'Versilno nasilje ali moralna izopačenost'

Piše: Esad Duraković

---

Naš svet je že močno zakorakal v fazo verskih vojn in verskega terorizma. To postaja globalno. Na Bližnjem vzhodu – v bistvu stvari, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako – potekajo verske vojne, ki v nekaterih pomembnih vidikih predstavljajo posodobljene ponovitve križarskih vojn. V Bosni devetdesetih let je bila to dominantna značilnost verskih vojn. Terorizem od Nice do Nove Zelandije je skrajno verski...

Pravkar izrečena sodba Radovanu Karadžiću je v tem kontekstu, saj je INSTITUCIONALNO vodil vojno proti muslimanom in katoličanom, njegova „politična tvorba“ pa je utemeljena predvsem na verskem nasilju. Tukaj ne gre za sodbo Karadžiću, temveč njegovemu delu oziroma njegovi tvorbi, saj je deloval institucionalno. Njegova „politična tvorba“, natančneje – nekatere institucije v njej – mu na različne načine izkazujejo priznanja in odlikovanja. Kaj reči o moralni perspektivi takšne družbe?!

Tako nasilje, ki ga naš svet nosi z močno inerco, postaja vseobsegno in postaja versko, ta vrsta nasilja pa je najhujša, najnevarnejša možna vrsta, saj lahko svojo „lakoto“ poteši le s popolnim in absolutno brutalnim uničenjem Drugega. Verske vojne/nasilje so najbolj fanatične in najkrutejše. Seveda to velja tudi za verske teroristične akcije. Zakaj?

Zato, ker pri verskih dejanjih nasilja/terorizma cilj ni le uničenje celotnih družb, kot na Bližnjem vzhodu, v Bosni, kot je primer z Rohingi itd., torej cilj ni le odstraniti Drugega, kot pripadnika druge vere, temveč je pravi, „vzvišeni“ cilj odstraniti ga tako, da se njegova vera – z vso svojo bogato paleto najbolj občutljivih posebnosti – predstavi kot nekaj, kar je domnevno vredno največje možno ponižanje in razvrednotenje, na drugi strani pa – da se lastna vera predstavi v domnevni vzvišenosti, v superiornosti, ki kot taka ne sme trpeti „drugosti“. Pri verskem nasilju glavni cilj ni fizična likvidacija Drugega, temveč je glavni cilj likvidacija njegove vere kot najvišje vsebine posameznika in njegove skupnosti, likvidacija Ideje, likvidacija Boga. Uničenje posameznika v njegovem „fizičnem entitetu“ je pravzaprav le spremljevalni pojav glavne težnje po uničenju njegove vere, ki vedno implicira tudi kolektiv.

Naš svet je že močno zakorakal v to fazo, in to je resnično strašljiva dejstvo in najbolj zlovešči napoved prihodnosti.

Ta vrsta nasilja temelji na posebnem paradoksu. Namreč, verski zločinec (ki je v lastnih očeh in v očeh svoje skupnosti superheroj) izvaja največje možno nasilje tudi nad „lastnim Bogom“, nad lastno vero. Z zločinom demonstrira svojo in skupine, ki ga podpira, popolno norost, demonstrira popolno brezumnost in bogokletstvo najvišjega reda, ker ni Boga, absolutno, ki bi lahko odpustil uničevanje drugih življenj v Njegovem imenu, ob najhujših ponižanjih. Takšno dejanje je preprosto vedno nezdružljivo s Pojmom, Bitjem Boga kot takim. Posebej zastrašujoče je, da si akter s svojim dejanjem uzurpira pravico „lastnega“ Boga, da sodi o katerikoli veri.

Vernik v kateri koli veri – še posebej v trenutku, ko je v bogoslužju in na splošno pri molitvi – se nahaja v najbolj vzvišenem stanju duhovnosti. To je stanje najvišjega miru, kontemplacije, pozitivne čustvenosti, posvečenosti univerzalni duhovni vrednosti. To njegovo stanje je preprosto neizrekljivo. Ubiti takšnega človeka v takšnem stanju vzvišene sprave s seboj in s Svetom predstavlja nekaj, česar ni mogoče imenovati niti kot zločin, ker je njegovo dejanje izraz popolne pomračitve uma in popolne etične izopačenosti. Poskusite si predstavljati, v kakšnem stanju je in kaj sporoča pošast (nekoč se mora uporabiti beseda zanj, čeprav nobena ni povsem ustrezna), ki vdre v katerokoli bogoslužje in množično ubija ljudi med molitvijo Bogu. To je proti vsemu razumu, proti Bogu… Kaj pa reči o politikih, ki spodbujajo k temu, in ki smo jih mi izvolili in jih ne izpodbijamo?!

Toda, ko sem teh dni gledal povezavo, ki kroži po internetu in prikazuje več tisoč Novozelandcev, od katerih se zdi, da jih večina niso muslimani, kako skrušeno, v bolečini, poslušajo učenje ezana, sem pomislil: Dokler še obstajajo takšni izrazi empatije, obstaja tudi upanje za ta svet v njegovem tragičnem poslavljanju.