Rektor UNSA Tarik Zaimović: Univerzitetna knjižnica je najpomembnejši povojni projekt, akademska skupnost je zaspana

Začetek julija 2024. je Senat Univerze v Sarajevu izvolil prof. dr. Tarika Zaimovića za rektorja Univerze v Sarajevu. Čeprav se je njegov mandat začel v začetku oktobra, je bilo zadnjih devet mesecev burnih. Z rektorjem Zaimovićem smo se pogovarjali o najpomembnejših projektih in načrtih Univerze v Sarajevu, študentih, pa tudi o vlogi akademske skupnosti v bosanskohercegovski družbi v aktualnih družbenih, političnih in gospodarskih izzivih.

Pogovarjala: Amra Vrabac

Mandat rektorja ste uradno prevzeli oktobra 2024, pred tem pa ste bili tudi prorektor za finance. Odkar ste na tem položaju, je bilo nekaj pretresov. Kako zdaj gledate na obdobje za vami?

Zaimović: Mandat rektorja Univerze se je začel 1. oktobra, glede na to, da sem zadnjih šest let preživel kot prorektor za finance, ni bilo posebnih tehničnih in operativnih izzivov v zvezi s prevzemom dolžnosti. Dejstvo je, da je bilo leto 2024 zaznamovano s pomembnim političnim pritiskom na Univerzo v Sarajevu, ki je v neki meri upočasnil nadaljnji razvoj Univerze in povzročil premor pri nekaterih ključnih projektih, ter seveda – na žalost – je imelo vpliv tudi na splošno notranjo dinamiko dela Univerze.

Kljub vsemu je Univerza leto 2024 zaznamovala kot izjemno uspešno leto praktično na vseh področjih. Kljub vsem pritiskom, ki smo jih imeli z različnih strani, smo dosegli najboljše leto glede mednarodnih, domačih in strokovnih projektov, kjer smo sodelovali na rekordnih 694 projektih. Kljub vsem težavam Univerza obstaja že 75 let in bo nadaljevala še naslednjih 75 let. Eno leto lahko malo vpliva na splošni razvoj in napredek Univerze v Sarajevu in upam,
da bomo v prihodnjem obdobju imeli podporo Vlade Kantona za pospešitev nadaljnjega razvoja in reform na Univerzi.

V kampusu poteka gradnja Univerzitetne knjižnice. Pred tem je bil sprejet Master plan in UNSA Kampus bi moral dobiti popolnoma drugačen videz. V kakšni fazi so ti projekti?

Zaimović: Univerzitetna knjižnica je najpomembnejši povojni projekt na Univerzi v Sarajevu, vendar to ni naš edini kapitalni projekt v preteklem obdobju. Z velikim prizadevanjem kolegov s Fakultete za zdravstvene študije smo odprli tudi novo stavbo fakultete, dela na gradnji stavbe Akademije scenskih umetnosti pa so se ponovno začela.

Univerzitetna knjižnica predstavlja simbolični začetek gradnje Kampusa Univerze. S svojo velikostjo, denarno vrednostjo in simboliko predstavlja prvi objekt, ki ga gradimo v območju Kampusa. Stopnja realizacije samega objekta Univerzitetne knjižnice je trenutno okoli 60 odstotkov, dokončanje del pa se pričakuje junija prihodnje leto.

Po drugi strani je gradnja Kampusa Univerze v Sarajevu generacijski projekt. To je
projekt, ki bi ga vsi v mestu Sarajevo morali razumeti kot projekt, ki so ga začeli ljudje, kot je Emerik Blum, mi pa ga moramo vsi poskusiti dokončati. V zadnjih dveh letih smo sodelovali z londonskim podjetjem Arup, ki je pripravilo Master plan
po standardih EU in ki izpolnjuje vse pogoje evropskih virov financiranja, ne glede na to, ali govorimo o nepovratnih sredstvih, strukturnih skladih ali zadolževanju. Od okoljskih do energetskih. Naslednja faza je pretvorba Master plana v regulacijski načrt, o čemer obstaja poseben sporazum med Vlado Kantona Sarajevo, Občino Novo Sarajevo in Zavodom za razvoj Kantona Sarajevo. Poleg tega je Vlada Kantona s svojo odločbo „Program razvoja Kampusa Univerze v Sarajevu“ razglasila za projekt posebnega pomena za Kanton Sarajevo in določila prostorski obseg Kampusa Univerze v Sarajevu posebnega pomena za Kanton Sarajevo za gradnjo javnih objektov.

