Saidin Salkić, najbolj priljubljen avstralski umetnik, rojen v Srebrenici: Iz mene vrečijo 'brazgotine'

Pogovarjal se je Armin Aljović

---

 

Bosna je zame nekaj drugega, šumenje potoka iz otroštva, sneg, dež in šelestenje vej. Tako v intervjuju za agencijo Patria pravi Saidin Salkić, eden najbolj priljubljenih umetnikov v Avstraliji, ki je v to državo prišel po tem, ko je kot begunec zapustil Bosno in Hercegovino. Salkić je kot najstnik preživel genocid v Srebrenici, medtem ko je bil njegov oče brutalno umorjen. Spomini na Bosno danes živijo skozi njegova dela.

Grško-avstralski filmski režiser Bill Mousoulis je v zadnjem intervjuju Salkića opisal kot „najboljšega avstralskega filmarja in večkrat nadarjenega umetnika, ki se je uveljavil v mirnem okolju Avstralije“, medtem ko njegove filme, kot je Waiting for Sevdah (2017, 40 min), imenuje mojstrovino.
 
Kdo je Saidin Salkić? Beremo, kaj drugi pišejo o vas – od umetnika do multimedijskega umetnika – ampak, kaj bi vi rekli zase?
 
- Saidin Salkić je sin, oče svoje hčerke. Saidin Salkić je umetnik in pesnik. Samoten in srečnež. Obstaja nekakšna čudna mistika človeka v samem sebi, skozi katero in v katero potuje, če za to ima moči in načine. Nekatere stvari so jasnejše od drugih. Nekatere od njih se na novo odkrivajo. Mislim, da je v tem tudi moč umetnosti, če je prava in intimna umetnost, to odkrivanje sebe. Obstajajo tudi nekatere stvari, ki so konstanta iz tistih slavnih dni otroštva, v katerih se še vidim kot v ogledalu in jih čutim v sebi. Včasih močno čutim očeta v sebi, včasih tečem s Sevdah na plaži in ji pojem 'Curo Hajro, ne varaj momaka...' medtem ko se hihitava in sončni žarki tistega dne, odbijajoč se od površine morja, nama padajo na oči in obraze. Čudne so dimenzije vsega, ti ognjemeti v prsih in v ustvarjalnosti... Misli so včasih intenzivne kot slap... prave, ostre, čarobne prangije. Tako da so odkritja skoraj vsakodnevna. Prav tako, tudi po tem se podobam sebi iz otroštva, meni je nekako pripadlo, da sem večinoma sam, in vsakič, ko poskusim, da ne bi bil, spoznam, da sem imel prav, da sem sam. Ampak to ni samota, ampak nekakšen časovni mozaik, ki se lahko izpolni in polni z resnično ljubeznijo in delom. 
 
Bolje bi bilo, da jih ni... ampak, ali vaši življenjski brazgotine vplivajo na kakršen koli način na vašo umetnost? Ali včasih govorijo skozi gibljive slike, ki jih ustvarjate?

- Človek nima izbire, če je človek in umetnik s polnimi pljuči in močjo, kot da vpliva nase z največjo možno intenzivnostjo. Tako da je to popolnoma naravno in nujno, da moja življenjska doživetja vplivajo na mene, ne samo v umetnosti, ampak v vsakem dihu, vsaki misli, vsakem dnevu. Človekova življenjska doživetja so temelj moralne integritete in identitete. Samo slepi in nepopolni ljudje nimajo moralne integritete in identitete in nimajo prizadevanja, da bi takšni bili in postali. Moji „brazgotine“, kot si rekel, v meni in iz mene vrečijo vsak dan. V moji umetnosti, nekako uradno, za zgodovino. 
 
V nekem intervjuju ste povedali, da vam je po projekciji filma „The Arrival of a Phoenix“ na Mednarodnem filmskem festivalu v Adelaidi prisedel mladenič, vas objel in rekel: „Življenje nikoli več ne bo isto“. Je umetnost nekakšen vaš upor?

-  Da, in velik del mojega samo-odkrivanja in dokazovanja. Kot sem nekoč rekel, dolgo let je bila tudi način dokazovanja veličine in lepote mojega očeta. Vsi mi stojimo v zgodovini, v mozaiku časa, na tleh tega sveta, ki ga ne razumemo niti ga dojemamo. Brezglavo izgubljamo, pravzaprav izgubljajo, stik s samim seboj, obsedeni in oviti v norost, povzročeno z bistvenim nerazumevanjem lastnega diha, in moralnosti, pravičnosti in sreče, skrite nekje v tem dihu. Za to ni opravičila. Vsak poskus opravičila za to je izguba časa, tistih, ki bi to poskusili, in še posebej tistih, ki bi morebiti poslušali to zgodbo.  
 
Najljubši del vašega opusa in zakaj?

-  Nekega dne sem povsem slučajno prebral citat nekega irskega filmskega pisca o Tarkovskem, ki so ga uradno, na vrh, postavili na njegov film Voyage in Time. Ta isti pisec je pisal hvalospeve o mojem drugem filmu in ga imenoval „mojstrovina... in najbolj intenzivna filmska anatomija.“ Bilo je nekako prijetno to občutje. Skoraj 85-letni in morda največji avstralski filmski pionir John Flaus je izstopil iz pokoja in primerjal moje mesto v zgodovini filma z mestom Gertrude Stein v zgodovini književnosti, v smislu inovacije in odkritja. Jaz teh stvari ne poznam in nimam časa, da bi o njih razmišljal, jaz se običajno veliko dlje spominjam najmanjših neprijetnosti, ampak včasih, ko se zgodijo, te vsaj za trenutek ogrejejo dan in nekaj pomenijo. V tujini je veliko težje prebiti zidove nevednosti okoli sebe. Kino mi je nekako pomagal pri tem. Čeprav čutim vse dele svoje umetnosti enako, je zdaj trenutno to kino, verjamem. Včasih se zdi, da hitreje in intenzivneje ko delaš, manj je časa.

V Avstraliji ste postali slavni. Je danes Bosne v vas? Kakšna je – je mračna...?

-  Glede na zgodovino in moje življenje in izkušnje, se boste morda strinjali, da je Bosna morda celo najbolj moja dežela. Ampak jaz sem se zdaj sprijaznil tudi s to neizogibno in včasih gosto melanholijo in žalostjo, raje kot da bi zdaj bil v njej in bi bil izpostavljen temu, kar je Bosna v svoji vsakdanjosti zdaj. Ampak Bosna je zame nekaj drugega, šumenje potoka iz otroštva, sneg, dež in šelestenje vej. Bujanje na reki, bosa majhna stopala in sreča, zamrznjena in nedotakljiva, polna smeha. Seveda, da je je.