Razkritje Amerike

Avtor: Antropolog Wade Davis/Pescanik.net

Nikoli doslej v naših življenjih se nismo soočili s globalnim pojavom te vrste. Prvič v zgodovini je celotno človeštvo, obveščeno z neprimerljivim dosegom digitalne tehnologije, osredotočeno na isto eksistencialno grožnjo in čaka na ista, še neuresničena obljube medicine.

V nekaj več kot pol leta je civilizacijo na kolena spravil mikroskopski parazit, deset tisočkrat manjši od zrna soli. COVID-19 napada naša fizična telesa, pa tudi kulturne temelje naših življenj, ki so za skupnost in njeno medsebojno povezanost enako pomembni kot zobje in kremplji za tigra.

Kar smo doslej storili, je bilo večinoma osredotočeno na upočasnitev širjenja okužbe, „izravnavanje krivulje“ obolevnosti. Ni učinkovitega zdravljenja, niti cepiva, na katero bi se lahko zanesli, ni na vidiku. Najkrajši čas, v katerem je bilo cepivo kdajkoli razvito, je bil za mumps. Trajalo je štiri leta. COVID-19 je v prvih štirih mesecih ubil sto tisoč Američanov. Obstajajo namigi, da tisti, ki so preboleli korono, ne pridobijo naravne imunosti, kar odpira vprašanje učinkovitosti prihodnjega cepiva, če domnevamo, da bi takšno cepivo sploh lahko obstajalo. Poleg tega mora biti varno. Če bi bila svetovna populacija cepljena, bi smrtonosne zaplete pri enem od tisoč primerov pomenile milijone mrtvih.

Pandemije in nalezljive bolezni lahko spremenijo potek zgodovine, vendar ne vedno na naçin, ki bi bil očitne preživelim. V 14. stoletju je črna smrt ubila skoraj polovico evropskega prebivalstva. Pomanjkanje delovne sile je povzročilo povečanje plač. Rastoča pričakovanja so kulminirala v kmečkem uporu leta 1381, preobratu, ki je zaznamoval začetek konca fevdalnega reda, ki je Evropi vladal tisoč let.

Pandemija COVID-19 bo ostala zapomnjena kot takšen trenutek v zgodovini, prvinski dogodek, čigar pomen se bo pokazal šele v polnem zamahu krize. To obdobje bo zaznamovala na naçin, kot so atentat na nadvojvodo Ferdinanda leta 1914, zlom borze leta 1929 in vzpon Adolfa Hitlerja leta 1933 postali ključne točke, ki so zaznamovale preteklo stoletje in napovedale izide z ogromnimi posledicami.

Zgodovinski pomen COVID-a ne leži le v tem, kako vpliva na naša vsakdanja življenja. Sprememba je na koncu koncev edina konstanta, ko gre za kulturo. Vsi narodi, na vseh krajih in v vseh časih, nenehno izkoriščajo nove priložnosti, ki se jim ponudijo v življenju. In medtem ko se podjetja znebijo pisarniških prostorov ali jih zmanjšujejo, zaposleni delajo od doma, restavracije se zapirajo, nakupovalni centri propadajo, spletni streaming prinaša zabavo in športne dogodke v naše domove, letalski promet pa postaja vse bolj problematičen in mizern, se bodo ljudje prilagajali, kot so to vedno počeli. Fluidnost spomina in sposobnost pozabljanja sta morda najbolj čudne lastnosti naše vrste. Kot potrjuje zgodovina, nam omogočata, da se soočimo s katerokoli stopnjo drušbene, moralne ali okoljske degradacije.

Finančne negotovosti so nas obdane s temno senco. Nekaj časa se bodo nadvile nad globalno ekonomijo, kot streznitvena spoznava, da ves denar vseh narodov na Zemlji ni dovolj, da bi nadomestil izgube, utrpele zaradi tega, ker je ves svet nehal delovati in ker so se podjetja in delavci soočili z dilemo izbire med ekonomskim in biološkim preživetjem.

Vznemirljivo je, da, čeprav lahko takšne tranzicije in okoliščine vodijo do popolnega ekonomskega kolapsa, nobena od njih ne izstopa kot odločilna za zgodovinski preobrat. Lahko pa smo prepričani, da je pandemija imela uničujoč vpliv na ugled in mednarodni položaj Združenih držav Amerike.

