Samo v BiH je popis političen – številka ni musliman, pravoslavec ali katolik

Mučno je gledati najrazličnejše strokovnjake, ki na nek način pojasnjujejo rezultate popisa prebivalstva v Bosni in Hercegovini. Nekateri med njimi sprejemajo rezultate, drugi jih izpodbijajo, in eni in drugi to počnejo, da bi bili v milosti določenega političnega kroga.

Koliko je Bošnjakov, Srbov in Hrvatov? To je politično vprašanje, ne vprašanje demografije ali statistične analize. To so tri številke, ki skupaj z nekaterimi drugimi številkami dajejo skupno vsoto Bosancev in Hercegovcev. Težava je v tem, da se tej številki pripisujejo različne zgodovinske, nacionalne, etnične, verske in druge lastnosti, ki jih sama številka nima. Številka ni ne zelena, ne rdeča, ne modra, ni musliman, ni pravoslavec, ni katolik.

Kako je torej mogoče, da se toliko pozornosti posveča tem njenim izpeljanim lastnostim?

Odgovor je zelo preprost – politika in politični subjekti so vedno preštevali »krvna zrnca«, s tem da to danes počnejo institucionalno in to imenujejo vitalni nacionalni interes.

Vedno gre za družbeni identitet, ki se ga forsira, dokazi pa so vedno politično izpeljani iz konteksta.

Vsi dokazi, ki se jemljejo kot relevantni pri utemeljevanju določenega identitete, so enostranski in usmerjeni v dokazovanje razlik, nikoli podobnosti, čeprav se lahko uporabijo tudi v ta namen.

Politična prizma pomeni izpeljevanje zaključkov na podlagi generalizacije in relativizacije posameznikov, ki, če bi razumeli, o čem gre, nikoli ne bi privolili v takšno uvrščanje v določeno skupino.

Opazujoč Bosno in Hercegovino ter ljudi, ki tukaj živijo, lahko sklepamo, da imajo skupno zgodovino, običaje, etnično poreklo, kulturo, kulturne artefakte in jezik. Tisto, po čemer se razlikujejo, je verska pripadnost. Prav ta razlika je bila tloris za politično zaokroževanje družbenih identitet, ki so sovražno nastrojeni do vsega tistega, kar so »drugačni« vgradili v skupno kulturo.

Kako je mogoče trditi, da Begova džamija ni kulturna dediščina Srbov in Hrvatov v Bosni in Hercegovini?

Kako je mogoče trditi, da Stara pravoslavna cerkev na Baščaršiji ni kulturna dediščina Bošnjakov in Hrvatov?

Kako je mogoče trditi, da Sarajevska katedrala ni kulturna dediščina Bošnjakov in Srbov?

Vsi našteti spomeniki so kulturna dediščina tako Bošnjakov, Srbov kot Hrvatov iz Bosne in Hercegovine.

Po jeziku so Bošnjaki, Srbi in Hrvati v Bosni in Hercegovini en narod; po kulturi, običajih, poreklu – prav tako isti narod. Po etnični pripadnosti so isti narod. Vendar pa je ogromno političnih konstrukcij, ki na podlagi redukcionizma ustvarjajo umetne delitve, nihče pa jih ni postavil pod vprašaj.

Začnimo po vrsti:

Je Bosna in Hercegovina multietnična država? V bistvu ni, ker gre za eno etnično skupino, ki stoletja prebiva na teh prostorih in deli skupne gene.

Je bosanskohercegovska družba multikulturna? Ni, ker se je kultura oblikovala tako samostojno kot pod vplivom osvajalcev, vendar je naša.

Se običaji razlikujejo znotraj Bosne in Hercegovine? Obstajajo geografske specifičnosti, vendar dejstvo, da običaje prepoznajo vsi ljudje na tem območju, govori v prid temu, da gre za poenoteno družbeno skupino.

Tako bi bilo normalno gledati na družbo, saj so razlike, ki obstajajo, dokaz moči enega naroda, ne pa razlog za delitve.

Kako smo prišli v položaj, v katerem smo, bi se morali vprašati politike, saj je samo njim jasno, kako je nemogoče biti Bosanec in Hercegovec, je pa mogoče biti Bošnjak, Srb in Hrvat?

Pojasnilo je preprosto. Politika ne izbira sredstev, da bi dosegla cilj, cilj pa je oblast. Najboljša oblast je tista, ki temelji na strahu pred sovražnikom, ki je enak tebi, in takoj za vogalom preži. Takšno je stanje v Bosni in Hercegovini.

Tako da popis nima drugega namena kot političnega. V Bosni in Hercegovini popis ne bo uporabljen za razvojne strategije, kjer so parametri iz popisa nujni. Nikogar ne zanima, katera starosti skupina je najbolj zastopana, kakšen je izobraževalni potencial, koliko je delovno sposobnega prebivalstva in vrsta drugih podatkov, ki nam bodo pomembni za prihodnost, za gospodarstvo, industrijo, kmetijstvo, kakšna bo povpraševanje po energiji, hrani, izobrazbi itd. Nas samo zanima, koliko je muslimanov, pravoslavcev in katolikov, ter na podlagi tega, koliko bodo nacionalne stranke, ki se predstavljajo kot zaščitnice vitalnih interesov teh skupin, lahko legitimno, po principu paritete, razprodajale te malo preostalih virov.

Preprosto je nemogoče, da ni čisto nič, kar bi bilo v interesu vseh državljanov te države.