Referendum o neodvisnosti: Preobrat v zgodovinskem razvoju državnosti Bosne in Hercegovine

SARAJEVO, (Patria) - Akademik dr. Mirko Pejanović, profesor emeritus Univerze v Sarajevu in nekdanji član Predsedstva Republike Bosne in Hercegovine (1992-96) ob 29. obletnici referenduma o neodvisnosti in 1. marcu, dnevu neodvisnosti Bosne in Hercegovine, v svojem članku „Referendum o neodvisnosti: Preobrat v zgodovinskem razvoju državnosti Bosne in Hercegovine“ piše o pomenu tega zgodovinskega dogodka. Njegov članek objavljamo v celoti:

Bosna in Hercegovina je obnovila svojo državnost konec druge svetovne vojne na Prvem zasedanju ZAVNOBiH-a v Mrkonjić Gradu leta 1943.

Od leta 1945 do leta 1990 je Bosna in Hercegovina razvijala svoje državne zmogljivosti kot druge jugoslovanske republike.

Med letom 1990 so v Bosni in Hercegovini potekale prve večstrankarske volitve in izvedena je bila mirna tranzicija enostrankarske v večstrankarsko oblast. Večino v večstrankarskem parlamentu Bosne in Hercegovine so osvojile Stranka demokratične akcije (SDA), Hrvaška demokratska skupnost (HDZBiH) in Srbska demokratska stranka (SDS). Te stranke so leta 1991 ustanovile večstrankarsko oblast in s tem prevzele odgovornost za družbeni razvoj Bosne in Hercegovine v prihodnosti.

Ko se je med letom 1991 v Skupščini Bosne in Hercegovine odprla razprava o politični prihodnosti Bosne in Hercegovine, v zgodovinskem kontekstu razpada jugoslovanske federacije, ni bilo mogoče vzpostaviti polnega medstrankarskega soglasja o državno-pravnem statusu Bosne in Hercegovine med tremi vladajočimi strankami: Stranko demokratične akcije, Srbsko demokratsko stranko in Hrvaško demokratsko skupnostjo.

Srbska demokratska stranka, takrat pod vodstvom Radovana Karadžića, ni upoštevala dosedanjega zgodovinskega razvoja državnosti Bosne in Hercegovine. Ta stranka je Bosno in Hercegovino obravnavala kot administrativno tvorbo, ki v nobenem primeru ne more biti suverena država zunaj Jugoslavije. Gre za to, da je Srbska demokratska stranka izvajala Miloševićev načrt za stvaritev Velike Srbije.

V takšnih družbeno-zgodovinskih okoliščinah sta Stranka demokratične akcije in Hrvaška demokratska skupnost skupaj s petimi opozicijskimi strankami: SK – Socialnodemokratska stranka, Zveza reformnih sil, Liberalna stranka, Demokratska socialistična zveza in Muslimansko-bošnjaška organizacija, v Skupščini Bosne in Hercegovine na podlagi mnenja Arbitražne komisije Evropske skupnosti, znane kot Badinterjeva komisija, sprožili sprejetje odločitve o izvedbi referenduma državljanov.

Odločitev o republiškem referendumu državljanov je bila sprejeta v Skupščini BiH 25. januarja 1992 z namenom, da se državljani svobodno in demokratično izjasnijo o suverenem in neodvisnem statusu države Bosne in Hercegovine. Referendum državljanov je potekal 29. februarja in 1. marca 1992.

Na referendum se je odzvalo 64 % državljanov, vpisanih v državni volilni seznam. Od vseh državljanov, ki so se udeležili glasovanja na referendumu, se jih je 99 % pozitivno izjasnilo o referendumskem vprašanju.

Referendumsko vprašanje se je glasilo: „Ali ste za suvereno in neodvisno Bosno in Hercegovino, državo enakopravnih državljanov, narodov Bosne in Hercegovine – Muslimanov, Srbov, Hrvatov in pripadnikov drugih narodov, ki v njej živijo?“ Vprašanje je bilo oblikovano v polnem soglasju z načeli Prvega zasedanja Zemaljskega protifašističnega sveta narodne osvoboditve Bosne in Hercegovine. S tem se je ponovno potrdila ideja ZAVNOBiH-a, po kateri je Bosna in Hercegovina s svojo večnacionalno strukturo država svojih državljanov in hkrati država svojih enakopravnih narodov.

Največji odziv državljanov na referendum je bil v multietničnih bosanskohercegovskih mestih. V teh mestih so se sorazmerno s svojim številom na referendum odzvali pripadniki Hrvatov, Bošnjakov, Srbov in drugih, ki živijo v Bosni in Hercegovini. Volja državljanov BiH, izražena na referendumu, je pomenila preobrat v zgodovinskem razvoju državnosti Bosne in Hercegovine v smeri pridobitve suverenega in neodvisnega statusa. 

Po tem, ko so bili rezultati referenduma državljanov potrjeni v poročilu Republiške komisije za izvedbo referenduma, kot tudi v poročilu Opazovalne misije Evropskega parlamenta, je sledilo mednarodno priznanje Bosne in Hercegovine.

Države Evropske skupnosti so priznale Bosno in Hercegovino 6. aprila 1992. Nato so to storile Združene države Amerike in druge države sveta.

Poseben dogodek predstavlja sprejem Bosne in Hercegovine v članstvo Organizacije združenih narodov 22. maja 1992. S tem dejanjem je Bosna in Hercegovina pridobila svojo mednarodno-pravno subjektivnost in postala subjekt mednarodnega prava.

Bosna in Hercegovina ni imela zgodovinske sreče, da bi v miru izvajala rezultate referenduma. Je pa imela srečo, da je obrambo Bosne in Hercegovine v času agresivne vojne proti neodvisni državi Bosni in Hercegovini vodilo domoljubno, multietnično in politično enotno Predsedstvo Republike Bosne in Hercegovine.

Triinpolletna vojna se je ustavila z Daytonskim mirovnim sporazumom leta 1995. S tem mirovnim sporazumom so velike sile sveta in Evropska unija potrdile mednarodno-pravno subjektivnost in celovitost države Bosne in Hercegovine.

Na podlagi izvajanja Daytonskega mirovnega sporazuma ob pomoči mednarodne skupnosti in Evropske unije, Bosna in Hercegovina v prvih dveh desetletjih 21. stoletja izvaja zgodovinski proces integracije v Evropsko unijo in zvezo NATO.

Za Bosno in Hercegovino je vprašanje vseh vprašanj pospešitev integracije v Evropsko unijo, da bi do konca tretjega desetletja 21. stoletja bila sprejeta v članstvo Evropske unije. To si želi več kot 75 % državljanov v obeh bosanskohercegovskih entitetah.

Če bi bil čez nekaj let razpisan referendum državljanov za članstvo Bosne in Hercegovine v Evropski uniji, bi se državljani zagotovo odzvali na referendum in podprli članstvo v EU. Zavedajo se, da članstvo v Evropski uniji prinaša vladavino prava, varnost in ekonomsko blaginjo.

Zaželimo Bosni in Hercegovini nove uspehe na poti integracije v Evropsko unijo.

Naj bo srečen Dan neodvisnosti države Bosne in Hercegovine!