Sarajevo se mora znebiti iluzije o svetovnih prijateljih, medtem ko notranji sovražniki delijo državo!

Piše: Rasim Belko

„Ideja o nekakšni neizbežni poti k harmonizaciji, združeni Evropi ali globalnemu upravljanju, je mrtva. Vrnitev nacionalne suverenosti in ideje, zakoreninjene v naravnem pravu, ni posledica velikega marketinga, denarja ali nekakšnega tajnega načrta iz ozadja. Razlog je v tem, da je globalistični projekt spodletel.“

Tako v intervjuju za Večernji list govori James Jay Carafano, predstavnik Heritage Foundation na TradFestu, ki bo potekal v Zagrebu. Izkušnje, ki jih ima Carafano, in položaj, ki ga imata tako on kot organizacija v obstoječem razmerju moči v ZDA, nam dajejo pravico verjeti, da je globalizem kot ideja spodletel in da je zgodba o tem, če ne končana, pa vsaj pri koncu.

Vendar pa v glavnem mestu Bosne in Hercegovine, Sarajevu, politike težko berejo, še težje pa razumejo sporočila, ki niso prilagojena njihovi politični domišljiji. Zato se še danes, ko je povsem jasno, da je suverenizem prevzel primat, kar trdi tudi Carafano, sarajevske politike obnašajo po matrici globalizma. Zaradi tega se danes v Sarajevu nadaljuje avtodestruktivna politika opiranja na mednarodno pravo, globalni red in neke mednarodne prijatelje, čeprav se ves svet vrača v prejšnja stanja, v katerih vsak skrbi za svoje interese.

V Sarajevu niso sposobni razumeti, da je desno-populistična politična struktura že zdavnaj prevzela dober del Evrope in da se bo ta trend nadaljeval, dokler ne bo vsa Evropa na desni strani centra. To pa v prevodu pomeni, da merila in pravila, postavljena prej, ne bodo več veljala.

V odnosu do nas v Bosni in Hercegovini to pomeni redefiniranje pravil in načina pristopa k Evropski uniji, ki se bo sama spreminjala v skladu s spremembami družbeno-političnih tokov. Mi v BiH imamo tudi en drug problem, saj ameriška politika počasi, v skladu s spremembami, redefinira tudi svoje prioritete in pristope.

Zato je skrajni čas, da se v sarajevskem političnem bazenu redefinira pristop, cilji in smeri delovanja. Pripovedovanje zgodb in slikanje z zahodnimi političnimi figurami ni več nikakršno sporočilo, saj bodo ob očitnem padcu globalizma sile prerazporejene na geopolitičnem zemljevidu sveta.

Že zdavnaj sem pisal, da bo leto 2030 ključno za Bosno in Hercegovino, in to, kar danes beremo in gledamo, je resna priprava terena za ta odločilni čas. Naša težava je, da na notranjem načrtu ne moremo opredeliti lastne vizije, posledično pa tudi ne načrta njenega uresničevanja, ter da verjamemo, da nam bodo namišljeni svetovni prijatelji rešili nekatere probleme.

Zaradi takšnega pristopa sarajevske kotline politiki iz Rs delujejo kot diplomati sosednje države in ne kot politiki iz dela celovite države Bosne in Hercegovine. Po istem modalitetu je prostor nekdanje „Herceg-Bosne“ spremenjen v območje hrvaške politične dominacije.

In tu pridemo do famoznih 23 odstotkov. In iskreno, naivno in predolgo sem se čudil tej srbsko-hrvaški norčevanju o bošnjaških 23 odstotkih. A realno gledano, teh 23 odstotkov je danes prostor, s katerega delujemo v prepričanju, da imamo državo. Formalno ali deklarativno jo imamo, vendar v resnici ne nadzorujemo skoraj 80 odstotkov tega prostora. Ne mislim samo na politični nadzor, ampak na definicijo „oni tamo“ ob govoru o Rs. Podobno se bo kmalu zgodilo tudi za HZHB.

In ko k temu dodate, da se teh dni govori o Bošnjakih, ki zapirajo mošeje po nalogu hrvaške politike, da nekateri drugi Bošnjaki ponovno pogajajo o tretjem, „Herceg-Bosna“ entitetu in da imamo Bošnjake, ki ignorirajo napade na hercegovske Bošnjake, kot da bi se to dogajalo v Mogadišu, ne pa v Stocu in Mostarju, potem je jasno, kako blizu je Bosna in Hercegovina končni rešitvi.

Rešitvi, ki bo pomenila njeno delitev!

Ker dezintegracija dezintegrirane države, z resno prisotnim narativom, ki opredeljuje notranje delitve in virtualne meje, ne more voditi nikamor drugam kot k delitvi Bosne in Hercegovine na tri etno-teritorialna sandžaka.

V to smer nam sporočilo pošiljajo tudi nekdanja vodja diplomacije Hrvaške Vesna Pusić, ki jo v Sarajevu še vedno ljubijo, kot da je Vesna Pisarović („dolje na koljena“), vendar nam ista sporočila pošilja tudi Carafano. K temu lahko dodamo še tiste iz Evrope, ki so nam ta sporočila pošiljali že pred 10 leti.

V takšni situaciji se postavlja vprašanje, kdo bo in kako bo opredelil obrambne linije pred delitvijo Bosne in Hercegovine. Kdo ima legitimnost in interes opredeliti fronto in načine boja, saj je sovražnik prestopil reko, med nami pa je veliko tistih, ki mu nosijo brisače, da si obriše noge.

Ali naj najprej rešujemo narativ, ki se opira na globalizem, notranje sovražnike, ali ustvarjamo fronto proti načrtom o delitvi, je na vseh nas, da opredelimo, ker časa ni, prostora pa še manj!