VARNEJŠE učenje v sarajevskih šolah: Nor, zmeden, postnormalen

Napisal: Nenad Veličković/Školegijum

Začetek zadnjega tedna leta 2023. se je na spletni strani Ministrstva za vzgojo in izobraževanje Kantona Sarajevo pojavila nenavadna, zmedena in vznemirljiva publikacija s sedemdesetimi stranmi z naslovom V pričakovanju VARNEJŠEGA učenja: Reforma predšolske, osnovne in srednje vzgoje in izobraževanja v Kantonu Sarajevo.

Zaradi netransparentnosti in kakovosti vsebine bi morali biti državljani zaskrbljeni, Univerza v Sarajevu pa bi se morala vprašati, zakaj je bila na tak način ponižana.

Publikacija je plod skupinskega nasilja nad jezikom in transparentnostjo, v katero so vpleteni trije modreci z Zahoda, Fundacija Mulalić, katere vloga in motivi so nejasni, ter ministrica NIP Naida Hota-Muminović. (To s tremi modreci je priročna domislica, saj se je objava publikacije ujemala z božičem. Sarajevski državljani bodo bolje razumeli, o čem gre, če si predstavljajo tri Mekije Torabije, ki trdijo, da bodo pozdravili naše umirajoče izobraževanje.)

Publikacija, katere založnik je v bosanskem jeziku Ministrstvo, je nepodpisan prevod dokumenta Toward SAFER Learning: Reforming Kindergarten, Primary and Secondary education in Sarajevo Canton, avtorjev Christopherja Jonesa, Ziauddina Sardarja in Scotta Jordana. Prav tako ni podpisana urednica, zato je odgovornost za vsebino in opremo za zdaj nemogoče ugotoviti.

Kot založniki angleške različice so podpisani Fundacija Mulalić za odličnost v izobraževanju, podjetništvu in družbenem aktivizmu, ustanovljena leta 2022, in Center za postnormalne študije in študije prihodnosti, o katerih v publikaciji ni niti besede.

Zakaj in kako je prišlo do tega sodelovanja, javnosti ni znano. Zakaj se je ministrica NIP odločila, da strategijo izobraževanja zaupa fundaciji domačega gradbenega podjetja, ne pa Univerzi v Sarajevu, kako je prišlo do te odločitve in sodelovanja, kdo je sklepal, da je zdravilo za nenormalno postnormalno, morda bomo izvedeli med agresivno kampanjo, ki jo ministrica napoveduje. (Mimogrede, pazite se, učiteljice in mediji, vi boste odgovorni, če kaj ne bo v redu!)

V najkrajšem, avtorji so priznani futuristi, zagovorniki t. i. študij prihodnosti, ki izhajajo iz trdnega in zdravega drevesa postmodernističnega relativizma. O znanosti torej menijo šarlatansko, včasih s spoštovanjem, včasih s podozrenjem, v svojo varne-juho mešajo pojme (ne)linearnosti, kaosa, središča... Stil celotne publikacije je nasičen s frazeologijo, ki impresionira mediokritete. Resnici na ljubo, razprava s profesorji Melkiorjem, Gašparjem in Baltazarjem (v nadaljevanju MGB), samo na podlagi tega prevoda, ni poštena. Težko je ločiti, kaj je izvirna megla in kaj prevajalski dim. Ko preberete kljub vse večjemu neznanju (namesto kljub vse večjemu neznanju), posumite, da je lekturo delal Srećko Šojić. Ali je res education v naslovu angleškega izvirnika napisan z malo začetnico, ali se je tukaj vmešala Božja roka, da bi na simbolični ravni pokazala, koliko Ministrstvo za izobraževanje ceni izobraževanje.

Kakorkoli že, glavne teze se lahko rekonstruirajo.

Publikacija se začne s sevanjem strahu in panike. Prihodnost je negotova, svet je grožnja, potrebno se je zavarovati, to pa je mogoče le z VARNEJŠIM izobraževanjem. Grozi nam siva sluz, kaos se množi, kontradikcije pa so prisotne v izobilju, sofisticirano maltretiranje je vzrok vse večjemu številu samomorov najstnikov, trenutni izobraževalni sistem pa ne služi ustrezno našim učencem, saj jih pušča nepripravljene za izzive dvajsetega stoletja. Naj za zdaj ostane zabeleženo, da se kot ilustracija grožnje uporabljajo primeri samo iz t. i. zahodnega sveta (ZDA, EU), kjer je etika žrtev industrializacije, medtem ko se fevdalna stran sveta ne omenja.

