S komandantom Hajrom na bojišče je hodila tudi žena Radenka

Prebivalci Teočaka danes obeležujejo 22. obletnico smrti Hajrudina Mešića, poveljnika, ki ga tamkajšnje prebivalstvo slavi kot heroja, ki je med napadom Jugoslovanske ljudske armade leta 1992 na Bosno in Hercegovino uspel organizirati obrambo Teočaka in okoliških krajev, piše bh. novinska agencija Patria (NAP).

Mešić je bil med vojaki v Teočaku znan kot kapetan Hajro, pomnijo pa ga tudi po tem, da so v prve obrambno-osvobodilne akcije po gozdovih na relaciji od Ugljevika proti Teočaku z njegovo enoto hodile tudi njegova žena Radenka ter njuni dve mladoletni otroci - sin Zlatan in hči Lejla.

Po internetnih forumih, posvečenih padlim borcem in poveljnikom Armade RBiH, so se žena in otroci Hajrudina Mešića v prvih dneh spopadov na ozemlju BiH nahajali v Subotici v Srbiji.

- Slišali so se po telefonu in on je rekel, naj gredo v Nemčijo. Rada ni hotela niti slišati o tem in mu je sporočila, da prihaja k njemu, da je ne strah ne barikad ne četnikov: „Jaz hočem k tebi“ – je povedal Mešićev sin Zlatko.

Džavad Avdičević Babak, ki bo kasneje postal Mešićev namestnik, je dejal, da je to, da je poveljnik s svojo enoto peljal ženo in otroke, dovolj govorilo o tem, kako odločen je bil boriti se za Bosno in Hercegovino.

- Če je žrtvoval ženo in otroke, ki smo jih mi nosili v izmenah, nam je bilo jasno, kako velika je njegova odločenost, da se bori. To nam je dalo dozo poguma, da odpravimo strah…

Mešić se je rodil v Srednji Trnovi pri Ugljeviku. Po končani osnovni šoli je obiskoval in končal podčastniško šolo JLA v Sarajevu. Med službovanjem v JLA je končal vojaško akademijo JLA v Beogradu in dobil čin kapetana. Prve spopade na območju nekdanje Jugoslavije je dočakal v Karlovcu na Hrvaškem, nato pa je prišel na mesto poveljnika CJB Ugljevik.

Vendar je kmalu po tem, ko so vojaki iz Srbije zasedli Bijeljino in Zvornik, organiziral Teritorialno obrambo in bil prvi poveljnik 1. teočanske brigade. 

Po knjigi „Zvornik od izbora do Dejtona“ je bil Teočak dolgo časa obkoljen, vendar se srbski vojaki niso mudili z napadi, saj so računali, da je to vsekakor že njihovo ozemlje.

Ko je bošnjaškemu narodu teočanskega kraja zagrozilo množično odvajanje v koncentracijska taborišča in druga trpljenja, se je poveljnik Mešić z vojsko prebil od Ugljevika do Teočaka in organiziral obrambo tega kraja, s čimer je srbskim vojakom prekinil pomembno komunikacijo Bijeljina – Priboj.

Borci Teočaka so se upirali najelitnejšim enotam iz SAO Semberije in Majevice, ki so jim pomagale enote iz Srbije in Črne gore. Ko so spoznali moč uporniško-obrambnega gibanja, ki je povzročilo nemir in negotovost v srcu srbskega ozemlja, so se Hajru s spoštovanjem začeli obračati srbski voditelji Dubajić, Mauzer in drugi – nenehno ponujajoč pogajanja in premirja.

V tem obdobju je bila zagotovljena tudi komunikacija Teočak – Goduš. Za približno 15.000 civilistov v teočanskem kraju je to postala pot upanja in rešitve.

- Če ne bi bilo kapetana Hajre in njegovih fantov, bi bila koncentracijska taborišča dopolnjena z novimi 15.000 ljudmi, od katerih mnogi ne bi ostali živi – menijo prebivalci Teočaka.

Hajrudin Mešić je padel 30. oktobra 1992 na prvi bojni črti v vasi Nezuk, v poskusu vzpostavitve koridorja proti Srebrenici. Posmrtno je bil odlikovan z redom narodnega heroja osvobodilne vojne Armade RBiH, poroča NAP.