Pokopan Amos Oz, veliki pisatelj in zagovornik miru med Judi in Palestinci

TEL AVIV, (Patria) - Veliki izraelski romanopisec Amos Oz je bil zadnji dan leta 2018 pokopan v kibucu Hulda, kjer je preživel pomembna leta svojega življenja. Pred samim pokopom je bil njegov voz izpostavljen v gledališču Tzavta v Tel Avivu, da bi mu lahko število spoštovalcev izkazalo zadnjo čast.

Umrl je 28. decembra v 79. letu starosti. Oz je bil velik umetnik, a je imel tudi pomembnejšo vlogo. Bil je eden največjih zagovornikov mirovne rešitve izraelsko-palestinskega vprašanja.

Amos Oz je bil na Bližnjem vzhodu izjemno trmast in zato zelo pomemben glas razuma. Pacifistične ideje in državljanski aktivizem so zaznamovali njegovo delo prav tako kot romani, ta fikcija, ki jo je tako spretno ustvarjal.

Intelektualec in profesor, ki je dobro poznal zgodovino svojega naroda in njegovih sosedov, pisatelj, ki je s pisanjem najpogosteje o družinah spregovoril o prostoru Bližnjega vzhoda, judovski kulturi, pa tudi o človeški naravi na splošno, je bil Oz v svoji državi in globalno eden najglasnejših zagovornikov mirne rešitve arabsko-judovskega konflikta. Bil je med ustanovitelji gibanja Mir zdaj, desetletja je obrazlagal in govoril o ideji dveh držav ter vrnitvi Zahodnega brega in Gaze Palestincem. 

“Oz in David Grossman, kolega po peresu in prijatelja po prepričanju, spadata med pisatelje, ki s svojimi knjigami na več ravneh obogatijo bralca, vsak intervju z njima pa je novinarju v nekem trenutku kot meditacija o zlu in dobrem”, je za Oza zapisala novinarka Jutarnjega lista Karmela Devčić, ki je imela priložnost opraviti intervju s tem velikim književnikom in človekom.

In čeprav eden od omenjenih dvojice ni imel sreče, da bi pogosto videl, da v življenju zmaga dobro, noben od njiju nikoli ni prenehal verjeti, da je to na koncu vendarle uresničljivo in mogoče. Da na koncu vendarle zmaga dobro. 

V intervjuju, ki ga je Amos Oz dal Karmeli Devčić pred dvema letoma, je na vprašanje, ali je kdaj izgubil vero v to, da bosta nekoč živela v miru, drug ob drugem, Judi in Palestinci, brez pomisleka, v istem trenutku odgovoril:

“Nikoli. Ne. Nikoli. Star sem bil štirinajst ali petnajst let, ko sem spoznal, da je glavna izbira, ki jo ima človek v življenju, izbira med kompromisom in trmoglavim fanatizmom. Tako je ne le v politiki, ampak v življenju na splošno, v zakonu, pri vzgoji otrok. Verjamem v kompromis. In v politiki in v zasebnem življenju. Ko rečem kompromis, ne mislim na kapitulacijo. Ne mislim na tisto ‘obrni tudi drugi obraz’. Kompromis pomeni, da se z drugim srečate nekje na pol poti.”

Ob komentiranju aktualnih revizionističnih pozivov na Hrvaškem, porasta priljubljenosti desničarskih strank po vsej Evropi, krepitve antisemitizma, ksenofobije na splošno, je Oz takrat za Jutarnji list dejal: 

"Hitler in Stalin sta nam dala darilo, čeprav tega nista nameravala, a tako se je izšlo. Šestdeset let, ponekod dlje, veliko, veliko ljudi v mnogih državah se je sramovalo že ob misli na ideje rasizma. Neprijetno jim je bilo biti antisemiti, biti nasilni, bili so pozorni na človeško življenje. To je bilo zaradi šoka, ki sta ga Stalin in Hitler podarila zahodnemu svetu. Bojim se, da se je to darilo Stalina in Hitlerja izrabilo. Mračni deli človeške narave spet stopajo na sprednji oder. Vse več je tistih, ki vedo vse manj o tem, kar sta nam zapustila Stalin in Hitler”.

Pogosto je opozarjal, da je konflikt med Judi in Palestinci tragedija, da to ni črno-bela zgodba o dobrih in slabih. Razlagal je obema, kot tudi ostalim svetu, da nihče od njiju, ne Judje ne Palestinci, nima kam iti, da so nekako vsi tam upravičeni, da ima vsak pravico do tega koščka zemlje in da zato ni druge možnosti, kot da se uresniči ideja o dveh državah. Prej ali slej, je verjel Oz, se bo to zgodilo.

Amos Oz pomaga palestinskim ženskam pri obiranju oljk

Amos Oz je odraščal kot edinec ob starših, evropskih Judih in intelektualcih, v majhnem stanovanju, ob policah, natrpanih s knjigami. Oba starša sta bila poliglota, oče je bil magister književnosti, ki je zaman priželjkoval mesto predavatelja na Hebrejski univerzi.

Amosova mati, Fania, je pred vojno v Evropi opustila praško univerzo in sama prišla v Jeruzalem, na študij zgodovine in filozofije. Veliko let kasneje, globoko depresivna, ker se ni mogla navaditi na življenje v Jeruzalemu in sprejeti, da se je morala odpovedati svojim ambicijam, je storila samomor, ko je bil sin star dvanajst let. Ta odhod bo globoko zaznamoval njegovo življenje, vplival bo tudi na odnos sina in očeta, to je tema, o kateri Oz piše v “Zgodbi o ljubezni in temi”.