Prvič je mednarodna skupnost začutila potrebo, da bi zaradi tekoče katastrofe Washingtonu priskočila na pomoč. Več kot dva stoletja, poroča Irish Times, so „Združene države v preostalem svetu vzbujale zelo širok spekter čustev, ljubezni in sovraštva, strahu in upanja, zavisti in prezira, strahospoštovanja in besa. Toda obstaja eno čustvo, ki do sedaj ni bilo usmerjeno proti Združenim državam: sožalje. Medtem ko so ameriški zdravniki in medicinske sestre nestrpno pričakovali zračne pošiljke osnovne [medicinske] opreme iz Kitajske, so se vrata zgodovine naširoko odprla in napovedala začetek azijske ere.“

Nobeno cesarstvo ne traja predolgo, čeprav le redki napovedujejo njegov propad. Vsako kraljestvo se rodi, da bi nekoč izginilo. Petnajsto stoletje je pripadalo Portugalski, 16. Španiji, 17. Nizozemski. Francija je dominirala v 18., Velika Britanija pa v 19. stoletju. Finančno izčrpana, Prva svetovna vojna jo je pustila na robu bankrota, Britanija je igrala dominacijo do konca leta 1935, ko je cesarstvo doseglo svoje do takrat največje geografsko prostranstvo. V tistem trenutku je bakla že zdavnaj prešla v roke Amerike.

Leta 1940, ko je bila Evropa že v plamenu, so Združene države imele vojsko, manjšo od portugalske ali bolgarske. V roku štirih let se bo 18 milijonov moških in žensk obleklo v uniforme, še milijoni drugih pa bodo delali dvoizmensko v rudnikih in tovarnah ter tako Ameriko, kot je obljubil predsednik Roosevelt, spremenili v arzenal demokracije.

Ko so Japonci v roku šestih tednov po Pearl Harborju prevzeli nadzor nad 90 odstotki svetovne proizvodnje gume, so ZDA zmanjšale omejitev hitrosti na 55 km/h, da bi zaščitile gume svojih motornih vozil, nato pa so v naslednjih treh letih izumili sintetično gumo, ki je omogočila zavezniški vojski, da je prevozila naciste. Na svojem vrhuncu je tovarna Willow Run Henryja Forda vsaki dve uri proizvedla en bombnik B-24 Liberator. Ladjedelnice v Long Beachu in Sausalitu so v obdobju štirih let vsak dan izplule dva tovorna ladja Liberty; eno takšno ladjo so zgradili v rekordnem času štirih dni, 15 ur in 29 minut. Ameriška tovarna Chrysler Detroit Arsenal je zgradila več tankov kot celotni Tretji rajh.

Sredi vojne, ko sta bili Evropa in Japonska v pepelu, so Združene države, s samo 6 odstotki svetovnega prebivalstva, predstavljale polovico svetovnega gospodarstva, vključno s 93 % celotne proizvodnje avtomobilov. Takšna ekonomska dominacija je rodila žilav srednji razred, sindikalna gibanja, ki so zagotovila, da je eden od hraniteljev družine z omejeno izobrazbo imel hišo in avtomobil, vzdrževal družino in izobraževal svoje otroke v dobrih šolah. To v nobenem primeru ni bil popoln svet, vendar je obilje omogočilo premirje med delom in kapitalom, vzajemne priložnosti v času hitre rasti in zmanjšanja neenakosti v zaslužkih, ki so jih zaznamovale visoke davčne stopnje za bogate, ki nikakor niso bili edini, ki so profitirali v tem zlatem obdobju ameriškega kapitalizma.