Z izdelavo in sprejetjem novega Regulacijskega načrta območja Kampusa Univerze bo vizija mesta Sarajevo kot univerzitetnega mesta prešla iz faze priprave v fazo realizacije. Na žalost je izdelava in sprejetje novega Regulacijskega načrta – kot izjemno pomemben korak tega procesa – zdaj v fazi čakanja. Zavod za razvoj Kantona je trenutno zaseden z drugimi temami, vendar ni dobro, da se ustavljamo – izgubljamo zagon. Nedavno sem sodeloval na sestanku v Bruslju, kjer je predstavnik Evropske unije omenil gradnjo Kampusa kot enega strateških projektov tudi za Evropsko komisijo. Vidijo potrebo, da se Univerza v Sarajevu postavi kot najpomembnejše izobraževalno jedro in izobraževalni, razvojni motor Bosne in Hercegovine.

Master plan Kampusa Univerze v Sarajevu

Izdelava in sprejetje novega Regulacijskega načrta ni pomembno le zaradi objekta. Poleg novih objektov bodo zgrajeni novi laboratorijski in raziskovalni kapaciteti, ki vsebinsko spreminjajo notranjo strukturo in samo bistvo Univerze. Univerza v Sarajevu je predvsem znanstvena, šele nato izobraževalna institucija. Mi se predvsem ukvarjamo z znanostjo in strokovnim delom, vse z namenom zagotavljanja najboljšega izobraževanja našim študentom. V tem procesu ima infrastruktura veliko vlogo – še posebej, ko govorimo o naravoslovnih, tehničnih in medicinskih znanostih. Danes morate preprosto imeti sodobne in močne laboratorije, oziroma splošne raziskovalne kapacitete. Hkrati bo še ena podrobnost pomembna za državljane Kantona. Master plan predvideva, da bo 63 odstotkov Kampusa zelenih površin. Kampus je praktično en velik park in veliko malih parkov. Želeli smo imeti parkovno površino, ki bo povezana z Vilsonovim sprehajališčem, ter da Univerza in mesto ustvarita simbiozo, da je to ne le univerzitetni center, ampak tudi integralni del mesta, ki ga državljani vsakodnevno uporabljajo.

Z gradnjo peš mostu – pasarele, ki povezuje Kampus Univerze, z zelenimi površinami Prirodoslovno-matematične fakultete ter z Vilsonovim sprehajališčem, bodo državljani dobili edinstven zelen prostor v središču mesta. Od Marijin Dvora, skozi Vilsonovo, preko pasarele in mestnega parka v Kampusu Univerze, bodo imeli državljani Sarajeva zeleno peš oazo v središču mesta.

Še en projekt, ki je pomemben, ne le za Univerzo v Sarajevu, ampak tudi za celotno državo, še posebej v času, ko imajo informacijske tehnologije morda najpomembnejšo vlogo v družbi, je, da Bosna in Hercegovina dobi svoj prvi velik „superračunalnik“. Ne govorimo o nekaterih manjših računalnikih, ki imajo značilnosti „visokih zmogljivosti“ in ki jih imamo na mnogih mestih od zasebnih laboratorijev do našega Prirodoslovno-matematičnega fakulteta. Gre za velik institucionalni projekt, ki bo na voljo ne le akademski skupnosti v BiH, ampak tudi celotnemu zasebnemu sektorju v Bosni in Hercegovini za razvoj njihovih izdelkov. Gradnja sodobnega HPC centra predstavlja vstop v kategorijo univerz, ki postajajo prepoznavne. Danes je vlaganje v znanstveno infrastrukturo ključ, da se kot družba in Bosna in Hercegovina pridružimo evropski skupnosti. Ne morete iti naprej, če ne morete slediti znanstveno-tehnološkemu in infrastrukturnemu razvoju.