Pri štirinajstih letih se je odselil v kibuc, čeprav za to ni imel podpore očeta in sorodnikov. V tistem času, želeč se distancirati od očeta, je svoje priimek Klausner zamenjal z Oz, kar pomeni pogum. Poenostavljeno, seveda, je znal reči, da je morda tudi njemu, očetu desničarju, kljub temu in tej vojaško usmerjeni nacionalistični družini, postal levičar.

Baka in dedek, očetova starša, sta se v Palestino priselila leta 1933 iz Vilniusa, kamor sta prišla leta 1921, po Oktobrski revoluciji, bežeč pred komunisti. Babica Šlomit Klausner je v njuni hiši v Odesi v dobrih letih pred selitvijo gostila literarni salon. Prihajala sta in pesmi govorila Haim Nahman Bialik in Černihovski, razpravljalo se je o obnovi hebrejskega jezika in književnosti. Očetov starejši brat David ni sledil staršem, ni se preselil v Palestino, ostal je v Evropi. Njega, docenta na Univerzi v Vilniusu, in celo njegovo družino bodo ubili nacisti. Po njem je Oz poimenoval svojega sina, Davida.

V “Ljubezni in temi”, ko piše o stricu Davidu, med drugim pravi, da so bili Judi prvi evrofilci, prvi “ozaveščeni Evropejci”, danes pa je Evropa polna Evropejcev, evrofilcev … 

“Vsi ostali so bili panslavisti, pangermanisti ali navadni latvijski, bolgarski, irski, slovaški patrioti. Edini Evropejci v vsej Evropi dvajsetih in tridesetih letih so bili Judi. Moj oče je vedno govoril, da na Češkoslovaškem živijo trije narodi - Čehi, Slovaki in Češkoslovaki, ki so pravzaprav Judi. V Jugoslaviji Srbi, Hrvati, Slovenci in Črnogorci in le peščica Jugoslovanov”. 

Med odraščanjem v Jeruzalemu 40. in v začetku 50. letih 20. stoletja je Oz s starši pogosto obiskoval hišo Šmuela Josefa Agnona, ki je nekaj kasneje, leta 1966, Nobelovo nagrado za književnost delil z nemško pesnico judovskega porekla Nelly Sachs. Ko se je potikal okoli očeta, je poslušal, kako se Agnon z njim pogovarja o književnosti in politiki. Ko so Amosu Ozu v časopisu “Davaru” objavili prve zgodbe, takrat mladenič, je skril časopis pod jakno in navdušen odšel prosit Agnona za mnenje. V avtobiografski “Zgodbi o ljubezni in temi” o tem pravi: “Končno si nisem upal, bal sem se, da ga ne bom nadlegoval, in iz njegove hiše sem odšel z velikim trebuhom, kot sem prišel. Ali z napihnjenim puloverjem. Šele veliko let kasneje, ko so moje zgodbe ‘Kje šakali zavijajo’ izšle v trdi vezavi leta 1965, sem zbral pogum in mu jih poslal.”

Začel je objavljati v 60. letih. Avtor je med drugim romanov “Moj Michael”, “Gora slabega nasveta”, “Črna skrinjica”, “Fima”, “Pantera v kleti”, “Vzhodno morje”, “Zgodba o ljubezni in temi”, “Rimovanje življenja in smrti”, “Juda”. Številni so njegovi esejistični naslovi, “V deželi Izrael”, “Izrael”, “Palestina in mir”, “Kako ozdraviti fanatika”. V enem od esejev, Oz, ki je verjel, da je književnost nekakšno protisredstvo fanatizmu, piše: “Bistvo fanatizma je v želji, da s silo spremenimo druge ljudi. Znana težnja, da izboljšamo svojega soseda, preuredimo zakonca ali programiramo svojega otroka, ali da pokažemo svojemu bratu pravo pot, raje kot da jih pustimo takšne, kakršni so.

“Pogosto se fanatik bolj zanima zate kot zase. Želi rešiti tvojo dušo, te želi rešiti, te želi osvoboditi greha, napake, kajenja, tvoje vere ali nevere, želi izboljšati tvoje prehranjevalne navade ali te ozdraviti odvisnosti od pijače ali glasovanja. Fanatiku je zelo mar zate, vedno ti visi okoli vratu, ker te iskreno ljubi, ali te prime za vrat v primeru, da se izkažeš kot primer, ki je neozdravljiv za rešitev. In v vsakem primeru, s topografskega vidika, obešanje okoli vratu in grabljenje za vrat sta skoraj enaka dejanja”.

Tako je, gledajoč fanatizem v vsakdanjih odnosih, in prenašajoč to na raven družbe, opisoval Oz.

Na Univerzi Ben-Gurion v Be'er Shevi, kjer je nekoč predaval hebrejsko književnost, že vrsto let deluje Arhiv Amosa Oza. Tam so zbrani vsi izvodi njegovih knjig in vsa njegova pisna zapuščina ter znanstvena dela o njem.

Svoje študente je poleg teoretične analize, kot je dejal v intervjuju za Jutarnji, učil, kako biti dober bralec. Oz je razlikoval “bralca spletkarja”, ki za napisanim vedno išče avtorja, kakšen detajl o njegovem razmišljanju in življenju, in “dobrega bralca”. 

“Dober bralec v izkušnjo branja vnaša svoje življenje, poskuša sebe postaviti v položaj več likov iz zgodbe. Dober bralec se sprašuje, kaj bi jaz, če bi bil on ali ona, kaj bi naredil, mislil, kako bi se počutil. Bralni roman ni kot branje manifesta, ne smemo v njem iskati velikih zaključkov in moralnih lekcij. Branje književnosti služi temu, da se približate sebi, da spoznate sebe sama".