Avtorji nato opisujejo izobraževalno strategijo za 21. stoletje, ki jo je razvil UNESCO, in ki ji ni kaj zameriti. Toda nato z enim čarovniškim trikom (ne pravijo zaman v publikaciji – čarovnija VARNEJŠEGA učenja!) Unescovo resno in kompleksno vsebino strnejo in združijo v pet besed, ki tvorijo akronim SAFER: trajnost, zavedanje, pismenost o prihodnosti, etika in odpornost. Ali se bodo predstavniki Unesca v Bosni in Hercegovini, ko se vrnejo z dopusta, odzvali na to povzemanje in prevzem, ki po vsem sodeč spominja na puščanje kokošjega jajca v tujem gnezdu, ostaja videti.

No, ker se ta postnormalna situacija še naprej vzdržuje, medtem ko se sedanjost razteza v prihodnost, valovi sprememb pa pljuskajo, brez ustrezne zamenjave za tisto, kar sledi, sledijo pa cunamiji, nevihte, potresi, nimamo izbire, kot da vzamemo VARNEJŠE, s pomočjo katerega bomo navigirali do želene prihodnosti.

Človek bi pričakoval, da bo nekje v publikaciji prebral, kje je VARNEJŠE po svetu sprejeto in vgrajeno v zakon (kar se tukaj pričakuje!) in s kakšnimi rezultati nam ga priporočajo. Toda tega ni mogoče vedeti, ker je prihodnosti mnogo. Se pravi, ali VARNEJŠE deluje ali ne, lahko vemo le v prihodnosti.

Za Torabija smo nekaj let po tem, ko je odšel s 100.000 markami zaslužka od prodanih vstopnic (ne vemo, kakšen uspeh je imel pri prodaji vode), lahko ugotovili, koliko neozdravljivo bolnih ljudi je dejansko pozdravil. Toda ta prihodnost s cunamiji in sivo sluzjo ter virusom covida, ki še vedno naseljuje živalske rezervoarje, je vendarle malo dlje kot nekaj let. Z dvema besedama: ni garancij. Toda zato v publikaciji beremo:

Da bi presegli težko združljive vidike delovanja in dojemanja, se bo izobraževalni sistem Kantona Sarajevo morda moral narediti korak v neznano kot pot do želenega preobražaja.

Zakaj bi potrebovali futuriste in čarovnijo za korak v neznano?!

Toda zadeva se, zdi se, končuje.

Za predšolsko, osnovno in srednje izobraževanje v Kantonu Sarajevo je pot naprej sprejetje vizije in okvira politike VARNEJŠEGA učenja.

Kdo to trdi? MGB, ali trojka NiP, ali ministrica Hota-Muminović v imenu Fundacije Mulalić?

Vabimo vse akterje, da se nam pridružijo pri izvajanju elementov in vrednot VARNEJŠEGA učenja v družbi.

Ali se lahko ne pridružimo?

Ali lahko namesto tega iščemo odgovore na vprašanje, kako in od kod se je ta prevara sploh pojavila?

Zakaj bi bil pogovor o prihodnosti pomembnejši od pogovora o sedanjosti, v kateri je mogoče, da fundacija gradbenega podjetja, stara leto dni, oblikuje reformo izobraževanja, namesto da bi se s tem ukvarjala univerza, stara sedemdeset let?

Zakaj bi bilo dijakom zaključnih razredov v Sarajevu skrb za tajge in pragozdove povsem naravna, a ne skrb za Bjelašnico, s katere se apartmajska kanalizacija izliva v vse manjše vodovarstveno območje mesta? Zakaj bi kompostirali gredice na šolskem dvorišču, medtem ko se okoli njih hektarji obdelovalne zemlje spreminjajo v gradbene parcele, mestne trate in parki pa v poslovno-stanovanjske zgradbe P+100?

Kako si ministrica Hota-Muminović predstavlja izobraževanje po varnejskem načelu poliloga (torej: z več enakopravnimi udeleženci, multikulti itd.), če podpira samo en narod, en jezik, eno vero? O kakšnem vključevanju govorimo, ko so bili iz ustoličenja VARNEJŠEGA izključeni vsi razen deseterice izbrancev, ki se jim (Fundacija Mulalić?) na koncu publikacije zahvaljuje?

Bo predsednik vlade kantona svojo ministrico za izobraževanje javno vprašal, kako se strateški dokumenti sprejemajo brez javne razprave, ali bo zagotavljanje prihodnosti strankarskih foteljev še naprej prednost dvojice v izobraževalni politiki?

Komu bo desetericam učiteljev, ki so bili angažirani pri aktualni t. i. kurikularni reformi, razloženo, za čigavo dobro so delali v zadnjih nekaj letih?

Ali se bo rektor in Senat Univerze v Sarajevu oglasila glede tega in koliko od vsaj petdesetih rednih profesorjev, strokovnjakov za področje izobraževanja, se bo glasno vprašalo, za kaj letno prejemajo več kot 2 milijona mark neto, medtem ko o kakovosti življenja in prihodnosti mesta in državljanov odloča druščina, zbrana okoli kristalne krogle?