Napisal: Armin Sijamić
Prejšnji teden sta Savdska Arabija in Pakistan podpisala sporazum o medsebojni obrambi, ki ga pakistanski obrambni minister Khawaja Asif vidi kot okvir, podoben Natu, ki bi naj povezal večinsko muslimanske države.
Hamasov napad na Izrael 7. oktobra 2023. je sprožil val sprememb po Bližnjem vzhodu. Izrael je vojno izkoristil za poskus uresničitve svojih regionalnih ambicij, ki segajo daleč onkraj Gaze in Zahodnega brega. Zadnji dokaz za to je napad na člane Hamasa v Katarju, ki je več let služil kot posrednik v pogajanjih te palestinske organizacije z Izraelom in Združenimi državami Amerike.
Napad ni bil všeč arabskim državam v Perzijskem zalivu. Po tem, ko je Izrael poleg Dohe bombardiral Gazo, Teheran, Damask, Bejrut, Sano in druga mesta, ni težko sklepati, da so tudi drugi arabski mesti na dosegu in da izraelski premier Benjamin Netanjahu ne izbira sredstev in da ga bodo pri tem podprle Združene države Amerike.
Ameriški veleposlanik v Izraelu Mike Huckabee je Arabcem prejšnji teden spomnil, kako stvari stojijo: „Izrael je naš edini pravi partner.“
Odgovor Rijada
Savdska Arabija s princem Mohamedom bin Salmanom, znanim tudi kot MBS, je po napadu Hamasa na Izrael pod dvojnim pritiskom. Arabci in muslimani po vsem svetu so pričakovali, da bo Rijad pomagal civilistom v Gazi in na Zahodnem bregu, Zahod pa je pritiskal, naj priznajo Izrael. V bistvu je to pokvarilo načrte MBS-ja, ki želi reformirati državo.
Del teh reform je bilo tudi spravo v regiji, kar je pomenilo konec vojne v Jemnu in izboljšanje odnosov z Iranom. Ta velika zmaga kitajske diplomacije je takrat grozila, da poruši dosedanjo razporeditev moči na Bližnjem vzhodu, kar ni bilo všeč Izraelu in Združenim državam Amerike.
Toda po dogodkih v zadnjih dvajsetih mesecih je MBS-ju jasno, da bi njegov načrt lahko osujetil kakšen vojaški napad, celo likvidacija nosilcev oblasti. Izrael je izvajal likvidacije arabskih in iranskih voditeljev, libanski Hezbolah pa naj bi z dronom zadel Netanjahujev dom.
Brezrezervna podpora Washingtona Izraelu bi morala biti v arabskem svetu alarm. Prisege na prijateljske vezi, donosni posli in množica ameriških vojaških baz po arabskih državah niso dovolj administraciji Donalda Trumpa niti za nevtralno stališče v primeru spopada Izraela s komer koli v regiji in na kakršni koli podlagi.
Zato je bilo za Savdsko Arabijo naravno, da se obrnejo na Pakistan – državo, s katero imajo izjemne odnose. Nadaljnje povezovanje Savdske Arabije z jedrsko silo je bilo le vprašanje volje, saj že obstajajo dobri odnosi med državama na skoraj vseh področjih.
Mohammed bin Salman in Shehbaz Sharif v Rijadu
Medsebojna obramba
Po interpretaciji visokega savdskega uradnika v izjavi za Reuters je sporazum „vrhunec večletnih razprav. To ni odgovor na določene države ali specifične dogodke, temveč institucionalizacija dolgoletnega in globokega sodelovanja med našima državama.“
Ta institucionalizacija vezi med državama pomeni, da bosta ena drugo branili v primeru napada tretje strani. To sta v Savdski Arabiji podpisala MBS in pakistanski premier Shehbaz Sharif. Uradniki so dejali, da to pomeni, da bi Pakistan Savdsko Arabijo branil tudi z jedrskim orožjem.
Ta sporazum ni bil všeč Združenim državam Amerike, saj so podpisnice ameriške zaveznice. Njihovo povezovanje na ta način je neposredno sporočilo Washingtonu, da v njihova jamstva zdaj nekateri dvomijo. Za Washington je še slabša novica, da znotraj teh držav obstajajo tisti, ki zahtevajo dodatno distanciranje od Združenih držav Amerike. Vodja opozicije Imran Khan, verjetno najbolj priljubljen pakistanski politik, želi povezovanje svoje države z Rusijo in Kitajsko.
