Versko nasilje ali moralna pošastnost

Avtor: akademik Esad Duraković

Svet se je globoko potopil v fazo verskih vojn in verskega terorizma. Postaja globalen. Na Bližnjem vzhodu, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako – trenutno potekajo verske vojne, ki v nekaterih ključnih vidikih predstavljajo posodobljene replike križarskih vojn. V Bosni so devetdeseta leta zaznamovala predvsem verska vojna. Terorizem, od Nice do Nove Zelandije, je izjemno verski...

Najnovejša sodba za Radovana Karadžića je lahko opazovana v istem kontekstu, saj je vodil vojno proti muslimanom in katoličanom institucionalno, njegov „politični establishment“ pa je zgrajen predvsem na verskem nasilju. Ne gre za sodbo Karadžiću, ampak za njegovo delo, njegov establishment ali stvaritev, kot je deloval institucionalno. Njegov „politični establishment“ ali, natančneje, nekatere institucije v njem, ga na različne načine slavijo in mu podeljujejo nagrade. Kaj lahko sploh rečemo o perspektivi takšne družbe?!

Zato je nasilje, ki z močno silo nosi naš svet, postaja vseprisotno in versko, in takšno nasilje je najhujše, najbolj nevarna vrsta, saj je njegov „lakota“ lahko potešena le s popolnim in brutalnim uničenjem Drugega. Verske vojne/nasilje so najbolj fanatične in najkrutejše. Enako verski terorizem. Zakaj?

Dejanja verskega nasilja in terorizma ne ciljajo le na uničenje celotne družbe, kot je to v primeru Bližnjega vzhoda, Bosne, Rohingov itd., torej cilj ni le odstraniti Drugega kot pripadnika druge vere, ampak je dejanski „vrhovni“ cilj odstraniti ga na način, da se njegova vera prikaže kot nekaj, kar si domnevno zasluži končno ponižanje in razvrednotenje, medtem ko se lastna vera predstavlja v svoji domnevni nadmoči, ki kot taka ne more prenesti „Drugačnosti“.

Glavni cilj verskega nasilja ni fizično uničenje Drugega, ampak je glavni cilj uničenje njegove vere kot najvišje vsebine posameznika in njegove skupnosti, uničenje Ideje, Boga. Uničenje „fizične entitete“ posameznika je pravzaprav le posledica glavnega prizadevanja za uničenje njegove vere, kar vedno vključuje tudi njegovo skupino.

Svet se je precej globoko potopil v to fazo, in to je resnično grozljiv dejstvo in najbolj zlovešč znak prihodnosti.

Takšno nasilje temelji na očitnem paradoksu. Verski zločinec (in v svojih očeh ter očeh svoje skupnosti je superheroj) izvaja največje možno nasilje celo nad svojim „lastnim Bogom“, nad svojo lastno vero. S storitvijo zločina demonstrira svojo popolno zablodo, svojo in svoje skupnosti, ki ga podpira, demonstrira popolno norost in bogokletstvo najvišje stopnje, saj ni Boga, absolutno, ki bi lahko odpustil uničevanje življenj drugih ljudi v Njegovem imenu, z najhujšo vrsto ponižanja. Takšno dejanje je preprosto nezdružljivo z Bogom kot takšnim. Še posebej je strašljivo, da storilec s svojim dejanjem izpodbija pravico „svojega“ Boga do obsojanja katerekoli vere.   

Vernik katerekoli vere – med molitvijo ali še posebej v svojem bogoslužnem prostoru – je v najvišjem stanju duhovnosti. To je stanje najvišjega miru, kontemplacije, pozitivnih čustev, predanosti univerzalni duhovni vrednoti. To je neizrekljivo stanje. Ubijati človeka, medtem ko je v takšnem stanju najvišjega sprave s seboj in s Svetom, predstavlja nekaj, kar je nemogoče poimenovati celo kot zločin, saj je takšno dejanje manifestacija popolne mentalne odpovedi in etične pošastnosti. Poskusite si predstavljati, kakšno je stanje pošasti in kakšno sporočilo želi poslati (moramo uporabiti neko besedo zanj, čeprav ni povsem ustrezne besede zanj), ko vdre v katerokoli božjo hišo in ubija ljudi med molitvijo Bogu.

To je proti smislu, proti Bogu... In kaj lahko sploh rečemo o politikih, ki spodbujajo takšna dejanja, in jih volimo ter jim ne oporekamo?!

Glede na to, sem v teh dneh, ko sem gledal povezavo, ki je krožila po internetu in prikazovala več tisoč ljudi z Nove Zelandije, ki očitno niso bili muslimani, kako so s čustveno bolečino poslušali ezan (islamski poziv k molitvi iz mošeje), pomislil: Dokler obstajajo takšni izrazi empatije, obstaja upanje za ta svet v njegovem tragičnem padcu.