Toda za svobodo in obilje je bilo treba plačati visoko ceno. Združene države, praktično demilitarizirana nacija pred drugo svetovno vojno, se po zmagi nikoli niso ustavile. Danes so ameriške čete nameščene v 150 državah. Od 70. let 20. stoletja Kitajska ni nikoli vojskovala; Amerika ni preživela niti enega dneva v miru. Predsednik Jimmy Carter je nedavno omenil, da je Amerika v svoji 242-letni zgodovini uživala le 16 let miru, zaradi česar je, kot je zapisal, „najbolj vojaško nastrojena nacija v svetovni zgodovini“. Od leta 2001 so ZDA porabile več kot 6 bilijonov dolarjev za vojaške operacije in vojne, denar, ki bi ga lahko vložili v infrastrukturne projekte doma. Kitajska je medtem gradila in v vsakem obdobju treh let porabila več cementa kot Amerika v celotnem 20. stoletju.

Medtem ko je Amerika prevzemala vlogo svetovnega policista, je nasilje prišlo domov. Na dan D, 6. junija 1944, je bilo število ubitih med zavezniki 4.414; leta 2019 je družinsko nasilje z uporabo strelnega orožja odneslo toliko življenj že konec aprila. Junija istega leta je orožje v rokah Američanov povzročilo več žrtev, kot so jih zavezniki izgubili v celem mesecu od začetka izkrcanja v Normandiji, akciji, v kateri so sodelovale vojaške sile petih držav.

Več kot katerakoli druga država, so Združene države slavile posameznika na raçun družine in skupnosti. V sociološkem smislu je bilo to enakovredno cepljenju atoma. Kar je bilo pridobljeno v smislu mobilnosti in osebnih svoboščin, je bilo na škodo skupnega cilja. Po vsej Ameriki je družina kot institucija propadla. Do 60. let 20. stoletja se je 40 % zakonskih zvez končalo z ločitvijo. Le 6 odstotkov ameriških gospodinjstev je imelo babice in dedke pod isto streho z vnuki; starejši so bili prepuščeni domovom za ostarele.

S slogani „24/7“, ki so slavili popolno predanost delovnemu mestu, so se moški in ženske izčrpavali z opravljanjem del, ki so le povečevala njihovo izolacijo od družine. Povprečen Američan preživi manj kot 20 minut na dan v neposredni komunikaciji s svojim otrokom. Do 18. leta starosti otroci preživijo polni dve leti gledanja televizije ali sedenja pred računalniškim zaslonom, kar prispeva k epidemiji debelosti, ki jo člani državnega vojaškega vodstva imenujejo kriza nacionalne varnosti.

Le polovica Američanov trdi, da ima smiselne, iz oči v oči drušbene interakcije na dnevni bazi. Porabijo dve tretjini svetovne proizvodnje antidepresivov. Propada delavske družine je deloma odgovoren tudi za opioidno krizo, ki je z vrha seznama vodilnih vzrokov smrti nadomestila prometne nesreče med mlajšimi od 50 let.

V koreninah te transformacije in propada leži vse večja vrzel med Američani, ki imajo veliko, in Američani, ki imajo malo ali nič. Ekonomske razlike so prisotne pri vseh narodih in ustvarjajo napetosti, ki so lahko uničujoče, saj je neenakost neupravičena. V večini primerov pa negativne sile, ki cepijo društvo, blažijo ali celo dušijo, če obstajajo drugi elementi, ki krepijo drušbeno solidarnost – vera, moč in udobje, ki ga prinaša družina, tradicija, vezanost na zemljo in zavičaj.

Ko pa se izkaže, da so vse te stvari, na katere se lahko zanesemo – lažne, ko obljuba dobrega življenja za delavsko družino izgine v trenutku, ko se tovarne zaprejo, korporativni vrh pa postaja iz dne v dan bogatejši in odpira nova delovna mesta izven meja države, se drušbena pogodba nepreklicno ruši. Skozi dve generaciji je Amerika s petami slavila globalizacijo, medtem ko je vsak moški ali ženska lahko videl, da v tem ni nič drugega kot kapital v iskanju vse cenejših virov delovne sile.

Dolgo vrsto let je konzervativna desnica v Združenih državah gojila nostalgijo po 50. letih 20. stoletja, po Ameriki, ki nikoli ni obstajala, a je morala predpostaviti, da je obstajala, da bi racionalizirala svoj obšutek izgube in zapuščenosti, svoj strah pred spremembami, svoje grenko razočaranje in dolgotrajen prezir do drušbenih gibanj iz 60. let, časov novih teženj pri ženskah, gejih in ljudeh druge barve kože. Če smo iskreni, če nič drugega v ekonomskem smislu, je ta dežela iz leta 1950-ih bila enako podobna Danski kot današnji Ameriki. Davčne stopnje za bogate so segale do 90 %. Plače direktorjev podjetij so bile le 20-krat večje od povprečnih plač zaposlenih.

