Reisul-ulema na dženazi hfz. Halilu Mehtiću: Njegova prisutnost među nama bila je blagodat

(Patria) - Poglavar Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini se je danes v Zenici na pogrebu dr. hfz. Halil-ef. Mehtića, ki je pred dvema dnevoma v 72. letu starosti preminil, nagovoril zbrane, kjer je govoril o pomenu življenja, smrti in duhovne priprave na srečanje z Gospodarjem, pri čemer je poudaril velikost in delo pokojnega hafiza Halila Mehtića.

– Značilnost sveta, v katerem živimo, je: rojstvo in smrt. Vsako živo bitje bo okusilo smrt. Za ta trenutek se moramo pripravljati. Naš pokojni hafiz Halil-ef. Mehtić je to vedel in, kolikor vemo, se je vse življenje pripravljal na svojo smrtno uro. Zdaj jo je, glejte, izkusil in prešel Vrata smrti – je dejal poglavar.

V svojem nagovoru je poglavar poudaril, da skupnost poslavlja človeka izjemnega morala, učenosti in predanosti veri.

– Danes na boljši svet poslavljamo našega dragega hafiza Halil-ef. Mehtića, moža, očeta, bratranca, kolega, soseda, prijatelja, uglednika, alima, profesorja, vzgojitelja... Poslavljamo svojega visokega avtoriteta v veri, pobožno in čestito osebo. Njegova prisotnost med nami je bila blagoslov, njegovo znanje in modrost pa sta navdihnila mnoge – je dejal poglavar.

Spomnil je, da si bo hafiz Mehtić ostal zapisan kot človek, ki je življenje posvetil resnici, znanju in služenju skupnosti.

– Spominjali ga bomo kot človeka, zvestega Božji besedi, kot borca za resnico in pravico, kot sina te dežele, ki jo je ljubil in za katero se je boril, kot alima, ki je svoje znanje in vero resnično živel. Niti največje življenjske preizkušnje ga niso pokopale, ga niso zlomile ali ovirale, premikal se je naravnost, vztrajno in neomajno – je poudaril poglavar.

Prav tako je poudaril, da sta hafizova blagost, sočutje in bližina ljudem pustila globok pečat v srcih mnogih.

– Hafiz Halil Mehtić je s svojo dobroto in sočutjem dotikal srca vseh nas, ki smo ga poznali. Bil je tam za vsakogar, ne glede na okoliščine. Njegov nasmeh je bilo zdravilo, toplina njegovih besed pa je nudila tolažbo v težkih trenutkih. Mnogi so prihajali po njegov nasvet, on pa je bil vedno pripravljen poslušati in pomagati, pri čemer je uporabljal svoje veliko življenjsko izkušnjo. Vedno se je zavedal odgovornosti, ki jo nosi kot promotor Božje besede, in nikoli ni varčeval s trudom, da bi svoji skupnosti ponudil najboljše od sebe – je dejal poglavar.

Po njegovih besedah njegovo preselitev na boljši svet ni le odhod enega izmed nas, temveč tudi odhod dela duše naše skupnosti.

– Njegove odsotnosti nam bo manjkalo, prav tako njegove modrosti in miru. V teh trenutkih slovesa se spomnimo njegovih besed, njegove moči in njegove neomajne vere. Da bi ga resnično počastili, moramo nadaljevati njegovo poslanstvo – je sporočil poglavar.

– Zemlja (narod) žaluje za tistim, ki je po njej hodil skrušeno, ki je na njej padal na sedždo Alahu in delal dobro, s katerim ga je Bog Dragi zadolžil, ona žaluje za tistim, ki je zikril in poveličeval svojega Stvarnika, spoštoval Njegovo besedo, kajti ko takšen človek odide z Zemlje, ona ostane v žalosti, izgubi drago bitje, ki je prispevalo tudi k njeni prijetnosti, saj je privlačilo Božjo milost. Nebo ostane brez nekoga, ki ga je napolnjevalo z berićetom dobrih del, zikrov in dov, tudi ono ostane v žalosti; tudi ono joče za to izgubo. Kajti na nebo se ne dvigne nič od tistih, ki so v celoti posvečeni Zemlji. Oni nebu ne dajejo nobenega daru. Poslanik, a. s., ko je prebral ajet: Ne nebo ne Zemlja nista jokala zanj, je rekel: »Resnično, ne nebo ne Zemlja ne jočeta za nasilnežem!« – je poglavar spomnil na to predajo.

Ocenil je, da je hfz Mehtić vse svoje življenje preživel v ibadetu in povsod povzdignil Božjo besedo, jo spoštoval in ravnal po njej.

– Verjamemo, da zaradi njegovega odhoda za njim žalujeta tako nebo kot zemlja. Žalujemo tudi mi, hafize. Pogrešali te bomo, družina, prijatelji in vsi mi. Vendar upamo, da se bomo spet srečali – tam, kjer je konec vseh naših potovanj! Naj ti Allah odpusti grehe in te blago uvede v svojo milost, družini pa podari lepo potrpežljivost – je na koncu dejal poglavar.