Na primer, imamo odličen projekt s CERN-om, kjer delamo Ion-pospeševalnik, ki se za
potrebe Univerze izdeluje v samem CERN-u. Ta projekt bo v enem segmentu fizike postavil Univerzo v Sarajevu na svetovni zemljevid, Bosna in Hercegovina pa mora narediti korake, kot je ta projekt. To je prav tisto, kjer pričakujemo partnerstvo od Vlade Kantona, pa ne le od njih, ampak tudi od mednarodnih partnerjev, in preprosto iščemo podporo – da naredimo te korake.

Naše naložbe tudi v druge članice, kot je Inštitut za genetski inženiring in biotehnologijo (INGEB), so zgled našega poskusa, da bi dohiteli evropske univerze in naredili nujni korak – upam si reči potrebni „dvojni korak“ in dohiteli naše sosede. Druge poti ni. Absolutno sem prepričan, da ima Bosna in Hercegovina le eno samo smer kot gospodarstvo, ki ima relativno omejene vire, ki ima malo prebivalcev v primerjavi z državami v regiji. Če ne bomo vlagali v znanost, znanje, če ne bomo vlagali v ustvarjanje znanstvenih in strokovnih kapacitet – bomo zelo težko igrali kakršnokoli vlogo v evropskem kontekstu.

Računati na naravne vire, to je največja zmota, ki obstaja. Tudi če imate naravne vire, a nimate znanstvenih in strokovnih kapacitet, da jih izkoristite, postanete afriška država, iz katere se izkoriščajo nafta, zlato in diamanti. Kot družba morate imeti znanstvene in strokovne kapacitete, da znate izkoristiti vse, kar vam je na voljo.
 
Minil je prvi vpisni rok. Ste zadovoljni s številom študentov in kakšna je situacija glede tujih študentov? Imamo dovolj namestitvenih kapacitet za privabljanje tujih študentov v Sarajevo?

Zaimović: Prvi vpisni rok je končan in imeli smo 3.850 študentov, ki so na seznamih. Število je trenutno bolj ali manj enako kot lani in smo zadovoljni, glede na demografske premike in splošne trende v družbi.

Glede namestitvenih kapacitet obstaja absolutno jasna in neposredna povezava med kakovostjo namestitve in številom tujih študentov. To je vzročno-posledična povezava. Če nimate kakovostne namestitve za tuje študente, ki je javnega značaja, ki jo nadzoruje Univerza, ne boste imeli tujih študentov.

Vsi svetovni univerzitet imajo svoje domove. Univerza bo prej ali slej morala imeti svoje namestitvene kapacitete, in to lahko imamo tudi v sodelovanju s Študentskim centrom, vendar se mora bistveno spremeniti struktura in notranja organizacija, če želimo povečati število tujih študentov. Trenutni namestitveni kapaciteti, celo v obnovljenih domovih, niso na ravni standardov, ki jih lahko pričakujejo tuji študenti, in posledično s njihove strani ni velikega zanimanja.

Čeprav imajo tuji študenti veliko zanimanje, da pridejo študirat v BiH, ko se seznanijo z
namestitvenimi kapacitetami in vidijo, da so prepuščeni zasebnim namestitvam, dobijo dimenzijo negotovosti. Večina zasebnih univerz je delala na namestitvenih kapacitetah, da bi lahko zagotovili namestitev za tuje študente. Prepričan sem, da Univerza v Sarajevu ne bo imela nobenih težav z zagotovitvijo 5 do 10 odstotkov tujih študentov, če bistveno izboljšamo naše namestitvene kapacitete.

Upravljanje namestitvenih kapacitet preprosto ni sektor, v katerem imajo javni organi
uspeh. Nenehno vlaganje v namestitvene kapacitete, ki hkrati predstavljajo velik izziv za javni sektor, ni najboljša dolgoročna strategija. Praktično nimate uspešnih hotelov in restavracij v državni lasti – to ni naravno okolje za javno upravo. Namestitveni kapaciteti v Kantonu se morajo rešiti preko javno-privatnega partnerstva, kjer v sektor vstopi nekdo z zasebno strokovnostjo in izkušnjami, ter preko skupnega dolgoročnega odnosa z javnim sektorjem ustvarite vzdržljivo razpoložljivost storitve. Obstajajo sektorji, v katerih javni sektor preprosto ni dovolj učinkovit, ni dovolj konkurenčen, nima dovolj poslovne prakse – oziroma vse obveznosti javnega sektorja je izjemno težko izpolniti in tu pride do zaklenjenega sistema, v katerem trpijo uporabniki, v tem primeru študenti in Univerza.

