovanjem nacionalističnih napetosti med državami regije in znotraj njih. Seveda, takšne napetosti že obstajajo od leta 1990, vendar bi se z dolgotrajno kampanjo lahko nakopičile do te mere, da bi ustvarile iluzijo o neizbežnosti nove vojne na Balkanu.

Zanimivo je, da so po pojavu Lesssovega članka in sočasno z objavo Schindlerjevega besedila napetosti v Bosni in Hercegovini ter Makedoniji začele znatno naraščati. Takšno povečanje napetosti težko obravnavamo kot naključje, glede na to, da je balkanske voditelje vedno lahko obrniti drug proti drugemu, kadar koli prejmejo signal, lažen ali resničen, da veliki globalni igralci ponovno razpravljajo o geopolitičnem prerazporejanju regije. Ker so že tako navajeni dvigovanja notranjedržavnih in meddržavnih napetosti kot osnovnega sredstva svojega političnega obstoja, je povsem verjetno, da bodo takšne napetosti tudi kopičili do točke, kjer se postopoma začne ustvarjati fatamorgana prihajajoče regionalne vojne. In del takšne kampanje predstavlja tudi sistematično širjenje govoric po vsej Evropi, da je vojna na Balkanu neizbežna in da se bo zagotovo zgodila med letoma 2017 ali 2018.

V simuliranem ozračju neizbežne vojne bi radikalno geopolitično prestrukturiranje celotnega Balkana, z razkosanjem obstoječih držav, ki so bile predhodno razglašene za nefunkcionalne, ter njihovo priključitev zamišljenim velikim državam, lahko postalo politično sprejemljivo. Vse, kar je potrebno, je, da se ena proti drugi, kot edini razpoložljivi alternativi, postavita ta 'mirovna' možnost in montirana projekcija prihajajoče vojne, s ponudbo, da se prva možnost implementira na kakšni mednarodni konferenci, kot je ta predvidena za leto 2018 v Londonu.

Vse, kar je potrebno za realizacijo predlaganega geopolitičnega prerazporejanja Balkana, je širjenje percepcije, da trajna rast političnih napetosti v regiji nujno vodi k ponovnemu oboroženemu spopadu. V takšnem kontekstu bodo vse zamenjave tez o koristnosti geopolitičnih preureditev na Balkanu zlahka pridobile potrebno raven legitimnosti, da bi se na koncu uresničile in potrdile na londonski konferenci o Zahodnem Balkanu leta 2018.

Seveda, če se to zgodi, to lahko vodi le k vse večjemu sovraštvu in trajni nestabilnosti v regiji in Vzhodni Evropi, kar pa lahko spet vodi k porastu nestabilnosti v vsej Evropi. Lahko se le vprašamo, ali je prav to želeni končni izid za tiste, ki promovirajo velikodržavne projekte na Balkanu kot domnevno pot k njegovi stabilnosti?