Salkić: Natovske enote naj bodo nameščene na meji s Srbijo

Amina Čorbo Zećo

„Organi entitete RS se obnašajo, kot da nas Bošnjakov v tej entiteti ni. Tako izvoljenih bošnjaških predstavnikov kot vseh bošnjaških državljanov“, je za Patrijo povedal Ramiz Salkić, podpredsednik RS.

„Če imate mnenje o preteklosti in sedanjem položaju Bošnjakov v tej entiteti, se lahko znajdete v še težjem položaju. Stvari iz preteklosti in današnje dogajanje imenujem s pravimi imeni namesto z evfemizmi in se tako zapletam v večje težave. Takšen odnos entitetnih oblasti se odraža v vsakdanjem življenju lokalnih skupnosti in povsod, kjer je to mogoče, so Bošnjaki izrinjeni iz lokalne, izvršne in zakonodajne oblasti. Obstaja veliko primerov v številnih občinah te entitete, kot so Bratunac, Foča, Vlasenica in mnoge druge. Trenutno smo v zelo težkem in občutljivem trenutku zaradi srbskih ekstremistov, privržencev separatistične politike nekaterih bosanskih Srbov, ki ustrahujejo in provocirajo Bošnjake“, pojasnjuje Salkić.

Poudarja, da so Bošnjaki izpostavljeni sistematični diskriminaciji brez možnosti zaposlitve v javnem sektorju, brez možnosti sodelovanja pri odločanju v tej entiteti.

„Pravice so jim bile odvzete že predolgo, s hudimi negativnimi posledicami za mnoge Bošnjake v tej entiteti. Sistematična diskriminacija je namenjena zagotavljanju uresničitve v miru enega od strateških ciljev bosanskih Srbov iz leta 1992 – etnično čisti srbski pravoslavni prostor“, je dodal Salkić.

Glede na popis iz leta 1991 je bilo v tej upravni enoti okoli 440.000 Bošnjakov muslimanov. Po popisu iz leta 2013 v RS živi okoli 170.000 Bošnjakov. Danes bi realna ocena znašala med 80.000 in 100.000 Bošnjakov.

„Zato je bilo okoli 350.000 Bošnjakov izgnanih, ubitih ali razseljenih zaradi sistematične diskriminacije, nemogočih življenjskih razmer in ekonomskega preživetja po vrnitvi.

Na žalost nimamo zmogljivosti, da bi to preprečili, tisti, ki bi to lahko storili, pa niso zainteresirani, da nam na tem področju pomagajo. Ustaven položaj je takšen, da lahko srbski predstavniki sprejemajo svoje odločitve, ne da bi upoštevali naše mnenje in interese. Pomoč OHR, OVSE, Sveta za implementacijo miru in drugih pomembnih veleposlaništev v naši državi je bila pomanjkljiva“, poudarja Salkić.

Na žalost so Bošnjaki v tem delu Bosne in Hercegovine prepuščeni na milost in nemilost tistim, ki bi si najbolj želeli, da se ne bi vrnili. Salkić meni, da odnos do njega in njegove vloge dejansko odraža odnos do Bošnjakov in povratnikov.

„Tako je, brez dvoma. Ko se je Milorad Dodik odločil preseliti pisarne podpredsednika entitete iz stavbe, kjer so pisarne služb, ki služijo predsedniku in podpredsednikom entitete, je poslal jasno sporočilo, kaj misli o Bošnjakih in Hrvatih ter kam sodijo v družbi te entitete. Sporočilo sem razumel, prav tako smer, v katero se bo razvijala politika Milorada Dodika, zato sem o tem obvestil domače in mednarodne pristojne dejavnike. Na žalost sem naletel na nerazumevanje“, pojasnjuje Salkić.

Salkić meni, da je nevoljnost mednarodne skupnosti, da bi se zoperstavila sistematični diskriminaciji in apartheidu v izobraževalnem procesu, ki se je začel razvijati v začetku leta 2011, spodbudila Dodika.

