Beseda ima ugledna pritožba

Po porazu proti Švici v dodatnem odvetniškem, sodniškem in tožnilskem času je marsikaj jasnejšega. Poleg vseh uglednih poslancev, uglednih ministrov itd. smo dobili ugledno švicarsko pritožbo. Beseda ima ugledna pritožba.

Zaradi marsičesa ta ugledna pritožba postaja opozorilo: Kako je mogoče, da naši rokometaši lahko dosežejo dve prepričljivi zmagi na športnem prizorišču, da jim potem te zmage odvzamejo? Švicarje smo dvakrat premagali z devetimi goli razlike, nato pa so nam deset administrativnih golov podtaknili tipi iz Mednarodne rokometne zveze (IHF).

Od koga iskati reakcije? V Rokometni zvezi BiH sedijo nekateri ljudje, ki nikoli niso vrgli rokometne žoge proti golu. Dovolili smo, da so si tipi na lahkoten naÄ?in utrli pot v vse pore društva in danes izgubljamo dragocene zmage daleč od športnih igrišč.  

Vedno se v takšnih situacijah „uglednih“ pritožb spomnim Svetovnega nogometnega prvenstva v Braziliji in tekme proti Nigeriji. Sodnik Peter O' Liri je razveljavil regularni gol Edina Džeke. Nato ni dosodil oÄ?itne prekrške nad Emirom Spahićem, po katerem smo prejeli gol. Ta Novozelandec nam je uničil najlepšo nogometno generacijo, ki je sama zrasla pod granatami in snajperji v Bosni in Hercegovini in veÄ?inoma v samoti begunstva. Bila je to planetarna krivica.

Ampak, zgodi se, ko si šibek, ko ti sodi kup nemoralnih tipov. Spomnim se tudi nogometne tekme BiH in Portugalske, ko tisti nemški sodnik Wolfgang Stark ni dovolil polnih 21 minut, da bi se naši nogometaši sestavili z žogo. Zvjezdan Misimović se zagotovo spomni, ko mu je Stark dosodil prekršek na razdalji najmanj enega metra od igralca Portugalske. Ko ga je Miske vprašal, o Ä?em gre, se je samo nasmehnil in nadaljeval s tekom.

Nimamo pravih odgovorov na desetine situacij, kjer so odgovori nujni.          

Slabost drŽave naši športni junaki Ä?utijo na svoji koži. Samo vrhunskemu atletu Amelu Tuki se lahko zgodi, da mu trikrat dnevno jemljejo kri pred tekmo za svetovno prvenstvo. Samo naši najuspešnejši otroci se morajo paziti, da jim ne podtaknejo kaj in omalovažujejo njihove uspehe.   

Naši vrhunski športniki zmagujejo na svetovnih tekmovanjih. Gledamo tenisaÄ?a Damira Džumhurja in Mirzo Bašića, športnika, ki sta ju njuna starša vodila v svet uspeha, s svojim trudom in odrekanjem. Seveda jim drŽava niÄ?esar ni dala. Oni so dali drŽavi. Izdatki drŽave za šport skorajda ne obstajajo.   

S primitivnimi strankarskimi kanali so bili na vrhove drŽave lansirani ljudje, ki so morali trenirati politiko v neki vaški krajevni skupnosti. Izbiramo ugledne politike, ministre, poslance, ki so iz naše drŽave naredili vse, samo ne uglednega mesta za življenje.  

Svet je poln krivic. Najhujša je tista, ki jo spodbujamo in pred katero se ne znamo braniti. To se nam naplaÄ?uje na vsakem koraku.