Revizionisti v akciji: Ustaši in četniki skozi zgodovino do danes korakajo skupaj

Piše Sead Omeragić

Obeleževanju zločina v Jadovnem sta se 1. julija letos udeležila predsedujoči Predsedstva BiH Mladen Ivanić in predsednik RS Milorad Dodik. Dodik in Ivanić se spominjata zločinov nad Srbi. Kaj pa zločin genocida v Srebrenici in številni zločini proti človeštvu, ki so jih prav srbske enote zagrešile nad svojimi sosedi Bošnjaki? Te zločine srbska politika vztrajno preskakuje. Teh dejstev ni v njihovi zgodovini. Za politiko Beograda in Zagreba do Bosne in Hercegovine obstaja za vse »švedski stol« in tudi za zločine, celo zločin genocida. Vzamejo, kakor komu ustreza. Tako kot je nedavno dejal Serge Bramertz za te politike: »Naši zločinci so naši junaki.«

Nič se ni spremenilo. Opozorila na najhujši revizionizem ne pomagajo. Ležeren odnos mednarodne skupnosti do velikosrbskih in velikohrvatskih izpadov je problematičen.

Politika uradnega Beograda, ki rehabilitira najhujše vojne zločince Milana Nedića, generala Dražo Mihailovića, vojvodo Nikolo Kalabića, je najhujši možni revizionizem. Pri Banja Luki se postavlja spomenik vojvodi Lazarju Tešanoviću, na ustaški strani pa Juri Francetiju. Ustaštvo in četništvo skupaj korakajo. Četniki in ustaši se hranijo drug drugega s svojimi radikalizmi in provokacijami. Tudi površni človek bi videl skupno režijo teh izpadov nacizma in fašizma. S kakšnimi motivi bomo še izvedeli.

Enak odnos ima tudi uradni Zagreb do nacističnih izpadov, kot je tisto »preskakovanje« čez sramotno ploščo HOS-a v Jasenovcu. Tudi Thompsonovi koncerti so tam, da hranijo in vzdržujejo napetost. Petje nacionalističnih pesmic, celo s strani predsednice Kolinde Grabar Kitarović, ima svojo ozadje.

Zakaj to počneta uradna Beograd in Zagreb? Zgodovinski revizionizem je bil vedno priprava na nove zločine.

To, da Beograd noče pomniti Srebrenice, ima svojo praktično uporabo. Vem, ko so na sodišču začeli preiskovati Mladićevo trditev, izrečeno v Srebrenici 11. julija: »Končno je prišel čas, da se maščujemo muslimanom po uporu proti dahijam.« Kljub vsej preiskavi so na sodišču ostali zmedeni in do danes jim ni jasno, kakšno povezavo ima dogodek pred 200 leti z zločinom genocida v Srebrenici.        

Spomnimo se dejanskih številk žrtev iz druge svetovne vojne. Dve raziskavi, ki sta ju opravila Srb in Hrvat, sta pokazali razsežnosti stradanja narodov v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno. Bogoljub Kočović je po vojni raziskoval žrtve za potrebe Organizacije ZN. Po Kočoviću so največje žrtve prejšnje vojne bili Judje, od katerih je bilo ubitih 36 % populacije. Takoj za njimi so bili Bošnjaki s 12 %. Sledijo Srbi s 7,8 % itd. Raziskava Vladimirja Žerjavića je le potrdila Kočovićeve odstotke in le prinesla večje odstotke žrtev muslimanov Bošnjakov.

Mehmedalija Bojić, upokojeni polkovnik JLA, avtor dela »Zgodovina Bosne in Bošnjakov«, človek, ki so ga smatrali za historiografa Josipa Broza Tita, je bil nekaj časa tudi zaposlen na Inštitutu za zgodovino v Beogradu. Opazil je majhno sobo, ki je nihče nikoli ni odprl. Nekega dne je od domarja zahteval, naj mu odpre ta vrata. Ko so to storili, se je pred njimi zgrnil kup fotografij. Bojić jih je, pravi, pregledal kakšnih dvajset minut in se šokiral. Na vseh fotografijah so bili skupaj četniki in ustaši. Nekdo je zavestno skril ta del skupne zgodovine ustašev in četnikov.

Kakorkoli že, sodelovanje črnosrajčnikov v agresiji na Bosno in Hercegovino je cvetelo.      

Najhuje za črnosrajčnike, četnike in ustaše je govoriti o skupnem življenju narodov na teh prostorih. Ko se začne govoriti o skupnem življenju, ne morejo skriti besa. Kajti tudi v drugi svetovni vojni sta Pavelić in Nedić sodelovala, kakor tudi njuni ustaši in četniki. Tako kot sta sodelovala Milošević in Tuđman. Zdelo se je, da si drug drugemu izročata lastne narode, nad katerimi so bili storjeni zločini. Zdelo se je, da uničujeta skupno življenje, za etnično čiščenje in preseljevanje narodov. Ni zaman izbran Vukovar za kraj klanja in mrcvarjenja, z največ mešanimi zakoni v bivši Jugoslaviji. Zakaj tako, recimo, niso uničevali Osijeka? Množica je absurdov in skrivnosti, kot je vprašanje, kako je t. i. Herceg-Bosna zakazala svoje ustanavljanje za 18. november 1991, mesec pred padcem Vukovara. Namreč, veliko kasneje so voditelji t. i. Herceg-Bosne trdili, da so datum padca nesrečnega Vukovara izbrali za dan ustanovitve svoje paradržave. Vprašanje je, zakaj jih je Vukovar tako vznemiril, če po treh mesecih od začetka bosanske vojne niso več izstrelili naboja proti srbski vojski?

Kakor Vukovar na Hrvaškem, tako je bila usoda vseh drugih mest, ki so stoletja gradila skupno življenje. Tako je bila uničena vsa Bosna in Hercegovina. Rušena in mrcvarjena so bila Sarajevo, Mostar, Banja Luka, Tuzla, Prijedor, ljudje pa so bili z zločini prisiljeni zapuščati ta mesta.

Danes se lahko vsi vprašamo: Poleg vseh dogovorov Nedića in Pavelića, pa Tuđmana in Miloševića, zakaj so bili storjeni zločini? Čemu so služili zločini? Reklo bi se, da so motivi znani: Uničenje skupnega življenja, ki je bilo globoko ukoreninjeno v prebivalstvu teh mest. Zato je bil končni cilj uničenje Bosne in Hercegovine kot pojma tega stoletnega skupnega življenja.

Od tod spominjanje zločinov starih 75 let, in amnezija nad zločini genocida starih 25 let.