„Če bi se pravočasno odzvali, danes ne bi bili v takšnem stanju. Takrat smo ugotovili, da je Dodik užival in še danes uživa podporo nekaterih krogov mednarodne skupnosti za svojo separatistično politiko, pa tudi za izvajanje sistematične diskriminacije proti Bošnjakom. Njegova politika je preprosta – ne bi nas smelo biti tukaj (v RS), ta entiteta ne bi smela biti del Bosne in Hercegovine in ustvariti bi se moralo vzdušje, v katerem ne moremo preživeti tukaj, pa tudi vzdušje, v katerem Bosna in Hercegovina ne more funkcionirati. To je tudi cilj naše sosede Srbije, ne glede na njihove občasne izjave o „spoštovanju suverenosti BiH“.

Praktične dejavnosti in sodelovanje z entiteto, brez sodelovanja z državo Bosno in Hercegovino, to potrjujejo. Vse, kar gradijo v tej entiteti, poimenujejo po Srbiji ali nekaterih toponimih, ki so neposredno povezani s Srbijo. V vsakem pogledu želijo ta del Bosne in Hercegovine čim bolj približati Srbiji. To je sporočilo prebivalcem te entitete, pa tudi vsem, ki potujejo skozi ta del Bosne in Hercegovine“, poudarja Salkić.

Glede varnostnega položaja povratnikov in poziva predsedujočega predsedstva Željka Komšića, naj NATO zaščiti mesta vrnitve, Salkić pravi:

„Mir še nikoli ni bil tako ogrožen od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma. Bošnjake vznemirjajo dnevne, organizirane in namerne provokacije, podprte s strani sistema. Mnogi se sprašujejo, ali je čas, da ponovno zapustijo svoje na novo zgrajene domove.

Postrojene enote v Banja Luki in petje profašističnih pesmi pripadnikov entitetnega notranjega ministrstva, ki naj bi nam Bošnjakom zagotavljalo varnost, pošiljajo zelo jasno sporočilo. Njihova vloga je zaščititi le državljane srbske narodnosti. Bošnjaki so že vrsto let izpostavljeni različnim oblikam nadlegovanja in poniževanja, zdaj pa napadajo našo varnost in varnost. Entitetna policija naj bi zagotavljala varnost vsem državljanom, oni pa so ponosni, da so privrženci policije, ki je bila obsojena za genocid nad Bošnjaki in druge hude zločine v Prijedoru, Bijeljini, Vlasenici in mnogih drugih krajih“, pojasnjuje Salkić.

Meni, da takšna policija ne more biti v korist vsem državljanom pri objektivnem in nepristranskem vzdrževanju javnega reda in miru.

„Bošnjaki taki policiji ne zaupajo. Imam dober razlog za sum njene pristranskosti in nagnjenosti k uresničevanju separatističnih ciljev nekaterih bosanskih Srbov, ki jim je vodja Milorad Dodik. Državljani se pogosto pritožujejo nad tendencioznim obnašanjem policistov v vsakdanjem življenju. To podpira nacionalna struktura zaposlenih v entitetnem notranjem ministrstvu z okoli 95 % Srbov, medtem ko je vseh ostalih okoli 5 %. Takšna etnično očiščena in militarizirana policija predstavlja objektivno grožnjo Bošnjakom v entiteti.

Zaradi teh dejstev in nedvomnega obstoja dejavnosti in načrtov za delitev Bosne in Hercegovine, obstaja logična potreba po namestitvi mednarodnih sil na ključnih točkah na meji s Srbijo.

Bošnjake skrbi trenutno stanje in ne zaupajo okolju, v katerega so se vrnili, zaradi dejstva, da to okolje poveličuje vojne zločince, zanika genocid, mnogi storilci hudih vojnih zločinov in genocida pa so na prostosti. Vse to predstavlja potencialno in resnično grožnjo miru in življenju Bošnjakov v tem delu naše domovine. Nikoli ne smemo pozabiti, da je bila Srbija pred Mednarodnim sodiščem pravice v Haagu obsojena, ker ni preprečila genocida in ni kaznovala storilcev genocida. Tudi danes je Srbija varno pribežališče za mnoge osumljene in obsojene vojne zločince.

To je logičen in racionalen razlog za namestitev Natovih sil na meji s Srbijo. To bi nekoliko sprostilo odnose, zmanjšalo napetosti in omogočilo vrnitev normalnega življenja“, dodaja Salkić.