Revizija izgubljenih življenj: Civilizacijsko vprašanje in naraven poskus priti do resnice

Vprašanje predloga za revizijo sodbe pred Meddržavnim sodiščem je pravna zadeva. Civilizacijsko vprašanje. Naraven poskus, da se pride do resnice o tem, kar se je tukaj dogajalo od leta 92 do 95.

Potrebno je, da bosanski Srbi in bosanski Hrvati končno vedo, za kaj so se borili in ginili tudi njihovi otroci. Za kakšne velikodržavne žeblje? Tiste v mrtvaški hrastovini-bukovini? Ne moremo dve desetletji in pol zanikati genocida v Srebrenici in pričakovati, da bo druga stran molčala ob teh brutalnostih. Ne moremo se norčevati iz pravice.

Zahtevati preoblikovanje resnice. Delati revizijo zgodovine. In ustavljati poskus revizije sodbe o tej zgodovini. Ne moremo molčati o zločinih v svoji javnosti. In hkrati zanikati sodbe mednarodnega pravosodja.

Ne moreš govoriti o sodni krivici do obsojenih zločincev, ne da bi z eno besedo spregovoril o vsebini in okoliščinah tega zločina. Celoten vojaški in politični vrh Srbije in Republike Srbske je obsojen na sodišču v Haagu, javnost v Srbiji pa še vedno govori o ogroženem srbstvu in mednarodnih sodiščih, obrnjenih proti Srbiji. Nikoli niti enkrat mediji v Srbiji niso objavili podrobnosti o taboriščih, posilstvih, množičnih zločinih in genocidu, ki ga je v Bosni in Hercegovini izvajal Miloševićev režim in Jugoslovanska ljudska armada.

Celoten odnos Srbije do zločina je skrčen na kritike sodb sodišča in tiste cirkuške predstave Vojislava Šešelja, ki so polnile program srbske televizije po polnoči. In srbski filmi z vojno tematiko, o grozotah v Bosni, so bili podobni temu Šešeljevemu haaškemu cirkusu. Izkazalo se je, da je treba v strašnih množičnih likvidacijah in nezaslišanih trpljenjih vedno najti kanček cinizma, kakšno komično noto.

Ki naj bi se nekega dne spremenila v vice o ubijanju Muje in Sulje. „Nož žica Srebrenica“ je parola, ki smo jo slišali in videli neštetokrat na športnih prireditvah v Srbiji in RS. Bila so to hladna priznanja in cinično norčevanje iz lastnega zločina. In nikoli se ni slišalo najbolj običajnega človeškega kesanja za zločine proti človečnosti in genocid. Ni izražanja vesti.

V Bosni in Hercegovini bosanski Srbi samo sledijo tistemu, kar jim kot izhod in rešitev ponujajo v Beogradu. Trupla so še vedno lepo zložena v družinskih omarah. Vsa ta leta gledamo umivanje rok od zločina in tuširanje od blata devetdesetih. Srbija je z Miloševićem v devetdesetih stopila v srednji vek, v 21. stoletju pa se je vrnila v devetdeseta.

Zato so vsi tisti, ki so bili v devetdesetih na strani zla, danes slavljeni kot heroji in preprosto pridejo na oblast. Petindvajset let kasneje se ni nič spremenilo.

Ničesar ni razen petindvajset let zanikanja zločina. Tako vztrajno in brutalno, kot da se nikoli ni zgodil. Kot da ni žrtev, katerih 32 tisoč so izkopali samo iz skrivnih grobišč. Sekundarnih in terciarnih. Treba je povedati dušam staršev in sorodnikov tiste padle mladosti, da so zaman ginili za veliko Srbijo. Oblasti v RS in Srbiji uradno nikoli ne bodo povedale, zakaj se je vojskovalo in ginilo. Treba je ljudstvo držati v prepričanju, da so bili doseženi nekakšni nacionalni cilji. Ne bo se povedalo niti to, da se je zaman ginilo in da se je ubijalo brez razloga.

Piše: Sead Omeragić