Danes ni nenavadno, da imajo tisti na vrhu zaslužke 400-krat večje od redno zaposlenih, z različnimi naçini pridobivanja denarja preko delniških opcij in bonusov. Elitnih en odstotek Američanov nadzoruje premoženje v vrednosti 30 bilijonov dolarjev, medtem ko ima spodnja polovica več dolga kot premoženja. Trije najbogatejši Američani imajo več denarja kot 160 milijonov svojih najrevnejših sonarodnjakov. Petina ameriških gospodinjstev ima skupno neto vrednost tistega, kar imajo, enako nič ali pa v minusu, število, ki naraste do 37 odstotkov, ko gre za afroameriška gospodinjstva. Mediana vrednosti premoženja črnih gospodinjstev je desetina tistega, kar imajo beli. Ogromna večina Američanov – ne glede na to, ali so bele, črne ali rjave barve kože – je le dva tedenska izplačila oddaljena od bankrota. Čeprav, ker so nacija, ki se slavi kot najbogatejša v zgodovini, večina Američanov živi nad svojimi možnostmi, brez varnostne mreže, ki bi jim lahko blažila padec.

Z prihodom COVID krize je 40 milijonov Američanov izgubilo delo, 3,3 milijona podjetij pa se je ugasnilo, vključno s 41 odstotki podjetij v lasti črnske populacije. Črnci, ki po številu znatno presegajo belce v zveznih zaporih, čeprav predstavljajo le 13 odstotkov prebivalstva, trpijo šokantno visoke stopnje obolevnosti in umrljivosti, umirajo skoraj trikrat pogosteje kot beli Američani. Osnovno pravilo ameriške drušbene politike – ne dovoliti, da se katerakoli etnična skupina spusti pod črno, ne dovoliti, da kdo trpi več ponižanja kot oni – je prisotno celo v pandemiji, kot da bi virus kopiral vzorec delovanja iz ameriške zgodovine.

COVID-19 ni pripeljal Amerike na tako nizko raven; preprosto je ponovno odkril tisto, na kar se je že nekaj časa pozabljalo. Kako se je kriza, v kateri je vsako minuto vsak dan umiral še en Američan, razvijala, država, ki je nekoč vsako uro izdelovala po en nov bojni avion, ni uspela proizvesti papirnatih mask ali vatiranih palčk, nujnih za spremljanje bolezni. Nacija, ki je premagala črne koze in otroško paralizo ter vodila svet generacije v medicinskih inovacijah in odkritjih, je bila zreducirana na predmet posmeha, medtem ko je predsednik, ki je bil kot klovn, zagovarjal uporabo razkužil kot zdravilo proti bolezni, o kateri v intelektualnem smislu ni imel pojma.

Medtem ko so številne države hitro ukrepale za zaustavitev virusa, so se Združene države spotikale na poti, zanikale nevarnost, kot da bi pred njo namerno zapirale oči. Z manj kot štirimi odstotki globalne populacije, ZDA predstavljajo več kot petino vseh umrlih zaradi COVID-a. Delež ameriških žrtev bolezni je bil 6-krat višji od globalnega povprečja. Največje svetovne stopnje obolevnosti in umrljivosti niso povzročile sramu, temveč le nadaljnje širjenje laži, prelaganje krivde na druge in hvalisanje s čudežnimi zdravili, enako sumljivimi kot vse druge trditve vaške prevarantske iz Bele hiše.

