Versko nasilje ali moralna izopačenost

Naš svet je v veliki meri stopil v fazo verskih vojn in verskega terorizma. To postaja globalno. Na Bližnjem vzhodu – v samem bistvu stvari, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako – potekajo verske vojne, ki v nekaterih pomembnih vidikih predstavljajo posodobljene replike križarskih vojn. V Bosni v devetdesetih letih je bila to dominantna značilnost verskih vojn. Terorizem od Nice do Nove Zelandije je skrajno verski...

Pravkar izrečena sodba Radovanu Karadžiću je v tem kontekstu, saj je INSTITUCIONALNO vodil vojno proti muslimanom in katoličanom, njegova „politična tvorba“ pa je utemeljena predvsem na verskem nasilju. Tu ne gre za sodbo Karadžiću, temveč njegovemu delu, oziroma njegovi tvorbi, saj je deloval institucionalno. Njegova „politična tvorba“, natančneje – nekatere institucije v njej – mu na različne načine izkazujejo priznanja in odlikovanja. Kaj reči o moralni perspektivi takšne družbe?!

Tako nasilje, ki ga naš svet nosi z močno inerco, postaja vseobče in postaja versko, ta vrsta nasilja pa je najhujša, najnevarnejša možna vrsta, ker lahko svojo „lakoto“ poteši le s popolnim in absolutno brutalnim uničenjem Drugega. Verske vojne/nasilje so najbolj fanatične in najkrutejše. Seveda to velja tudi za verske teroristične akcije. Zakaj?

Zato, ker pri verskih dejanjih nasilja/terorizma ni cilj le uničenje celotnih družb, kot na Bližnjem vzhodu, v Bosni, kot je primer z Rohingi itd., torej ni cilj le eliminirati Drugega, kot pripadnika druge vere, temveč je pravi, „vzvišeni“ cilj eliminirati ga tako, da se njegova vera – z vso obilico najbolj občutljivih posebnosti – predstavi kot nekaj, kar je domnevno vredno največje možno ponižanje in razvrednotenje, na drugi strani pa – da se lastna vera predstavi v domnevni vzvišenosti, v superiornosti, ki kot taka ne sme trpeti „drugosti“. Pri verskem nasilju ni glavni cilj fizična likvidacija Drugega, temveč je glavni cilj likvidacija njegove vere kot najvišjega bistva posameznika in njegove skupnosti, likvidacija Ideje, likvidacija Boga. Uničenje posameznika v njegovem „fizičnem entitetu“ je pravzaprav le spremljevalni pojav glavne težnje po uničenju njegove vere, ki vedno implicira tudi kolektiv.

Naš svet je v veliki meri stopil v to fazo, in to je resnično strašljiva dejstvo in najbolj zlonamerni napoved prihodnosti.

Ta vrsta nasilja temelji na nekem posebnem paradoksu. Namreč, verski zločinec (ki je v lastnih očeh in v očeh svoje skupnosti superheroj) izvaja največje možno nasilje tudi nad „lastnim Bogom“, nad lastno vero. Z zločinom demonstrira svojo in skupine, ki ga podpira, popolno norost, demonstrira popolno brezumje in svetoskrunstvo najvišjega reda, ker ni Boga, absolutno, ki bi lahko odpustil uničevanje drugih življenj v Njegovem imenu, ob najhujših ponižanjih. Takšno dejanje je preprosto vedno nezdružljivo s Pojmom, Bitjem Boga kot takšnega. Posebej zastrašujoče je, da si akter s svojim dejanjem prisvoji pravico „lastnega“ Boga, da sodi o katerikoli veri.

Vernik v kateri koli veri – še posebej v trenutku, ko je v bogoslužju in pri molitvi na splošno – se nahaja v najvišjem stanju duhovnosti. To je stanje najvišjega miru, kontemplacije, pozitivne čustvenosti, posvečenosti univerzalni duhovni vrednosti. To njegovo stanje je preprosto neizrekljivo. Ubiti takšnega človeka v takšnem stanju vzvišene sprave s seboj in s Svetom predstavlja nekaj, česar ni mogoče imenovati niti kot zločin, ker je njegovo dejanje izraz popolnega pomračenja uma in popolne etične izopačenosti. Poskusite si predstavljati, potem, v kakšnem stanju je in kaj sporoča pošast (neka beseda se mora uporabiti zanj, čeprav nobena ni povsem ustrezna), ki vdre v katerikoli bogoslužni prostor in množično ubija ljudi, medtem ko molijo Bogu. To je proti vsemu razumu, proti Bogu… Kaj pa reči o politikih, ki k temu spodbujajo, in katere smo mi izvolili in jih ne izpodbijamo?!

No, medtem ko sem teh dni gledal povezavo, ki kroži po internetu in prikazuje več tisoč Novozelandcev, od katerih se zdi, da jih večina niso muslimani, kako ponižno, v bolečini, poslušajo učenje ezana, sem pomislil: Dokler še obstajajo takšni izrazi empatije, obstaja tudi upanje za ta svet v njegovem tragičnem spotikanju.