Register grehov v partnerstvu

Piše za Patrijo: Muharem Cero, strokovnjak za državno lastnino BiH 

Mrak in tišina sta spremljevalca in naravno pribežališče lopov in zarotnikov, izkoriščevalcev in pohlepnežev, slabih ljudi in njihovih privržencev. Odmevnost in jasnost sta njihova neželena sovražnika in zla druščina. Vse to velja tudi za slabe oblasti in vladarje. Vse vojne proti Bosni so bile namenjene odvzemu njenega zemljišča, krvavemu zatiranju prejšnjih pravic in vzpostavitvi novih, izpeljanih iz učinkov osvajalskega pohoda. Po sodobnem jeziku bi rekli »realnopolitični učinki«.

Bosna, uokvirjena z dokazanimi združenimi zločinskimi podvigi in njihovimi učinki, živi agonijo te realne politike. Ostaja le še »umetnost« privajanja na novo stanje, vztrajanje pri »sprejemanju resnice« o tem, kaj se nam je zgodilo. S časom, z odhodom sodobnikov, bodo dogodki in moč novih kreatorjev globalnih politik končno dosegli svoje zadovoljstvo.

S tem ciljem, v povojni Bosni, umazan zločinski ples vodijo ostanki zla, naveze političnih tajkunov in tajkunskih politik. Refleksija bosanske državnosti se topi, v tišini in mraku pa nastajajo nove etnodržavnosti, le prehodnice k odpravi tiste, ki ji je bil zagotovljen kontinuitet.

Etnizacija bosanskega zemljišča se je začela že pri zasnovi združenih zločinskih podvigov, izvajala pa se je s paradržavnimi projekti Herceg-Bosne in Republike Srbske. Močno se je branilo in se brani ohranjanje doseženih učinkov.

Le ena ustavna odločitev je ustvarila kanček upanja na spremembo, vendar je le-te vendarle ni.

S to odločitvijo je bilo jasno in nedvoumno potrjeno, da je lastnik celotnega premoženja države RBiH njena naslednica, daytonska država BiH. Opis in obseg tega premoženja je jasno določen z odločbami Sveta za implementacijo miru v BiH, z zakonom visokega predstavnika OHR, potrjen pa s strani Parlamenta BiH in parlamentov entitet, vendar dlje od tega se ni šlo. Ob spremljavi transporterjev vojaške sile EUFOR se je začelo popisovanje in sestavljanje registra premoženja, ki pripada državi. Kljub skrivanju, ponarejanju in vsakršnemu oviranju je bil sestavljen začetni akt, famozni popis 1.000 nepremičnin. OHR ga je posredoval oblastem BiH in jih zavezal k nadaljevanju in zaključku. »Takrat kot danes,« bi rekli, dlje od tega se ni šlo. Partnerstvo v grehu proti BiH je bila trdna obljuba, brez umika.

V mraku in tišini je premoženje BiH izginjalo brez sledu, se bančno zastavljalo, menjavalo lastnika in postajalo poligon za nastanek novih tajkunskih struktur, ki so skupaj s slabimi vladarji in oblastmi postajale nov, ohol, odtujen razred, zase in za sebe. Učinke teh novih združenih zločinskih podvigov je bilo treba znati prikriti. V ne preveč dolgem času je bilo zločinu treba dati zakonsko kritje. Orodja tega so bile domnevne »ustavno-zakonske vrzeli«, ki jih je bilo treba na poti zapolnjevati s trenutno voljo oblastnikov. To se je tudi storilo. Novi »začasni lastniki« so postajali mesta in občine, kantoni in entitete, na koncu pa privilegirane etno-tajkunske strukture. Končeval se je proces etnicizacije bosanskega zemljišča, novo lastniško stanje se je brezhibno poistovetilo in prekrivalo z načrtovanimi etnoteritorialnimi enotami v Bosni, nastajale so nove ustavne parajedinice, ki danes stremijo k svoji potrditvi, priznanju in ustavni legalizaciji.

To so resnični razlogi, zakaj Bosna nikoli ni dobila, niti ne bo dobila, registra o popisu državnega premoženja. Za zla dejanja zamišljenih projektov je bilo treba proizvajati in vzdrževati nadzorovan politični kaos kot meglo in krinko za dokončanje premoženjsko-pravnega razkrajanja in izginotja bosanskega zemljišča – refleksije njene državnosti.

Z enakimi razlogi vodena Bosna in Hercegovina je poleg Makedonije edina država, ki ni sprejela zakona o denacionalizaciji in povračilu premoženja, odvzeto njenim državljanom z zakonskim nasiljem.

Jasno je bilo, da bi izvajanje vračila tega premoženja ohranilo multietnično bitje njene državnosti, ustvarilo pogoje za vrnitev tudi tistih, ki so bili neželeni »manjšinci« na načrtovanih ozemljih. Z enakim odporom so ta zakon zavračali tako domnevni desni kot domnevni levi, nacionalisti in zdaj samozvani narodnjaki, bivši komunisti in domnevni samozvani socialni demokrati, pa tudi tisti s centra ni bilo nič narobe. Za nekatere (morda??) res velja: »Če ne veš ali ti Bog ne da, isto ti pride.«

Če bi Bosna zbrala moč, da bi razveljavila učinke teh zlih del, bi bilo treba takoj in brez odlašanja nadaljevati postopek evidentiranja premoženja države BiH, sestaviti register o njem, z uporabo zakona o prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem pa vse nezakonite prenose lastništva razglasiti za nične in jih vrniti v prejšnje stanje, na kar jo zavezuje tudi zakon, ki ga je priznala v parlamentu. Vzporedno s tem bi bilo treba dokončati sprejemanje zakona o denacionalizaciji in povračilu v Bosni in Hercegovini (v postopku od leta 2007). V nasprotnem primeru bo mogoče z zelo kratkega zgodovinskega odmika ugotoviti, da so prav te zamujene priložnosti bile glavni razlog bosanskega samouničenja.

Register grehov v Bosni se bo pisal in glasil: »Nekoč je bila deželica Bosna, država, ki so jo v mraku in tišini pojedle in pokradle njene slabe oblasti in oblastniki.«