Sarajevski politički klečavci forsiraju isključivo stranački interes, za opstanak Bosne i Hercegovine trebaju nam lideri!

Piše: Rasim Belko

V predvečer politične krize, morda najgloblje, najnevarnejše in najbolj uničujoče v Bosni in Hercegovini od daytonskega sporazuma do danes, smo priča pojavu, ki nikakor ne gre v prid obstoju ali napredku te države. Mednarodna skupnost že dolgo nima dileme, kdo je povzročil krizo, ki se je le za las izognila prehodu v odprt varnostni incident ne le za regijo, ampak tudi za Evropo.

Vendar se je vse v nekem trenutku spremenilo v grotesko. Potem ko je Milorad Dodik v dogovoru z Washingtonom politično „umit“ in umaknjen s položaja predsednika entitete RS, kot da bi kolektivni spomin mednarodnih akterjev preprosto izginil. Izginil, kot da nikoli ni obstajalo leto blokad, izsiljevanj, groženj, pravnega in institucionalnega uničevanja.

Za mednarodne dejavnike Dodik nenadoma ni bil več problem, čeprav so institucije ostale zaklenjene, reforme ustavljene, politične posledice njegovih potez pa so ostale kot zaseda vsakemu potencialnemu napredku.

Pozabili so tudi na njegovega zvestega partnerja Dragana Čovića, ki je iz vsega kaosa izšel neokrnjen, skorajda nagrajen z dodatno politično težo. Čeprav je Dodikovemu destruktivnemu delovanju nudil logistično in politično podporo, mednarodni dejavnik ni niti utripnil z veko.

Danes je že kristalno jasno, da mednarodna skupnost, predvsem Združene države Amerike, nima nikakršnih težav s sklepanjem dogovorov s politiki, katerih metode neposredno ogrožajo mir in stabilnost v BiH, pa tudi širše. Stabilnost je zanje prožen pojem, prilagodljiv trenutnim geopolitičnim interesom.

Vendar obstaja skupina, ki se iz vsega tega, kljub desetletju udarcev, ponižanj in lekcij, ni naučila prav nič.

To so voditelji strank iz tako imenovanega probosanskega političnega korpusa. Voditelji, ki še vedno delujejo kot zvesti hišni ljubljenčki mednarodnih „gospodarjev“, prepričani, da jim bo takšno obnašanje prineslo politično miloščino in kakšen kratkoročni popust.

Tukaj je najboljši primer. Ginkel prileti, naredi krog po Sarajevu, in takoj se oglasi dobro ubran hor domačih političnih poslušnikov, ki javnost prepričujejo, da je ameriška želja po prodaji plina pravzaprav naš primarni državni interes. Na vprašanja, kako, zakaj, po kakšni ceni in s kakšnimi posledicami, je bil odgovor: „Pusti to, moramo ustreči Američanom.“

To je najboljši dokaz, da je sarajevska politična scena sistematično razgaljena od ključne značilnosti državotvornega vodstva in pripravljenosti, da se bori za državo, četudi bi to pomenilo reči „ne“ tako Washingtonu kot Bruslju. Namesto tega ščitijo le svoje partijske sinekure, svoje proračune in svoje fotelje, pripravljeni pa so pristati na katerikoli interes, ki prihaja od zunaj, pod pogojem, da jih bodo mednarodni partnerji potisnili k oblasti ali jim zagotovili politični dežnik.

Ničesar se niso naučili niti iz primera Dodika in Čovića. Kajti isti Dodik, ki je leta preklinjal ameriškega veleposlanika in žalil Ameriko, je postal njihov relevantni partner v političnih kombinacijah. In to je dejstvo, ne glede na to, kaj je bilo dogovorjeno in kakšen bo epilog.

Le popolni naivneži lahko verjamejo, da lahko profesionalni politični klimoglavci nosijo državni interes. Zadnjih deset let smo priča nečemu povsem nasprotnemu, absolutni sarajevski snishodljivosti do mednarodne skupnosti, celo takrat, ko so njihovi potezi odprto škodljivi za BiH.

In potem pride poziv OHR-a vsem vodjem klubov v Predstavniškem domu, naj pridejo na poročanje. Edini, ki se ne pojavijo, so Dodikovi predstavniki, kar demonstrira paradoks, da prav oni, kljub nevarni politiki, kažejo minimum političnega dostojanstva do vloge in suverenosti institucij BiH. Paradoks pa je še večji, ko vemo, da se na to srečanje redno odzovejo sarajevske stranke z resno politično težo, rame ob rami s peščico opozicijarjev iz RS, ki na državni ravni praktično nič ne pomenijo.

Trojici se z razlogom zameri brezpogojna poslušnost OHR-u in privolitev v oblast v FBiH, oblikovano leta 2023 po najljubšem receptu visokega predstavnika, s podiranjem Ustave FBiH za 24 ur. A prav zato bi morale stranke, ki so bile zaradi tega dejanja oškodovane ali so ga zavrnile, pokazati principialnost in zavrniti poziv iz OHR-a.

Tako postopajo državotvorni politični subjekti. Kajti če se usoda Bosne in Hercegovine, kot sami pravijo, mora reševati izključno v državnih institucijah, potem se po navodila ne gre v stavbo OHR-a. Eno izključuje drugo.

Bosni in Hercegovini ter njenemu probosanskemu volilnemu telesu so potrebni voditelji, ki se ne bodo bali soočiti z mednarodno skupnostjo, ko je to v interesu države, četudi bi cena bila politično tveganje.

V nasprotnem primeru, ko s pravom kritiziramo Dodika, hkrati pa izbiramo politike, katerih edina politična spretnost je prikimavanje in klečanje pred tujimi akterji, potem resnično nimamo čemu dobremu upati.