ZDA, Velika Britanija in EU morajo končno izbrati, ali so na strani politik genocida in UZP-a ali za BiH kot suvereno državo!?

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Milorad Dodik mesece in leta nazaj ponavlja idejo o delitvi Bosne in Hercegovine in neprekinjeno dela na tej delitvi. Verjetno bo delo

Milorad Dodik mesece in leta nazaj ponavlja idejo o delitvi Bosne in Hercegovine in neprekinjeno dela na tej delitvi. Verjetno bo delal še več po vsesrbskem zboru. Po drugi strani je Dragan Čović nekoč napovedal, da HDZ želi tretji (hrvaški) entitet.

Neuresničene in neskrite sanje o razkosanju Bosne in Hercegovine na državice, kot gubernije sosedov, očitno nikoli niso prenehale biti jedro agend srbsko-hrvaških politik.

Ne glede na to, koliko nekateri politični subjekti, tempirani v določenem času in okoliščinah, poskušajo ponujati kompromise, je danes dokončno jasno, da je s srbsko-hrvaško politiko kompromis popolnoma enak kot prepuščanje države Bosne in Hercegovine srbsko-hrvaški politiki razkosanja.

Tri krat v dveh desetletjih smo imeli projekte in poskuse kompromisnih politik. Od Zavezništva za spremembe, prek političnega pakta SDP in SND, do današnje Trojke, je mednarodna skupnost predvsem skušala najti formulo, po kateri bi Bosna in Hercegovina iz povojne prehodne faze prešla v neko bruseljsko, evropsko fazo razvoja in reform.

Dejstvo je, da so ti tuji ustvarjalci kompromisnih projektov v BiH vsakič potegnili zajca iz bošnjaškega klobuka in mu narekovali politiko popuščanja glede srbske in hrvaške politike v BiH. Zavezništvo in Trojka sta po številu zbranih strank pri ustvarjanju projekta zelo podobna, prav tako po idejah, ki se ponujajo skozi ta projekt.

Vendar je že zdaj jasno, da so vsi ti projekti doživeli fiasko, razlogov pa ni treba iskati drugje kot v dejstvu, da srbsko-hrvaška politika v BiH ne želi kompromisa, saj se nikoli ni niti za ped odmaknila od svojih vojnih ciljev. Res je, tudi ti "montažni" politični večstrankarski subjekti niso imeli kakšnega strateškega pristopa, razen izkoriščanja koristi oblasti in indolentnega odnosa do srbsko-hrvaške politike.

Vsi trije projekti so vključevali kršitev volilne volje Bošnjakov in drugih, ki je bila pod taktirko mednarodne skupnosti preoblikovana v koalicije za kompromis. Ob koncu mandata teh projektov smo imeli krize, ki so bile praviloma na robu obnovitve spopadov in so državo oddaljevale od reformne in integracijske poti.

Trojka, kot zadnji tak politični projekt, je verjetno s svojo politično indolentnostjo v kombinaciji z interesno pohlepnostjo najbolj ogrozila Bosno in Hercegovino kot neodvisno državo, prepuščajoč institucije in vodenje politik HDZ in SNSD. Strankam, ki niti za promil ne odstopajo od vojnih politik Zagreba in Beograda.
Čeprav se domači izvajalci ne morejo otresti krivde za prizanesljivo izdajalsko politiko, je največja odgovornost vendarle na mednarodnih ustvarjalcih teh projektov. In te mednarodne ustvarjalce so vodili ZDA, Velika Britanija in EU.

Torej, čeprav jih v BiH dojemajo kot zunanjepolitične prijatelje, zaveznike in ključne cilje, je jasno, da so ti trije ključni subjekti globalnega reda s svojimi slabimi kreacijami potiskali Bosno in Hercegovino v trajno krizo na robu spopada.

Če ohranjanje zamrznjenega konflikta do dokončnega razpada BiH in nastanka treh velikih monoetničnih držav na Balkanu ni edini cilj ZDA, Velike Britanije in EU, je prišel zadnji trenutek, v katerem morajo Bosno in Hercegovino usmeriti nasprotno smerem, v katerih se danes giblje.

Oziroma, čas je za reorganizacijo teritorialne ureditve, političnega sistema in navsezadnje novo ustavo Bosne in Hercegovine. Argumentov je več kot dovolj, od tega, da je sedanja ustavna ureditev primerna le proizvajalcem kriz, da je Bosna in Hercegovina aparat za diskriminacijo in kršenje človekovih pravic, do dejstva, da je to država, v kateri so valorizirani rezultati genocida, UZP-a, etničnega čiščenja…

Sedanja ureditev Bosne in Hercegovine je rezultat mirovnega sporazuma, oziroma proizvod vojnih dejanj in dvojne agresije Srbije in Hrvaške na Bosno in Hercegovino. Storilci širokega spektra vojnih zločinov, kot sta genocid in UZP, so bili nagrajeni z ustvarjanjem nižjih upravnih enot po linijah razmejitve obrambnih in agresorskih sil.

Bosna in Hercegovina kljub mirovnemu sporazumu nikoli ni izstopila iz vojne, ker sta njen politični sistem in teritorialna ureditev absolutno oblika, proizvedena z vojnimi dejanji.

Entiteti in kantoni zato ne morejo obstati in njihova ukinitev je ključna za popolno zaustavitev destabilizirajočih projektov hegemonizmov v Beogradu in Zagrebu.

In odgovornost za to je primarno na mednarodni skupnosti, oziroma njenih treh ključnih dejavnikih. Kajti ti dejavniki so poleg zločinskih tolp pod poveljstvom Beograda in Zagreba najbolj odgovorni za današnji videz Bosne in Hercegovine.

Skrajni čas je, da namesto spodrsljajev, kot sta Zavezništvo in Trojka, ta mednarodna skupnost odločno krene v spremembo, ki bo enkrat za vselej končala zgodbo o razkosanju Bosne in Hercegovine in obrnila to državo k integracijam v NATO in EU.

To je edina možna pot, vse drugo je časovna proga do dokončnega razpada te države. In ZDA, Velika Britanija in EU morajo končno z dejanji pokazati, da podpirajo suverenost, teritorialno celovitost in evroatlantsko pot BiH. V nasprotnem primeru so sokrivci storilcem genocida in UZP-a, saj je razkosanje BiH zmaga teh zločinskih politik!