Pakistanska zaskrbljenost za Bližnji vzhod, ki mu bosta vladala Izrael in Združene države Amerike, je bila izkazana tudi med izraelsko-ameriškim napadom na Iran. Uradni Islamabad takrat ni skrival, da podpira sosednji Iran, mediji pa so ugibali, da je Teheranu nudena tudi konkretna pomoč.
Ta kompleksna geopolitična igra Pakistana je povezana s stanjem na mejah in posledično doma. Pakistansko rivalstvo z najmnogoljudnejšo državo na svetu in jedrsko silo Indijo, porozna meja z Afganistanom in težko nadzorovana meja z Iranom, prisilita Islamabad, da povsod, kjer je to mogoče, ustvarja prijatelje in gradi stabilnost. Ameriško-savdsko vpletanje v ta del sveta, z namenom poraza SZ v Afganistanu in zloma oblasti v Teheranu po letu 1979, je privedlo do tega, da so nekatere oborožene skupine zdaj grožnja Islamabadu.
Pakistansko vizijo za rešitev problemov v regiji je prejšnji teden predstavil obrambni minister Khawaja Asif v nekem intervjuju, s pozivom k ustvarjanju zavezništva muslimanskih držav, po vzoru Nata, ki bi bilo obrambno. Asif je dejal tudi, da je sosednji Afganistan „neprijateljska država“, ker talibanska oblast oborožuje skupine, ki delujejo v Pakistanu.
Prej je v nekem nastopu Asif priznal, da Pakistan trpi posledice iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je njegova država pomagala pri rušenju SZ v Afganistanu in kar so podprle Združene države Amerike pri napadu leta 2001. V nekem davnem intervjuju je MBS, med utrjevanjem oblasti in opravičevanjem svojih stališč zaveznikom v Washingtonu, dejal, da je Zahod v hladni vojni spodbujal radikalni islam, kar se predvsem nanaša na Afganistan, in da on to želi spremeniti.
Spopadom ni konca
Sporazum Pakistana in Savdske Arabije je spodbudil mnoge v regiji. Nekateri so predlagali, da se pridružijo tudi druge države. Podpora prihaja iz različnih razlogov. Treba se je spomniti, da je junija letos Muslimanska bratovščina iranskemu ajatoli Aliju Hameneiju poslala pismo podpore, sredi spopada z Izraelom. Ne tako dolgo nazaj sta bili ta organizacija in Iran na nasprotnih straneh v vojni v Siriji. Toda oba primera kažeta, da na Bližnjem vzhodu, pogosto pod površjem, kjer se vidi le stabilna in dolgoletna oblast, vrejo razni gibi in se kuhajo načrti.
Bližnji vzhod, ki je vedno na pragu sprememb, se zavedajo tudi v Washingtonu. Ameriški veleposlanik v Turčiji, Trumpov prijatelj in posebni odposlanec ameriškega predsednika za Sirijo Tom Barrack je ta teden dejal, da ne verjame v mir na Bližnjem vzhodu. „Ko rečemo mir, je to iluzija. Nikoli ni bilo miru na Bližnjem vzhodu. Verjetno nikoli ne bo miru, ker se vsi borijo za legitimnost.“
Barrackove besede so prej izgovorili mnogi. Vendar pa prihajajo v času, ko se na Bližnjem vzhodu ustvarjajo novi zavezniki in trajajo vojne. Sirija pod Ahmedom Al-Sharaaom, bivšim pripadnikom Al-Qaide in ISIL-a, se pripravlja na zbližanje z Izraelom, potem ko državi desetletja nista imeli nikakršnih odnosov. Pakistan se je zavezal braniti Savdsko Arabijo z jedrskim orožjem, Iran in (pro)iranske sile v Libanonu in Jemnu pa se pripravljajo na nov krog v spopadu z Združenimi državami Amerike in Izraelom. Nestabilnosti niso prihranjeni niti Katar, Jordan in Irak, medtem ko Trump grozi talibanom in zahteva, da se ameriška vojska vrne v Afganistan. Palestinci še vedno trpijo.
Vse to sporazumu Savdske Arabije in Pakistana daje dodatno težo, saj bi ga lahko hitro preizkusili. V nove vojne na Bližnjem vzhodu verjame skoraj vsak, nekateri pa upajo, da prav oni ne bodo naslednji, ki bodo morali uporabiti orožje. Po Barrackovih besedah je Bližnji vzhod še vedno med „iluzijo“ o miru in bojem za lastno preživetje in interese, dogodki v zadnjih dvajsetih mesecih pa kažejo, da ni nedotakljivih.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
