Realnost kot 'kukavičje jajce' tujcev za nagrado zločincev in negatorjev genocida v BiH

Piše: Ernad Metaj

---

Realnost se v pogajanjih o volilnem zakonu BiH in ustavnih reformah s strani mednarodnih pogajalcev uveljavlja kot pomembno dejstvo pri določanju prihodnje usode BiH. To je javnosti razkril Zlatan Begić, poslanec DF v parlamentu BiH, ki je bil prisoten na pogajanjih predstavnikov njegove stranke z diplomati iz ZDA in EU.

Gre za hinavski poskus pritiska na politične sile, ki se v pogajanjih upirajo nadaljnji delitvi BiH in segregaciji državljanov, kar bi bilo neizogibno, če bi se uresničile želje HDZ po posebnih volilnih enotah kot uvodu v končno opredelitev tretje entitete v BiH. Kot realnost v pogajanjih se zlorablja tudi secesionizem Milorada Dodika kot sredstvo pritiska za sprejetje novih diskriminacij v volilnem sistemu. Sporočilo Bakiru Izetbegoviću „Tvoj oče je ustvaril BiH. Ne dovoli, da boš kriv za njen razpad” je odprta grožnja, a tudi odstopanje od uradnih stališč ZDA in EU, v katerih celovitost BiH, njena suverenost in ozemeljska celovitost nikoli niso bili postavljeni pod vprašaj.

Če mednarodni pogajalci takšnih izsiljevanj ne uporabljajo kot izraz osebnih prizadevanj za dosego kakršne koli rešitve, potem bi lahko ugotovili, da sta EU in ZDA dejansko kapitulirali pred Rusijo, ki prek Dodika uresničuje svoje politike v BiH, a na Balkanu. Želimo verjeti, da je realnost vendarle drugačna od tistega, kar prikazujeta posebni odposlanec za volilno reformo Združenih držav Amerike Matthew Palmer in direktorica pri Evropski službi za zunanje zadeve Angelina Eichhorst. Demantirajo jih bruseljski pogovori predstavnikov SDP Vojina Mijatovića in Saše Magazinovića z evropskimi poslanci iz SPD. V teh pogovorih je bilo poudarjeno, da je vsem v EU jasno, da je Milorad Dodik največji problem krize v BiH. Kot ena od rešitev je bilo navedeno zagotavljanje poštenih in fer volitev, s čimer so se vsaj deklarativno strinjali tudi vsi akterji pogajanj v BiH.

Če mednarodni pogajalci vztrajajo pri realnosti, potem je obveznost vseh političnih akterjev, ki jim je mar za celovitost BiH, da se uprejo pritiskom in ne privolijo v to, da se obstoječe diskriminacije le zamenjajo z drugimi. Trdno stališče proti nadaljnji segregaciji bi tudi postalo realnost, ki jo je treba upoštevati. Vse pod tem bi pomenilo kapitulacijo države, privolitev v urejanje odnosov v BiH na podlagi rezultatov genocida, etničnega čiščenja, nespoštovanja ustave in zakonov BiH. Realnost bi bila nagrada za negatorje genocida in končno uresničitev med vojno neuresničenih ciljev. Privolitev v to pomeni tudi privolitev v delitev BiH. Volilni zakon po volji HDZ bi okrepil mehanizme blokad v BiH, tako da bi realnost spet bila argument na strani tistih, ki zanikajo in rušijo BiH.

Realnost so tudi sodbe Sodišča za človekove pravice in na njih je treba vztrajati, zlasti na sodbi Zornić, ki jo mednarodni pogajalci trenutno poskušajo ignorirati. Prav tako je res, da se mednarodni pogajalci izogibajo pogovorom s predsedujočim Predsedništva BiH Željkom Komšićem, ker jih vztrajno opozarja na potrebo po spoštovanju demokratičnih in civilizacijskih vrednot, določenih z mednarodnimi sporazumi, pa tudi s sodnimi odločbami. Vsako srečanje s Komšićem je tudi opomin na sodbo po njegovi pritožbi na Ustavno sodišče BiH, s katero je bila ugotovljena diskriminacija pri izvolitvi predsednika in podpredsednikov obeh entitet. 

Realnost na terenu je pomembna, vendar ni ključni dejavnik za končne rezultate pogajanj. Na to nas opominja tudi dejstvo, da so mednarodni predstavniki proti koncu vojne z grožnjami in pritiski ustavili napredovanje Armade RBiH ter iskali rešitve, ki vendarle niso bile odraz realnosti. Tokrat se predstavniki mednarodne skupnosti ne smejo amnestirati lastne odgovornosti za mir in stabilnost na Balkanu. Oni so ustvarili Milorada Dodika in zdaj bi se morali spoprijeti z njim. Plod njihove politike so tudi etnonacionalne politike, ki so dokazale nezmožnost gradnje miru in boljšega življenja za vse državljane. V trenutku, ko pomemben del EU dojema, kaj je bistveni problem, bi bilo neodgovorno in strahopetno podleči pritiskom, ki spodkopavajo tudi vrednote EU. Bila bi to tudi kapitulacija pred politiko sosednjih držav, ki se nikoli niso odrekle aspiracijam do BiH in ki prek svojih 'poslušnikov' že leta v svojo korist črpajo vire naše države.