Samomorilna domišljija politike in intelekta: Interpretacija pomembnejša od rezultatov, država Bosna nepomembna v vsem!

V tej državi, kot kaže, ima vsak svojo različico zmage, tudi ko se nič ne premakne niti za milimeter. Kot da je Bosna in Hercegovina postala velik politični studio, v katerem se ne meri rezultat, ampak glasnost interpretacije rezultata. In najhuje je dejstvo, da čim manjši je rezultat, tem večja je interpretacija.

V eni različici zgodbe je "zmaga" to, da si sploh uspel biti omenjen v pogovoru, ki poteka nekje daleč od oči javnosti. V drugi je "zmaga" to, da si na protest pripeljal sto ljudi in iz tega izvlekel sklep, da si zamajal politične centre moči od Washingtona prek Londona do Bruslja, Berlina, Rima. V tretji je "zmaga" to, da si vnaprej razglasil vse druge za poražence, ker ne delijo tvoje interpretacije resničnosti.

In tako pridemo do ključnega problema te politične klaustrofobije, nihče več ne izgublja, ker nihče več ne mora dokazati, da je zmagal.

V prvem registru, tistem iz Banje Luke, je zgodba preprosta. OHR je problem, mednarodni intervencionizem je nesprejemljiv, "naša stališča so prisotna v procesu", kar v prevodu pomeni, da je dovolj, da te nekdo nekje omeni, pa to razglasiš za strateški triumf. Ni več potrebe po izidu, samo po prisotnosti. Kot da je politika skrčena na evidenco vstopa v stavbo, brez obveze, da kdaj izstopiš s konkretnim rezultatom.

V drugem registru, tistem sarajevskem, imamo skoraj identično matrico, le obarvano drugače in vezano na politični intelekt. Protest stotih ljudi postane "zgodovinski dogodek", ker naj bi proizvedel odmev v diplomatskih krogih. In to, da je v sami državi ta dogodek komaj proizvedel zvok, se elegantno prenese v opombo pod imenom "apatija državljanov". Torej, ljudstvo je krivo, ker ne sodeluje v predstavi, v kateri bi moralo ploskati lastni politični simboliki.

In tu se odpre najnevarnejša točka te zgodbe, ljudstvo postane dekor, ne pa akter. Ko ne sodeluje, je problem. Ko sodeluje, je dokaz uspeha. V obeh primerih ni subjekt, ampak orodje.

Toda tisto, kar povezuje oba narativa, in tisto, kar ju naredi skoraj identična v strukturi kljub političnemu spopadu, je globoka fascinacija nad istim oltarjem, mednarodnim središčem odločanja. Tako eni kot drugi, čeprav se formalno spopadajo glede tega, kdo ima pravico in do kakšne BiH, v praksi delijo isto prepričanje, da se resnične odločitve ne morejo sprejemati tukaj.

Razlika je le v tem, kdo bo bolje povedal zgodbo, da je "vplival" na tiste, ki odločajo zunaj. Ker vpliv je nova valuta nemoči. Če nimaš rezultata, imaš "vpliv v pogajanjih". Če nimaš množice, imaš "težo argumenta". Če nimaš spremembe, imaš "proces, ki je zagnan".

V tej logiki je vse uspeh, razen resničnega življenja in stabiliziranja neodvisne države.

In potem pridemo do tretje plasti, tiste, ki se predstavlja kot kritična zavest družbe, a v resnici pogosto pade v isto past, ki jo poskuša razkrinkati. Diagnoza apatije, odtujenosti, "ubitega družbenega duha", vse to zveni kot resna analiza. In je, do trenutka, ko postane razlaga, zakaj simbolična dejanja nadomeščajo resničnost in potrebo po močnejšem delovanju.

Kajti če je ljudstvo apatično, potem je logično, da majhno število ljudi postane dovolj, da se razglasi velik politični učinek. Če so institucije neučinkovite, potem je logično, da se politika preseli v medije in sporočila. Če je družba utrujena, potem je logično, da interpretacija postane pomembnejša od številčnosti.

In tako se sklene krog, resnična šibkost družbe postane opravičilo za politično hiperprodukcijo pomena.

V tem krogu ni več pomembno, koliko ljudi stoji za tabo, ampak kako daleč lahko "odneseš sporočilo". Ni pomembno, ali se je kaj spremenilo, ampak ali je to nekdo nekje "registriral". Ni pomembno, ali institucije delujejo, ampak ali se o njih govori.

To je politična ekonomija brez rezultatov, a z neskončno inflacijo interpretacij.

Najbolj absurdno je, da se obe strani, tako tiste, ki branijo status quo, kot tiste, ki ga za tuj račun napadajo, v bistvu obnašajo, kot da je Bosna in Hercegovina prazno ozemlje, ki čaka, da ga potrdijo od zunaj. Eni to imenujejo "realizem in zaščita interesov", drugi "boj za evropsko perspektivo", vendar v osnovi oba narativa predpostavljata, da notranja družbena energija ni dovolj.

Zato tudi ni čudno, da se politični uspeh meri s tem, ali si vstopil v prostor, v katerem odločajo drugi. Kajti če je domači prostor izčrpan, potem je zunanji prostor edini oder, na katerem se lahko igra vpliv.

Toda tu nastane ključna iluzija, vstop v tujo sobo ne pomeni, da si spremenil razporeditev pohištva.

V vsem tem je morda najpoštenejše reči, da ne gre le za "samomorilno domišljijo intelekta", ampak za veliko bolj banalen fenomen, za politični sistem, v katerem je lažje proizvesti interpretacijo kot rezultat. Ker rezultat zahteva moč, organizacijo, številčnost in institucije. Interpretacija zahteva le jezik.

In jezik je v tej državi že zdavnaj postal zamenjava za delovanje.

Zato danes imamo paradoks, v katerem se tako protesti kot politične, diplomatske izjave gibljejo v isti smeri, da vsi trdijo, da so nekaj "dosegli", vendar nihče ne mora pojasniti, kaj se je natančno spremenilo.

In dokler se ta praznina polni z besedami, država ostaja enaka, le vse bolj utrujena in kronično ohromela od ljudi, ki jo nenehno razglašajo bodisi za rešeno bodisi za izgubljeno, odvisno od tega, kdo pravkar govori.

In medtem ko je jasno, zakaj politika iz Banjaluke poganja vodo na mlin secesionističnih teženj, je nerazložljiv tudi politični in intelektualni strah pred neodvisnostjo in državotvornostjo države, ki jo branijo s forsiranjem protektorata.