Sarajevo kot ideološko polje: Od nostalgičnega spomina do obtožbe in etiketiranja

Piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsjedništva Kruga 99

Sarajevo ni takšno, kot je bilo nekoč

Nobeno mesto ni takšno, kot je bilo nekoč, ker mesta, tako kot ljudje, s časom spreminjajo svojo podobo, preživljajo epohe, travme, zmote in streznitve. Toda medtem ko se v večini svetovnih metropol ta stavek izreka z dozo nostalgije, ima v Sarajevu pogosto politično ali ideološko težo. Takrat spomin preneha biti spomin, postane orodje v rokah tistih, ki iz lastne preteklosti poskušajo ustvariti novo realnost.

Ljudje seveda imajo pravico do nostalgije. Imajo pravico, da se spominjajo mesta, ki se je spremenilo, da v sebi ohranjajo njegove podobe kot del lastne identitete. Težava nastane v trenutku, ko se ti osebni doživljaji poskušajo povzdigniti na raven univerzalne resnice, ko se lastna percepcija razglasi za objektivno dejstvo (V. Preljević).

Takrat nostalgija preneha biti čustvo, preteklost preneha biti prostor spomina in postane sredstvo nadzora nad pomenom sedanjosti. S tem se poskuša diskvalificirati sedanjost, da se mestna identiteta veže na eno samo, „pravo“ podobo, običajno tisto, ki ustreza določeni politični viziji.

Sarajevo je odprto in svobodno mesto, ki se vsakodnevno spreminja. In če ga nenehno primerjamo s tem, kar je bilo, morda spregledamo, kaj je danes in kaj postaja.

Spin o „muslimanskem Sarajevu“ in „orientalskem Sarajevu“

Te ideološke sintagme so se pojavile na samem začetku vojne iz agresorske politične delavnice. Z namenom ideologizacije mesta po koncu vojne so v Sarajevu preštevali novoletne lučke, minarete, ugotavljali, ali je število Dedkov Mrazov dovolj, preštevali so gostinske lokale, kjer se ne toči alkohol, celo ženske, ki nosijo rute, kot da bi se iz teh številk lahko razbralo popoln značaj mesta. V nobenem drugem mestu ljudje in simboli niso tako obsedeno, skoraj ritualno in z tako ideološko namero preštevani.

Namen teh „inventur“ nikoli ni bil statističen. Niso bili izraz radovednosti, ampak sporočila. Cilj je ustvariti podobo Sarajeva kot zaprtega, zaostalega, „muslimanskega“ mesta – orientalske enklave, ki se je po neki napaki znašla v Evropi.

Ideološki orijentalizaciji Sarajeva prispeva tudi nesmiselna, patetična primerjava „Sarajevo je evropski Jeruzalem“. Ni! Niti ne more biti, po nobenem kriteriju primerjave. Vsako od teh mest ima svojo zgodovino, arhitekturo, prebivalce, kulturo, tradicijo... To so pravzaprav načini, da se Sarajevu odvzame pravica do lastne identitete, da se v njegovo resničnost vplete stigma, ki ga ločuje od „normalne Evrope“.

V konstrukciji „muslimansko Sarajevo“ je obtožba, etiketa, ki jo lepijo tisti, ki ne morejo prenesti dejstva, da lahko mesto z večinskim muslimanskim prebivalstvom ostane odprto, sekularno, plastovito in multietnično v svoji kulturi in vsakdanu. Tako se pravzaprav poskuša redefinirati pomen Sarajeva, da se njegov večplasten identitet zreducira na eno besedo, na eno vero. Sarajevo pa je že pred vojno, med njo in po njej dokazovalo nasprotno.

Paradoksalno, prav tisti, ki največ govorijo o „muslimanskem Sarajevu“, pravzaprav sanjajo o etnično homogenih mestih. Tako se Sarajevo poskuša izprazniti vsega, kar ga dela resničnega, izbrisati njegovo kompleksnost, ponižati izkušnjo skupnega življenja, ki se ne ujema z njihovimi ideološkimi matricami. Sarajevo namreč ni postalo „muslimansko“. Samo prenehalo je biti po meri tistih, ki ga opazujejo skozi svoje predsodke.

Ugrabljeni pojem „politično Sarajevo“

Izraz, ki bi v normalnih okoliščinah označeval tisto, kar označuje povsod po svetu – središče političnega življenja države, kraj, kjer se sprejemajo ključne odločitve, kjer institucije delujejo v imenu vseh državljanov. Tako kot govorimo o političnem Berlinu, Bruslju ali Washingtonu, bi tudi politično Sarajevo moralo označevati upravno in simbolično jedro Bosne in Hercegovine.

Toda v domačem kontekstu si antibosanske politične sile prizadevajo zabrisati nevtralni pomen tega pojma. Termin „politično Sarajevo“ je bil spremenjen v etiketo, v pojem, s katerim se ne opisuje, ampak straši in obtožuje. To je sintagma, ki služi stigmatiziranju prestolnice (S. Turčalo), odvzemanju pravice do legitimnosti državnega centra.

Ko se danes izgovarja ta ugrabljeni izraz, ne pomeni več „kraj politične odločitve“, ampak „kraj politične grožnje“. Pojem je postal šifra za centralizem, dominacijo, ideološko izključnost in domnevno hegemonijo nad ostalo državo. Tako se Sarajevo spremeni v metaforo „njihovega“ mesta, mesta, ki nekaj vsiljuje, odloča, izključuje, mesta, ki ni „naše“.

Ta retorika ima jasen cilj: izpodbijati obstoj političnega centra države, prikazati vsako odločitev, ki prihaja iz institucij, ki se nahajajo v Sarajevu, kot izraz partikularnega, ne pa državnega interesa. V tem narativu se država fragmentira, Sarajevu pa se poskuša odvzeti avtoriteta in simbolična vloga.

Zato je treba izraz „politično Sarajevo“ vrniti njegovemu izvirnemu pomenu, da bo kot druga prestolnica središče političnega odločanja, simbol državnosti in demokratične odgovornosti. Pojem je treba uporabljati v samem Sarajevu, kot ugotovitev, da ima prestolnica tako pravico kot obveznost biti politično središče države.

Nasprotovanje zlorabi tega pojma ni le vprašanje terminologije – to je vprašanje političnega dostojanstva države. Kajti če se prestolnica stigmatizira, če se njeno politično delovanje delegitimizira, potem se izpodbija tudi sama ideja Bosne in Hercegovine kot funkcionalne države. Z drugimi besedami, obramba političnega Sarajeva ni boj za privilegije enega mesta, ampak boj za smisel države.

Sarajevo se pravzaprav ne sme braniti pred obtožbami. Mora se braniti pred ravnodušnostjo. Pred tihim kapituliranjem pred poskusom, da bi mu odvzeli smisel. Kajti če Sarajevo izgubi institucionalno odgovornost, takrat ne bo več problem v tistih, ki ga izpodbijajo, ampak v nas, ki smo pristali molčati, medtem ko to počnejo.

Sarajevo je odprto, svobodno mesto. Mesto heroj, ki nikomur ničesar ni dolžno (E. Hadžihafizbegović). Umetnost vzdržljivosti, ki jo je mesto Sarajevo obvladalo med štiriletno blokado, lahko ponudi odgovore na številne izzive, s katerimi se človeštvo danes sooča.