PRAVICA JE, DA SE JIM ODGOVORI Kovačeviću in vsem drugim: Ne, "Dobrovoljačka" ni vojna zločinsko dejanje

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Zmerljiva sporočila Bošnjakom prepogosto prihajajo iz vrst SNSD. Skoraj brez izjeme gre za politike, ki sledijo retoriki Milorada Dodika, retoriki, ki že leta sistematično relativizira zločine, žaljivo ravna z žrtvami in proizvaja sovraštvo. Mediji žal vse redkeje zavzemajo jasno stališče – večinoma se vse omeji na zgolj prenašanje teh katastrofalnih izjav, brez konteksta, brez kritike in brez odpora.

Tiskovni predstavnik SNSD Radovan Kovačević je šel še korak dlje, ko je enega največjih zločincev v zgodovini človeštva, Adolfa Hitlerja, primerjal s prvim predsednikom Republike Bosne in Hercegovine, Alijo Izetbegovićem. Šele Zvezna televizija je nudila institucionalni in profesionalni odpor takšnemu proticivilizacijskemu govoru, tematsko in odgovorno obravnavajoč to pojavnost.

Bistvo Kovačevićeve izjave pa ne leži le v žalitvi, temveč v vprašanju, ki ga je izrekel: “Ali mislite, da se v Dobrovoljački ni zgodil zločin?”

In ni pomembno, komu je bilo vprašanje namenjeno. Pomembno je, da se nanj glasno in jasno odgovori – ne, ni.

Ta trditev ne temelji na subjektivnem stališču avtorja, temveč na letih mednarodnih preiskav, pravnih analizah in sodnih odločbah. Haško tožilstvo je ugotovilo, da v Dobrovoljački ulici ni bil storjen vojni zločin.

Sodišča na Dunaju in v Londonu, ki so obravnavala primere Ejupa Ganića in Jovana Divjaka, so zaključila, da gre za politično motiviran pregon, ne pa za utemeljene kazenske postopke.

Kako je potem mogoče, da se ta primer ponovno odpira pred sodiščem Bosne in Hercegovine?

Odgovor je preprost, ker Dobrovoljačka ni sodni, temveč politični primer. Je ogledalo tega, v kaj se je prelevilo bh. pravosodje – v sistem brez poguma, brez doslednosti in brez resničnega čuta za žrtev. Žrtev v tem primeru pa je – resnica.

Tožilstvo BiH že dolgo ni neodvisna institucija. To je prostor, kjer se nacionalne, mednarodne in osebne agende pretvarjajo v obtožnice, “mnenja” in – molk. Molk pa je najpogostejši instrument delovanja tožilstva v primeru Dobrovoljačka.

Molčali so, ko sta Milanko Kajganić in Mladen Vukojičić skoraj dobesedno prepisovala obtožnico iz Srbije, preganjala ljudi, ki so branili Sarajevo. Nepravica tukaj ni incident, sistemsko je proizvedena.

Braniti Sarajevo leta 1992 je pomenilo stati pred tanki, granatami in vojaško silo ter reči ne damo mesta. Danes ti ljudje hodijo po svetu s potnimi nalogi za hrbtom. Na letališčih jih zadržujejo, zaslišujejo, silijo jih, da dokazujejo, da niso zločinci. A niso. To vedo tako tožilci, sodniki, kot politiki, ki so te potne naloge naročili.

Če bi bili krivi, bi bili obsojeni v Haagu. Vendar niso. Niso bili niti formalno osumljeni. Niso bili niti formalno osumljeni. Še več, ta primer se nikoli ni znašel na seznamu predmetov, ki jih je Haag posredoval bh. pravosodju.

Kljub temu jih tožilstvo BiH danes drži kot talce procesa, ki služi revizionizmu. Drži jih na sodnih klopeh, da bi politiki, kot je Radovan Kovačević, imeli prostor, da iz parlamentarnih klopi podpihujejo sovraštvo in izenačujejo agresorja in žrtev.

Cilj je jasen pokazati, da so “vsi isti”, da ni razlike med tistimi, ki so napadali, in tistimi, ki so se branili.

Kolona JLA je bila legitimna vojaška meta – to je ugotovil tudi Haag. Danes nam bh. pravosodje sporoča nasprotno, da tuja, sovražna vojska na ozemlju mednarodno priznane Republike BiH ni mogla biti vojaška meta, ter da je bil Alija Izetbegović svoboden človek.

Hkrati pa pričevalci trdijo, da je bil Alija Izetbegović maja 1992. leta rešen in odpeljan pod prisilo v Lukavico, prav zato, da bi bil rešen!? Veste, kako je to poslušati, in to od tistih, ki priznavajo, da so streljali na mesto?

Primer Dobrovoljačka je orodje. Z njim se vzdržujejo lažni narativi, uravnotežujejo politična pogajanja in kupujejo poceni točke – vse na račun resnice. Na račun tistih, ki so branili Bosno in Hercegovino. Na račun otrok, ki so odrasli brez staršev, žensk, ki so ostale brez mož, borcev, ki so ostali brez zdravja, danes pa tudi brez dostojanstva.

Dobrovoljačka je paradigmatičen primer, kako se obramba spremeni v obtožbo, kako se država odpove tistim, ki so jo ustvarjali, in kako institucije izdajo državljane, ki bi jih morale ščititi.

Obstajajo dokumenti Združenih narodov. Obstajajo izjave mednarodnih častnikov. Obstajajo posnetki. Obstaja pravni kontekst. Vse obstaja, razen politične volje, da se resnica izgovori jasno, glasno in za vedno:

V Dobrovoljački ni bil storjen vojni zločin.

Vendar pravosodje, s svojim delovanjem, počne nekaj drugega – dela zločin nad resnico.