SARAJevo, prebudi se! Kako se deli BiH — Trojka na briselski kavici, SDS in PDP generala na straži!

Piše: Rasim Belko

Če je kdo imel v teh dneh iluzijo, da sta se SDS in PDP emancipirala od velikosrbskega projekta, ki od leta 1992 do danes upravlja velikosrbsko politično dinamiko iz Banje Luke, po zadnjem glasovanju v NSRs — iluzije ni več. Ali pa je ne bi smelo biti. Namreč, prav poslanci teh dveh strank so se odločili podpreti veto Željke Cvijanović v Predsedstvu BiH, s katerim se blokirajo sklepi, med katerimi tudi tisti, da se zahteva akcija EUFOR-a proti Dodiku.

In s tem so po kdo ve kolikokrat pokazali, da vse zgodbe o „evropski poti“, „partnerstvu“ in „proevropski opoziciji v Rs-u“ veljajo točno toliko kot Dodikova obljuba — nič. Pravzaprav, če bolj pravilno opazujemo postdejtonske tokove v Bosni in Hercegovini, je nemogoče zanemariti dejstva, ki govorijo, da sta Dodik in SNSD v času opravljanja oblasti na državni ravni, pod pritiskom ali ne, sprejela večino državnih zakonov.

To glasovanje ni zgolj proceduralna zadeva. Ni niti naključje. Niti trenutek šibkosti. To je šolski primer politične poslušnosti ideologijam in politikam, ki jih nikoli niso zapustili. SDS in PDP sta s tem jasno demonstrirala, da se, ko se lomi o ključnih državnih vprašanjih, vedno postavita na stran velikosrbske politike, čeprav to pomeni, da ščitita Milorada Dodika, ki ga tobože politično izpodbijata. In tu ni več prostora za naivna tolmačenja.

Na žalost, edini, ki vztrajno zavračajo, da bi se iz teh dogodkov naučili, so voditelji Trojke in njihovih satelitov. Njihova infantilna vera, da bodo s pogajanji, platformami in sporazumi s tistimi, ki že tri desetletja rušijo državo, uspeli rešiti Bosno in Hercegovino pred separatističnim pohodom — postaja politični avtizem. Njihovo konstantno potiskanje narativa o „proevropski opoziciji v Rs-u“ je politična prevara desetletja, saj so zavestno ignorirali vsak dokaz, ki kaže, da SDS in PDP, ko zadeve postanejo resne, vedno stopita ob bok Dodiku.

De facto, Dodik je problem, ker zaradi širšega spektra svojih in partijskih interesov udarja po Ustavi in redu BiH, vendar se z njim v vsem tem mogoče trgovati zaradi napredka države. In to je že dokazana situacija z mnogimi zakoni in institucijami. Tisti, ki so nam jih predstavili kot partnerje za boljše jutri, nimajo niti promila želje, da bi se dogovarjali o nečem, kar bi šlo v škodo velikosrbske politike.

Zanimivo je, da bi ta scenarij za Trojko in partnerje moral biti jasen že ob podpisu platforme in sporazuma s PDP-jem in SDS-om, katerih stavki so tako prazni in brez življenja, da bi se komotno lahko uporabili kot predloge za šolske naloge o floskulah.

Obljube o „krepitvi institucij BiH“ in „evropski poti“ so že zdavnaj postale pisana laž, v katero ne verjamejo več, niti tisti, ki jih pišejo. Kajti, medtem ko Dodik ruši državo z buldožerjem, mu SDS in PDP prinašata gorivo in vzdržujeta ta buldožer. Tistega trenutka, ko Dodik ponudi dogovor na državni ravni, SDS in PDP začneta napadati.

In medtem ko sta SDS in PDP še enkrat razgalila svojo vlogo političnih posluhov velikosrbske agende, Trojka nadaljuje z igranjem, da tega ni videla. Njihova molčitev po tem glasovanju je enako nevarna kot samo glasovanje. Če niso pripravljeni odkrito obračunati s politikami, ki rušijo to deželo — postajajo njihovi sostorilci. Kajti, ni več problem, da SDS in PDP izdajata interese BiH, to se je vedelo od nekdaj. Problem je, da obstajajo tisti, ki še vedno verjamejo, da se z njimi lahko gradi evropska in demokratična država. In to je že oblika politične patologije.

Vprašanje, ki se zdaj postavlja Trojki, NES-u, BHI in Naprijed, pa tudi tistim, ki jih verbalno podpirajo, je zelo preprosto: ali so še vedno pripravljeni graditi evropsko Bosno in Hercegovino s tistimi, ki na vsakem pomembnem glasovanju, ko se brani državna suverenost in mednarodni ugled, stopijo v velikosrbski stroj? Če so — naj to povejo državljanom, da vemo, da „evropska Bosna in Hercegovina“ po njihovi meri dejansko pomeni BiH, v kateri je Banja Luka glavno mesto sosednje državice Rs.

Kajti, za opomin, poslanci SDS-a, PDP-a, pa tudi Nebojše Vukanovića kritizirajo Dodika večinoma glede zakonov, ki jih je sprejel pa umaknil, in ki so neposredno sorazmerni z interesi lažne opozicije, ki ima problem z Dodikom ne zato, ker jih je sprejel, ampak zato, ker jih je umaknil.

Če je ta veto nekaj pokazal, potem je to, da od SDS-a in PDP-ja nikoli nismo mogli pričakovati nič drugega kot tisto, kar sta bila ves čas — politično krilo velikosrbskega projekta, ki mu je za interese BiH manj mar kot samemu Miloradu Dodiku. A Trojka, če bo nadaljevala po starem, ne bo nič drugega kot koristni idioti istega projekta, oviti v evropske parole in prazne platforme.