Sarajevo brez odgovora, medtem ko v Zagrebu rišejo zemljevide BiH: Sabolić ob Konakoviću lahko mirno spi

Piše: Delvin Kovač

Nujen poziv na pogovor hrvaškega veleposlanika v BiH Ivana Sabolića ni stvar političnega luksuza. To je minimum minimuma. Refleks države, ki se spoštuje. Minister za zunanje zadeve BiH Elmedin Konaković tega refleksa preprosto nima.

Kajti medtem ko v Zagrebu rišejo nove zemljevide Bosne in Hercegovine, minister molči. Dan kasneje posname video. Ne iz institucije, ne pred zastavo BiH, ampak iz restavracije ali hotela. Kot da komentira tekmo, ne pa političnega škandala.

Pravi – ne more reagirati na vsako neumnost. Res je, tudi ne more. Vendar mora vedeti razliko med neumnostjo in nevarnostjo. Kajti vsako risanje kart Bosne in Hercegovine – ni neumnost. To je politično sporočilo, test, provokacija. Odmerjanje, dokle se lahko gre.

In odgovor, ki zamuja – je že odgovor. Še huje, minister v istem nagovoru naredi salto. Najprej pravi, da je srečanje nepomembno, nato pa ga imenuje škandalozno. Če je nepomembno – čemu potem nota? Če je škandalozno – zakaj tišina?

To ni diplomacija, to je improvizacija. In improvizacija je luksuz, ki si ga resne države ne privoščijo.

Zanimivo pa je, da minister nima težav s hitrostjo, ko je treba odgovoriti domačim kritikom. Takrat ni čakanja, ni razmišljanja. Ni »ne morem na vse reagirati«. Takrat piše statuse, snema videe, šteje besede in minute.

Z drugimi besedami – reagira, ko je osebno, ne pa, ko je državno. In tu se vse razodene.

Še posebej, ko se začne govoriti o »krepitvi institucij«. To že zveni kot slaba šala. Kajti katere institucije? Tiste, ki so bile s političnimi dogovori predane pod nadzor Milorada Dodika in Dragana Čovića? Ali tiste, ki ne morejo sprejemati odločitev zaradi blokad?

Institucije se ne krepijo z besedami, temveč z odločitvami. In odločitev tukaj ni bilo – vsaj ne pravočasno.

Minister že četrto leto vodi diplomacijo. In edino, kjer je njegov kontinuiteta vidna, je na družbenih omrežjih. Tam je hiter, prisoten, angažiran, tam ne zamuja.

Države se ne vodi preko družbenih omrežij. Diplomacija ni vsebina za dvominutni ogled. Ni niti osebni komunikacijski kanal. Je sistem, reakcija, signal.

In ko tega signala ni – drugi začnejo pošiljati svoje. In zato problem niso tisti, ki v Zagrebu rišejo zemljevide, ker takšni bodo vedno obstajali. Problem je, da iz Sarajeva ne prihaja odgovor, ki jih dela nepomembne. In ko država začne zamujati v lastni obrambi, drugi sploh ne sprašujejo za dovoljenje.

Dodajmo še, da je bil na srečanju v Zagrebu tudi nekdanji vrhbosanski nadškof, kardinal Vinko Puljić, ki je nenadoma spremenil ploščo in čigar nastopi so minili brez kakršne koli reakcije ali ograje Katoliške cerkve v Bosni in Hercegovini in nadškofa Toma Vukšića.

In izostanek jasnega distanciranja odpira vprašanje – ali se takšni stališči prešutno tolerirajo ali se štejejo za sprejemljiva? In v politično občutljivem kontekstu BiH, tudi molk zelo pogosto zveni kot stališče.