Na koncu menim, da je pomembno poudariti, da je trenutno od skupnega števila študentov Univerze v Sarajevu, preko 40 % študentov iz drugih kantonov Federacije BiH, entitete RS in Brčko distrikta. Mi smo že danes bosanskohercegovska univerza, vendar moramo bistveno povečati število tujih študentov, da bi iz perspektive študentov bili tudi mednarodna univerza.

BiH se še vedno šteje za tranzicijsko družbo, ki je izšla iz vojne. V tem kontekstu pričakujemo, da nam akademska skupnost ponudi rešitve za določene probleme in izzive. Je akademska skupnost vendarle malo zaspana?

Zaimović: Iskreno, lahko se strinjam z vami. Potrebno je, da akademska skupnost prevzame aktivnejšo vlogo v družbi. Mora izstopiti iz okvirov delovanja samo skozi politično dimenzijo in mora delovati izključno kot akademska skupnost. Letos smo zagnali program, ki se bo nadaljeval tudi v prihodnjih letih in se imenuje „Odgovornost za prihodnost“.

Letos smo osredotočeni na vprašanje genocida v Srebrenici in okoli nje ter na znanstveno utemeljene resnice v zvezi s samo Srebrenico, novembra pa bo naš fokus Daytonski mirovni sporazum. Letos je namreč 30 let genocida v Srebrenici in okoli nje ter 30 let Daytona. V prihodnjih letih bomo nadaljevali z drugimi temami, nekoliko bližje aktualnim bosanskohercegovskim vprašanjem. Za prihodnje leto smo načrtovali, da se bomo ukvarjali z vprašanjem izgradnje institucij, vključno s financiranjem institucij, oziroma s celotno davčno politiko v Bosni in Hercegovini.

Odgovor akademske skupnosti mora biti izključno znanstveni in to je tisto, kjer morajo univerze artikulirati procese znotraj sebe, ter da lahko znanstveno odgovorijo na določena vprašanja, ne da bi se nanje vezala določena politična asociacija. Akademska skupnost mora ponuditi znanstveno utemeljene odgovore. Ne smejo imeti dimenzije politične realnosti, to morajo biti izključno strokovni in znanstveni odgovori, ki se morajo ukvarjati s problemi, s katerimi se soočamo.

Zakaj Pravna fakulteta ne bi aktivno sodeloval in pripravil kakšen predlog Ustave BiH?

Zaimović: To je ena od tem, o kateri se bo razpravljalo novembra. V kakšni povezavi je Daytonski sporazum s storjenim genocidom v Srebrenici, s sodbami Haškega sodišča in s potrebo po reviziji celotnega vidika ustavne ureditve v BiH. To bi moral početi Pravna fakulteta, biti nosilec teh dejavnosti – vendar ne le Pravna, ampak tudi Fakulteta političnih znanosti. Oni bi morali biti nosilci univerzitetnega delovanja in ponuditi odgovore na nekatera ključna vprašanja – ponuditi rešitve.

Ekonomska fakulteta bi morala ponuditi rešitev za celotno davčno politiko in porazdelitev prihodkov. Na primer, Ekonomski inštitut Ekonomske fakultete je imel pomembno vlogo v razpravi ob reviziji tako imenovanih ponderjev v Federaciji BiH. Niso nas hoteli poslušati. Na koncu smo dobili ponderje, ki so neposredno poslabšali fiskalno stabilnost Kantona Sarajevo, kot posledico pa lahko imajo fiskalno nestabilnost celotne Federacije, ker je Kanton Sarajevo največji generator fiskalnih prihodkov v Bosni in Hercegovini. Zelo neprijetno je, ko sprejemate takšne odločitve in zavračate upoštevanje znanstvenih ali strokovnih kazalnikov. Populizem v politiki prihaja z odloženim rokom za plačilo.