Medtem ko so se Združene države odzvale na krizo kot pokvarjene diktature, so dejanski svetovni diktatorji izkoristili priložnost, da zavzamejo što boljše položaje, uživajoč redko čustvo moralne superiornosti, zlasti po umoru Georgea Floyda v Minneapolisu. Čečenski avtokrat Ramzan Kadirov je Ameriko grajal zaradi „zlonamernega kršenja pravic navadnih državljanov“. Severnokorejski časopisi so se uprli „policijski brutalnosti“ v Ameriki. Ajatolah Hamnei, citiran v iranskem tisku, je izjavil: „Amerika je začela proces lastnega uničenja.“

Trumpov performans in ameriška kriza sta odvrnila pozornost od kitajskih napak pri obvladovanju začetka okužbe v Wuhanu, da ne omenjamo njenega poskusa rušenja demokracije v Hongkongu. Ko je eden od ameriških uradnikov na Twitterju sprožil vprašanje kršitev človekovih pravic, je tiskovni predstavnik kitajskega ministrstva za zunanje zadeve odgovoril s kratkim stavkom Georgea Floyda: „I can’t breathe / Ne morem dihati.“

Morda se takšne politično motivirane opazke lahko zavrnejo. Toda Američani sami niso storili ničesar zase. Njihovi politični postopki so omogočili vzpon na najvišji položaj v državi nacionalni sramoti, demagogu, moralno in etično kompromitiranemu do skrajnih meja. Kot je še v šali dejal britanski pisatelj: „Vedno je bilo na svetu neumnih ljudi, pa tudi grdih je bilo na pretek. Toda redko je bila neumnost tako grdoba, grdobija pa tako neumna kot zdaj.“

Ameriški predsednik živi za gojenje ogorčenja, demoniziranje nasprotnikov, valorizacijo sovraštva. Njegovo glavno sredstvo upravljanja je laž; do 9. julija 2020. število njegovih izkrivljenih in lažnih izjav se je povzpelo na 20.055. Če je bila slavna lastnost prvega ameriškega predsednika Georgea Washingtona ta, da ni mogel izreči laži, sedanjemu ni sposoben prepoznati, kaj je resnica. Z izkrivljanjem besed in čustev Abrahama Lincolna, ta temni klovn od človeka ima hudobijo za vse, milosti za nikogar.

Gnusen, kakršen je Trump, je manj vzrok in bolj stranski pojav ameriškega propada. In medtem ko so Američani zrli v ogledalo in dojemali mit o svoji izjemnosti, je skoraj bizarno, kako niso sposobni uvidet, kaj se je dejansko zgodilo z njihovo državo. Republika, ki je prost pretok informacij opredelila kot krvni obtok demokracije, je danes na 45. mestu na svetu, ko gre za svobodo medijev. V državi, ki je z dobrodošlico sprejemala množice priseljencev z vseh koncev sveta, je več ljudi za gradnjo zidu na južnih mejah, kot tistih, ki podpirajo zdravstveno zavarovanje in zaščito za matere z otroki, ki brez dokumentov v obupu trkajo na njihova vrata. Popolnoma opuščajoči idejo kolektivnega dobrega, zakoni Združenih držav opredeljujejo svobodo kot neotu&dj;ivo pravico posameznika do posedovanja osebnega arzenala strelnega orožja, naravno pravico, ki ogroža celo varnost otrok; v zadnjem desetletju je bilo 346 ameriških šolarjev in učiteljev ubitih v šolah in šolskih dvoriščih.

Ameriški kult posameznika ne zanika le skupnosti, ampak tudi širšo idejo društva. Nihče nikomur ni dolžan ničesar. Vsi morajo biti pripravljeni boriti se za vse: izobrazbo, zatočišče, hrano, zdravstveno oskrbo. Tisto, kar vsaka uspešna in cvetoča demokracija šteje za osnovne pravice – univerzalno zdravstveno varstvo, enak dostop do kakovostnega javnega izobraževanja, drušbeno varnostno mrežo za stare, šibke in nemočne – Amerika zavraža kot socialistično popustljivost, kot znake slabosti.

Kako bo preostali svet od Amerike pričakoval, da jih bo vodila v boju proti globalnim grožnjam – podnebnim spremembam, izumiranju vrst, pandemijam – ko je ta država izgubila čut za skupni namen ali kolektivno dobrobit celo znotraj lastne skupnosti? Patriotizem, zavit v zastave, ni nadomestilo za sočutje, niti bes in ogorčenje za ljubezen. Tisti, ki se zbirajo na plažah, v barih ali na političnih zborovanjih in tako ogrožajo svoje sopotnike, ne uveljavljajo svoje svobode; kažejo, kot je opazil eden od komentatorjev, slabost ljudi, ki jim primanjkuje stoičnosti, da bi vztrajali kljub pandemiji, in poguma, da bi jo premagali. Njihov vodja je Donald Trump, vojak okorelih stopal, lažnivec in prevarant, groteskna karikatura močne osebnosti, za katero stoji navaden siledžija.

