Šagolj: Kako smo dobili Pulitzerja - Nesrečne Rohinge kot Bosanci nekoč in Palestinci od nekdaj

Kot del ekipe fotoreporterjev Reutersa je Damir Šagolj dobitnik Pulitzerjeve nagrade za fotografijo. O eni od štirih nagrajenih fotografij, ki je prvo nagrado prejela tudi nedavno na Istanbul Photo Awards, je pisal za Media.ba.

Damir Šagolj / Media.ba

Fotografijo Abdul Aziza, oči prekrite z dvema zelenima listoma in za vedno zaprtih, sem posnel v begunskem taborišču v Bangladešu več kot pet let po tem, ko so prve slike trpljenja ljudstva Rohingya ožgale moj fotoaparat. Vmes je tisto, kar je tlenilo desetletja, metastaziralo v obsežno in neusmiljeno kampanjo etničnega čiščenja, usmerjeno proti tej muslimanski manjšini v večinsko budističnem Mjanmaru, ali Burmi, kot smo to lepo deželo običajno imenovali.

Če bi poskusil opisati neopisljive razsežnosti in globino teme, ki se je zdi se skoraj prešutnim soglasjem širše družbene skupnosti in vsakega od nas posebej, nadvila nad nesrečne Rohinge, bi morda primerno bilo reči - usoda kot Bosancev nekoč in Palestincev od nekdaj, le stokrat slabša in tristo-krat bolj brutalna.

Nesrečni in nezaželeni, izmučeni in trpeči, nepriznani in ničiji, se Rohinge desetletja, z razumom in kostmi raztegnjenimi po grobiščih na obeh straneh meje in razuma, premikajo po straneh časopisov in televizijskih minutah, rezerviranih za novice iz področij, o katerih nič ne vemo, niti nas to kaj preveč ne zanima.

Šele v drugi polovici leta 2017, ko je intenzivnost zverinstev in število ljudi, nad katerimi so bila ta storjena, postalo tako veliko, da si tega tudi prezasičen svet z masovnimi grozotami ni mogel več privoščiti ignorirati, šele takrat se začnemo množično spraševati, ali se reče Rohinja ali Rohinža, kdo so in kaj so, in kako to, da gospa s cvetom v laseh in Nobelovo nagrado za mir z druge strani zgodbe ne vstane v njihovo zaščito.

Strašne slike in zgodbe o nesrečni usodi Rohingov so končno prišle na naslovnice in so začele groziti našim, v globoke rove brezbrižnosti zakopanim vestem, in običajne horde novinarjev in humanitarnih delavcev so začele brusiti svoje fotoaparate, pakirati šotore in se odpravljati v smeri, od koder vsi ostali bežijo.

Jaz sem se, narava mojega dela je taka, s usodo teh nesrečnikov dobro seznanil, ko sem še živel na Tajskem in poročal iz jugovzhodne Azije. V morda najbolj strašnem prizoru moje sicer s hudimi grozotami bogate kariere, v begunskem taborišču za Rohinge izven mesta Sitwe, od koder so bili pregnani, je deček star približno 16 let umiral na pločevinasti postelji, z deskico med zobmi in v strašnem deliriju. Ugriznil ga je besen pes za nogo, nič nenavadnega za ta del sveta, a Vaduleuju ni bilo pomoči. Na napačni strani žične ograje, za katero so stisnjeni nesrečniki napačnega imena in vere, zdravnikov ali zdravil ni bilo. V nečem, kar bi morala biti ambulanta, je en sam gospod, nekdanji uslužbenec ministrstva za zdravje brez kakršnegakoli zdravniškega znanja in izkušenj, poskušal pomagati tudi tistim, ki jim pomagati ni bilo mogoče.

Bespomočen, osramočen in neizmerno jezen, vse, kar sem zmogel, je bilo fotografirati, v upanju, da ima vse to nek smisel. Težka scena umirajočega dečka, za katerega je rešitev, dokler še ni bilo prepozno, bila na dosegu roke, in ta meni skoraj nevzdržna fotografija sta odprli eno od zgodb, za katero je Reuters tisto leto prejel prvo v nizu velikih nagrad za poročanje o tej strašni zgodbi. Več ljudi bo videlo te slike in izvedelo za to tragedijo, se tolažim v običajnem vrtincu čustev po priznanju za poročanje o tuji nesreči.

Pet let in tisoč strašnih fotografij kasneje, v prahu na novo postavljenega begunskega taborišča poleg Koks Bazarja v Bangladešu, kamor se je zateklo na stotine tisočev sveže pregnanih, spet isti občutek. Mati Abdul Aziza, še enega angela, ki plačuje naše grehe, ni mogla zadržati solza in besa, medtem ko mi je poskušala razložiti nepojasnjivo.

Deček, čigar družina je preživela etnično čiščenje v Mjanmaru in nevarno pot do bede, a tudi relativne varnosti begunskega življenja v Bangladešu, je bil do pred nekaj tedni popolnoma zdrav, nato pa ga je začela tresti vročina. Zdravniki v kliniki pod šotori, od koder ga je jokajoča mati nepomičnega in zvitaga v odejo vrnila, mu niso mogli pomagati. Kaj točno je zlomilo krhko in izmučeno telo, le pljučnica ali kaj hujšega, ni več pomembno. Ubilo ga je strašno krivica, nekaznovan zločin močnejšega in molk nezainteresiranega.

Jaz vse, kar zmorem in znam, je poslikati še enega mrtvega otroka z dvema zelenima listoma čez za vedno zaprte oči.