Šibeniško doživetje Šibenčanina: Peljem mimo Markal in me spreleti, morda grem tokrat tja

Svoje doživljaje iz Sarajeva, ki dobi poseben čar med filmskim festivalom, ki poteka te dni v glavnem mestu Bosne in Hercegovine, je za ŠibenikIN pripovedoval Nikica Šupe, sicer zaposlen v Mestni knjižnici Juraj Šižgorić, izkušen filmski navdušenec in organizator filmskih večerov v knjižnici, poroča bosanska novinarska agencija Patria.

Moja ljubezenska zgodba s Sarajevom se je začela, ko sem kot otrok, ne da bi vedela mama in oče, gledal črno-bele novice okoli leta 1994. Bilo je težko obdobje za otroka, da bi gledal novice, zato so mi seveda branili. Prvo, kar se spomnim o Sarajevu iz tistega časa, je kraj – tržnica Markale.

Leto je 2015., nepopisna vročina mori Šibenčane, meni pa je kot vsako poletje le ena želja, in to so filmi, filmi in filmi. Drugi imajo koncerte, festivale in poležavanje na travi ob pivu, meni je 120 minut avtorskega eskapizma. Poletje je tudi obdobje, ko imajo filmski večeri v knjižnici do jeseni odmor, zato se moja potreba po pogovoru z drugimi o filmu še poveča.

Na pamet mi padejo filmski festivali, izbira je res raznolika, od slikovitega in glasnega Motovunskega griča, ki sem ga obiskal leta 2001., ko sem prvič in zadnjič prosil za avtogram, bil je to oster Igor Mandić, ki me je mimogrede vprašal, katero leto je, na moj odgovor pa si je sam tako ostro, kot je bil, zamrmral v brado: leto z dvema jajcema; do puljske lepotice Arene z najboljšim domačim filmom ali pa (za zdaj) nedosegljive Benetke in Locarno. Izbira je nekako po naravi stvari padla na Sarajevo.

Sarajevski filmski festival (v nadaljevanju SFF) je prireditev, ki poteka že 21 let in je nastala na pobudo kulturne organizacije 'Obala Art Centar' kot prizadevanje, da bi se Sarajevu vrnil kozmopolitski duh, ki ga je imelo pred vojno, in da bi se ljudem vrnil občutek pripadnosti svetu, ki ni zaznamovan le z detonacijami granat in vonjem smodnika.

Na festival iz osebnih razlogov odpotujem z majhno zamudo in večer pred odhodom izvem, da je umrl Arsen Dedić. Strelovodno hitro se Šibenik zavije v žalost, ki jo začutiš, ko izgubiš nekoga dragega, in moram priznati, da sem vesel, da bežim iz mesta. Tako mi je lažje.

Prihod v glavno mesto Bosne in Hercegovine me iz pustolovskih pobud vodi po poti, po kateri še nikoli nisem šel, kar seveda povzroči edini možni izid, da se izgubim.

Spustim okna in se začne eno mojih 1000 enakih sarajevskih vprašanj: Zdravo, mi lahko pomagate? Vprašam za smer mimoidočega pešca, na moji levi pa na pol metra od mene ustavi TAS-ov Golf 1 in vpraša: Jaran, kam greš?, odgovorim, na kar on odvrne: 'Ajde za mano.

Ob prihodu iščem drugi cilj mojega bivanja v Sarajevu, in to je prostovoljno delo v domu za otroke brez starševske oskrbe 'Bjelave', katerim sem ponudil, da jim posvetim svoj čas, da otrokom prikažem nekaj filmov in jim pripovedujem o filmu, z drugimi besedami, da zanje pripravim filmske večere, kot jih vodim v knjižnici.

Ob limonadi in pogovoru z direktorjem doma gospodom Saudinom Đurđevićem izvem o zgodovini doma in trenutnih problemih, ki jih pestijo, vendar pri njem ni jalovosti in samopomilovanja. Globoko se zaveda situacije, v kateri se nahaja država, in razpolaga s tistim, kar ima.

Ustavim taksista, ki ga vprašam, kam naj grem, da imam pogled na Sarajevo, predlaga 'Kod Bibana', restavracijo, s katere se ponuja spektakularen pogled na mesto in kjer je Danis Tanović s prijatelji praznoval svojega oskarja za film 'Ničija zemlja'. Vožnja do 'Bibana' vodi skozi tisoč strmih vzponov in moja odločitev, da vzamem taksi, je več kot pametna. Taksist mi brez da bi ga vprašal, pripoveduje o mestu in celo sedi na kavo z mano. Vztrajam, da plačam, a mi ne dovoli. Že mi to počasi vzbuja dvom, ker se mi zdi, da me poskuša iztisniti denar, ker predlaga, da me odpelje tudi na drugo stran nad Baščaršijo, od koder se ponuja pogled iz nasprotne perspektive.

Vrnemo se čez Miljacko in spet me vozi po nekih obvoznih poteh z veliko zgodb o zgodovini. Že sem počasi nervozen, ker mi ta že polurna vožnja zdaj liči na rop, zapakiran v lepe besede, zato se mu zahvalim in rečem, da bi raje naprej sam. Vprašam, koliko moram plačati, na kar on odgovori: Kaj naj ti naplačam!? Lepo sva se pogovarjala, spila kavo, jaz pa zdaj grem na kosilo domov. Moje presenečenje nima konca in počutim se resnično ponižan, ker sem pomislil, da ni pošten, poskušam malo popraviti svoj greh in nekako mu dati vedeti, da sem hvaležen, no on je brezskrben in srečen.

Sprijaznim se, da mu ne morem povrniti, ker tega ni storil zaradi koristi. Zanj je samoumevno, da se tako ravna – je red. Hodim proti avtu v prijetno sarajevsko popoldne, parkiral sem ob mošeji, blizu pivovarne za tiste, ki vedo. Sedem za volan in se odpravim proti Velešićem, kjer sem najel lep stan. Peljem mimo tržnice Markale in me spreleti kot vsakič. V Sarajevu sem bil večkrat, a nikoli nisem zmogel moči, da bi šel tja. Mogoče grem tokrat.