Pretekli meseci so po internetu krožile šale, da je danes živeti v Kanadi enako kot imeti stanovanje nad laboratorijem za izdelavo kristalnega meta. Kanada ni popolna, vendar se dobro sooča s COVID krizo, zlasti v Britanski Kolumbiji, kjer živim. Vancouver je le tri ure vožnje oddaljen od Seattla, od koder je okužba krenila v Ameriki. Polovica prebivalstva Vancouvra je azijskega porekla in običajno na desetine letal iz Kitajske in vzhodne Azije vsak dan prileti sem. Logično bi bilo, da bi bil mesto močno prizadeto zaradi okužbe, vendar se je zdravstveni sistem na krizo izjemno dobro odzval. Skozi celotno krizo so stopnje testiranja po vsej Kanadi dosledno petkrat večje kot v ZDA. Kanada je na prebivalca utrpela pol manjšo stopnjo obolevnosti in umrljivosti. Na vsako osebo, ki je umrla v Britanski Kolumbiji, je 44 umrlo v Massachusettsu, državi s podobnim prebivalstvom kot Britanska Kolumbija, ki je imela več primerov okužb s COVID kot celotna Kanada. Medtem ko je bilo do 30. julija po Združenih državah število okuženih hitro naraščalo, z celo 59.639 novimi primeri samo na ta dan, so bolnišnice v Britanski Kolumbiji zabeležile skupno 5 COVID bolnikov.

Ko me moji ameriški prijatelji prosijo, naj jim razložim, zakaj je tako, jih spodbujam, naj se spomnijo zadnjega nakupa živil v svojem lokalnem supermarketu Safeway. V ZDA skoraj vedno obstaja rasna, ekonomska, kulturna in izobrazbena vrzel med potrošniki in zaposlenimi v supermarketu, ki jo je težko, če ne celo nemogoče premostiti. V Kanadi je izkušnja povsem drugačna. Osebje komunicira s kupcem, če ne na enakopravni ravni, potem vsekakor kot člani iste širše skupnosti. Razlog za to je zelo preprost. Oseba, ki zaračunava blago, morda ne deli vaše ravni življenjskega standarda, vendar ve, da ji sindikat zagotavlja plačo, od katere se lahko živi. Vedo, da tudi vi veste, da bodo njihovi otroci in vaši otroci najverjetneje obiskovali isto državno šolo v soseski. Tretjiče, in najpomembneje, vedo, da tudi vi veste, da bodo njihovi otroci, če zbolijo, dobili popolnoma enako zdravstveno oskrbo ne le kot vaši otroci, ampak tudi kot otroci kanadskega predsednika vlade. Te tri niti so vtkane v tkanje kanadske socialne demokracije.

Na vprašanje, kaj misli o zahodni civilizaciji, je Mahatma Gandhi dal tisti znani odgovor: „Mislim, da bi bila dobra ideja.“ Takšna pripomba se lahko zdi kruta, vendar natančno odraža, kako se danes gleda na Ameriko iz perspektive katerekoli moderne socialne demokracije. Kanada je bila uspešna med krizo COVID-a zaradi svoje drušbene pogodbe, zaradi povezanosti skupnosti, zaupanja drug v drugega in v njene institucije, zlasti v njen zdravstveni sistem, s bolnišnicami, ki zadovoljujejo zdravstvene potrebe kolektiva, ne posameznika, in zagotovo ne potrebe zasebnih investitorjev, ki vsako bolnišniško posteljo jemljejo kot nepremišnino za najem. Merilo bogastva v civiliziranem narodu ni denar, ki so ga zbrali srečneži, temveč moč in odmevnost drušbenih odnosov in vzajemne povezanosti s skupnim ciljem.

