Reformi kot kritje za nadaljevanje odprte pljačke javne ali narodne lastnine

Cena dela ali plača je po klasičnih ekonomskih teorijah tržna kategorija. Preko plače se najbolje vidijo vse nasprotja med delom in kapitalom.

Delavski razred 19. in 20. stoletja, organiziran skozi sindikat in stranke, se je za svoje pravice »krvavo« boril. Geslo »Proletarci vseh dežel, združite se« je na teh naših balkanskih prostorih dobro znano. V modelu družbe, ki je za nami, je imelo svoje različne izvedbene oblike. Pretočilo se je v prakso sodobnih tržnih gospodarstev in gospodarstev birokratsko-etatistične družbe.

Sedanja predstavitev cene dela, dobička in presežnega dela dobiva značilnosti izkrivljenih interpretacij apologetov sistema. Najsurovejša oblika izkoriščanja in devastacije družbe in gospodarstva se dogaja na območjih BiH.

Reprezentativni pristop je na ožjem območju Tuzle in okolice, ki ima značilnosti upravne enote – kantona, decentralizirane in asimetrične države Bosne in Hercegovine. Tuzla je na širših balkanskih območjih nosila oreol delavstva in revolucionarnosti. V tranziciji in splošni devastaciji ekonomskih virov je na vrhu, kar je značilnost propadajočih družb.

Resno konkurenco ima v drugem, manjšem entitetu BiH. In medtem ko manjši entitet Republika Srbska v asimetrični državni tvorbi BiH hitro propada, se Tuzla kot decentralizirana enota s kantonom nagiba k temu, da osvoji sam vrh slabih ekonomskih učinkov na ravni seštevka desetih kantonov Federacije Bosne in Hercegovine.

V ogledalu vsakdanjih dogajanj je najnovejše najbolj opazno. Agonija delavcev nekdanjih mogočnih gospodarskih družb: »Konjuh« Živinice, »Livnica« Tuzla se nadaljuje in dobiva že viden scenarij v gospodarskih družbah »Aida« Tuzla in »Tovarna transportnih naprav« Tuzla.

In vse bi bilo »normalno«, če se sami procesi ne bi dogajali pod sistemskim okvirom države, ki lažno reformira trg dela. Plačanci v domačih strokovnjakih in svetovalcih so postali prava nadloga, ki entitetnim vladam utira pot do mentorjev, ki od daleč mahajo s svežnji lažnega denarja, da bi se zapolnile silne luknje porabe v javnem sektorju.

Nosilci oblasti entitetov v likih premierov so si dodelili nehvaležno vlogo nosilcev reform, misleč, da so reforme same sebi cilj. V bistvu so reforme kritje za nadaljevanje odprte pljačke javne ali narodne lastnine.

Udeleženci teh reform v političnem sistemu BiH so politične stranke, ki dobivajo oblike delniških družb. Apologeti sistema, v silnih strokovnjakih in svetovalcih, so služabniki v lažnem predstavljanju njihovih političnih programov njihovih interesnih skupin.

Zato je bh. javnost v zadnjem času preplavljena z neizprosnimi izjavami vodilnih javnih osebnosti, ki mejijo na fantastiko, ki ji ni konca in prehaja v paranojo in laž. Laž, ki se plasira narodu od zmanjšanja plače kantonalnega premierja za 17 KM do opravičevanja promocije v javno funkcijo na kriteriju tako imenovanega poznanstva, do žiga na osebni pridobitvi v banki za kredit za nepremičnino in najem kot kritje obrokov istega.

V dogodkih, ki so se zgodili v zadnjih dveh letih, 2014.-2016., od dne izvedene »Tuzlanske februarske revolucije« je edina priča, ki priča o devastaciji vsega, devastirana stavba »Sodaso holdinga« Tuzla, ki je bil v boljših časih simbol tuzlanske kemične industrije.

Kot živa priča vseh teh procesov, ljudi in stavb, lahko potrdim, da se je v teh dveh letih zgodilo nekaj, kar je še slabše. Slabše od slabega je tisto, kar postaja uradno mnenje države, da se »država lahko gradi brez naroda«.

Oholost oblasti se kaže v opuščanju kakršnegakoli socialnega dialoga s širokimi množicami, ki bi lahko premaknile družbene procese naprej. Očitno je oblast zaslepljena z lažnimi obljubami v tako imenovanih kreditih v imenu države in naroda, katerih zastava je narodna lastnina.

Zato časovna distanca dveh let od dogodkov, ki so se začeli v Tuzli, daje pravico sklepu, da je na prizorišču proces, ki vstopa v svojo višjo ali končno fazo. Ne preseneča, da nosilci oblasti postajajo vse bolj neizprosni, brezbrižni. Izvajalci teh nalog se novačijo iz najnižje sfere družbenega tala, tako imenovanih tranzicijsko-roparskih skupin različnih profilov z bogatimi dosjeji in zaslugami za ropanje narodnih dobrin.

S časovne distance dveh let je zdaj vse jasnejše. Udeleženci procesa so ostali na prizorišču v nekoliko spremenjenih vlogah. Moč sindikatov in delodajalcev se počasi topi. Oblast postaja vse bolj kruta v svojih namenih in nima vloge, da bi se komurkoli opravičevala. Za vse poteze ima »žig« volitev, ki jih je legitimno dobila in jih bo dobivala v vsakem naslednjem ciklu, ne glede na to, ali se isti odvija v dveh ali štirih letih.

Piše: Prof.dr. Izudin Kešetović