To nima nikakršne zveze s politično ideologijo, ima pa vso zvezo s kakovostjo življenja. Finci živijo dlje in manj verjetno je, da bodo umrli v otroštvu ali ob rojstvu kot Američani. Danci zaslužijo približno enako po obdavčitvi kot Američani, pri čemer delajo 20 odstotkov manj. Plačajo dodatnih 19 centov davka za vsak zasluženi dolar. Toda v zameno dobijo brezplačno zdravstveno varstvo, brezplačno izobraževanje od predšolske starosti do univerze in priložnost za napredovanje v razvitem gospodarstvu prostega trga z dramatično nižjo stopnjo revščine, brezdomstva, kriminala in neenakosti. Povprečni delavec je bolje plačan, obravnavan je s spoštovanjem in mu je zagotovljeno življenjsko zavarovanje, pokojninski sklad, porodniški dopust in 6 tednov plačanega dopusta letno. Vse te ugodnosti le navdihujejo Dance, da delajo več, 80 % moških in žensk v starosti od 16 do 64 let je zaposlenih, kar je številka precej večja kot v Združenih državah.

Ameriški politiki zavračajo skandinavski model kot plazeči socializem, komunizem „lite“, nekaj, kar nikoli ne bi uspelo v Združenih državah. In pravzaprav, socialne demokracije so uspešne prav zato, ker spodbujajo dinamična kapitalistična gospodarstva, ki nato služijo blaginji vseh slojev društva. Morda socialna demokracija nikoli ne bo zajela korenin v Združenih državah, toda če je tako, je to šokantna sodba in govori prav tisto, kar je imel Oscar Wilde v mislih, ko je rekel, da so ZDA edina država, ki je prešla pot od barbarstva do dekadence, ne da bi šla skozi obdobje civiliziranosti.

Dokaz za takšno smrtonosno dekadentnost je izbira, ki jo je naredilo ogromno število Američanov leta 2016, ko so dali prednost svoji osebni ogorčenosti, svojo grenkobo postavili nad vsako skrb za usodo države in sveta, medtem ko so v naglici izbrali človeka, čigar edina kvalifikacija za delo je bila njegova pripravljenost dati glas njihovemu sovraštvu, valorizirati njihov bes in postaviti tarčo na glavo njihovim sovražnikom, resničnim in izmišljenim. Človek se ne more izogniti stresevanju ob misli, kaj bo za svet pomenilo, če Američani novembra, vedoč, kar danes vedo, izberejo, da obdržijo takšnega človeka na oblasti. In celo če bo Trump žestoko poražen, sploh ni gotovo, da bo tako globoko polarizirana nacija uspela najti pot naprej. Kakorkoli že, Amerika je porabila svoj čas.

Konec ameriške ere in predaja bakle v roke Aziji ni priložnost za praznovanje niti čas za veselje. V trenutku svetovne grožnje Druge svetovne vojne, ko je človeštvo vstopilo v temno dobo izven vseh zamisljivih grozot, je industrijska moč Združenih držav, skupaj s krvjo ruskih vojakov, dobesedno rešila svet. Ameriški ideali, kot so jih slavili Madison in Monroe, Lincoln, Roosvelt in Kennedy, so nekoč navdihovali in dajali upanje milijonom.

Če in ko bo Kitajska prišla na vrh, s svojimi koncentracijskimi taborišči za Ujgure, svojo neusmiljeno vojaško silo, svojih 200 milijonov nadzornih kamer, ki spremljajo vsako gibanje in gesto njene populacije, bomo zagotovo obžalovali najboljša leta ameriške ere. V tem trenutku nam je ostala le Trumpova kleptokracija. Poleg njegovega hvaljenja Kitajske za obravnavo Ujgurov, opisovanja njihovega nadzora nad internetom in mučenja kot „natančno tistega, kar je treba storiti“, in njegovega deljenja zdravstvenih nasvetov v zvezi s terapevtsko uporabo razkužil, je Trump še veselo dodal: „Nekega dne bo čudežno izginila.“

Mislil je seveda na korona virus, toda kot so nekateri rekli, morda je v resnici mislil na ameriške sanje.

Wade Davis vodi katedro za kulturo in ogrožene ekosisteme na Univerzi Britanske Kolumbije.