Vojni zločin v Malinah pri Travniku 8. junija 1993. niso zagrešili pripadniki ARBiH

Napisal: Dr. sci. Amir Kliko, Inštitut za raziskovanje zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu UNSA

Ob obeleževanju žrtev vojnega zločina nad ujetimi pripadniki HVO in moškimi hrvaške narodnosti 8. junija 1993. v vasi Maline (Bikoši), je včeraj javni servis BHRT iznesel dve resni in z ničemer neutemeljeni trditvi. NAPAČNO je obvestil javnost, da sta ta vojna zločina zagrešila pripadnika ARBiH in da za to nihče ni odgovarjal.

Zločin v Malinah - poleg drugih, za katere so bili obtoženi po poveljniški odgovornosti - je bil ena od pomembnejših točk v obtožnicah poveljniku ŠVK ARBiH Rasimu Deliću, poveljniku 3. korpusa Enverju Hadžihasanoviću in poveljniku 7. muslimanske viteške osvobodilne brigade (7. MVObr) Amiru Kuburi pred haaškim sodiščem. Torej, ta vojna zločin je bil procesiran pred mednarodnim sodiščem. Za Delića se je obtožnica nanašala kot na poveljnika ARBiH, za Hadžihasanovića kot poveljnika 3. korpusa, na čigar območju odgovornosti je bil storjen, in za Kuburo kot poveljnika omenjene brigade.

Že med vojno so tujci, ki so delovali v različnih mednarodnih organizacijah v osrednji Bosni, pogosto v svojih poročilih poistovetili pripadnike 7. MVObr s tujimi borci, prostovoljci iz afriško-azijskih držav, tako imenovanimi „mudžahedini“, zaradi česar je bil vojni zločin v Malinah 8. junija, kot tudi vojni zločin v bližnjih Miletićih 24. aprila, pripisan tej brigadi. Kot dokazni material na haaškem sodišču je bila uporabljena tudi dokumentacija, ki so jo ustvarili različni vojaški in civilni organi HZ HB, ki prav tako ni delala razlike med pripadniki 7. MVObr in tujimi „mudžahedini“.

Zaradi te poistovetitve 7. MVObr in tujih „mudžahedinov“ je bil za zločin v Malinah obtožen njen poveljnik Amir Kubura, Hadžihasanović kot njegov nadrejeni, medtem ko je bil Delić obtožen kot njemu nadrejeni. Sodni proces proti njim trem pred haaškim sodiščem je potekal dolgo in temeljito. Situacija je bila pojasnjena. Vojni zločin so zagrešili tuji „mudžahedini“, ne pa pripadniki 7. MVObr, oziroma pripadniki ARBiH.

Sodišče je brez vsakega dvoma ugotovilo, da tuji „mudžahedini“ v času storitve zločina niso bili pod nobenim nadzorom ARBiH. Delovali so popolnoma samostojno in ignorirali poveljstvo 3. korpusa. Pogosto v sodelovanju z domačini, ki so se jim pridružili, vendar tudi oni takrat niso priznavali poveljstva enot ARBiH, na območjih odgovornosti katerih so delovali. Torej, ta gnusni vojni zločin nad ujetimi pripadniki HVO, ki so se po boju predali, in nad moškimi hrvaške narodnosti, ni bil storjen s strani ARBiH in ni res, da nihče ni odgovarjal. Trije omenjeni poveljniki ARBiH so odgovarjali in bili oproščeni obtožb za vojna zločina v Malinah 8. junija in Miletićih 24. aprila. Prav v procesu, vodenem proti njim trem pred haaškim sodiščem, je bilo dokazano, kako ga ni storila ARBiH. Zato so bili tudi oproščeni poveljniške odgovornosti po teh točkah. Javni servis BHRT bi moral spoštovati ta dejstva in javnost obveščati v skladu z njimi.

Za ta dva vojna zločina nihče ni odgovarjal pred bosanskohercegovskim sodiščem za vojne zločine. Zakaj, ne vem. Lahko domnevam, da je problem identifikacije storilcev in njihove privedbe, ker verjetno niso več v Bosni in Hercegovini. Zaradi tega hercegbosanska propaganda, v tem primeru celo preko javnega servisa BHRT, še naprej za vojne zločine v Malinah in Miletićih obtožuje ARBiH in trdi, da nihče ni bil procesuiran, ker ne sprejema sodbe Deliću, Hadžihasanoviću in Kuburi po tej točki. Propagandi je pomembneje obtoževati ARBiH, da bi na ta način vplivala na spremembo „narave“ vojne, kot pa da bi bili za te vojne zločine identificirani njihovi storilci in sodno preganjani. Menim, da to ni nemogoče, ne glede na problem identifikacije. Obstajale so bosanskohercegovske civilne in vojaške varnostne in obveščevalne službe, ki so spremljale dejavnosti in obnašanje tujih „mudžahedinov“. Prepričan sem, da se iz njihove dokumentacije lahko identificirajo zločinci in domači Bošnjaki, ki so z njimi sodelovali, in tako sprožijo sodni proces njihovega kaznovanja.

O vojnih zločinih nad hrvaškimi civilisti in ujetimi pripadniki HVO v osrednji Bosni leta 1993 sem obširneje pisal v svoji knjigi „Vojna v osrednji Bosni 1992-1994“. Bilo je vojnih zločinov, ki so jih nedvomno zagrešili pripadniki ARBiH (na primer, umor frančiškanskih menihov v Fojnici, umor 23 ujetih pripadnikov bugojnskega HVO, zločini v Grabovici, Trusini, Počulici, Šušnju...). Vendar pa vojnih zločinov v Miletićih 24. aprila in Malinah 8. junija niso zagrešili pripadniki ARBiH. Poudarjam, da je to ugotovilo haaško sodišče po obsežni in zelo sistematični preiskavi. Zavzemam se, da se o vsakem vojnem zločinu javno govori in piše, ne glede na to, kdo ga je in nad kom je bil storjen. To počnem tudi osebno, kolikor mi dostopna dokumentacija to omogoča. Nobenih žrtev se ne sme pozabiti, še posebej pa ne razvrednotiti. Vendar pa se tudi zločincev ne sme prepustiti prostemu življenju. Do sedaj se je sojenje vojnim zločincem pred haaškim sodiščem in domačimi sodišči večinoma predstavljalo kot pomemben prispevek k medsebojnemu spravi med bosanskohercegovskim prebivalstvom. Praksa je pokazala, da to ni imelo pomembnega vpliva.

Sodni procesi se morajo voditi zaradi kaznovanja zločincev in njihovih poveljnikov, ali bo to vplivalo na medsebojno spravo prebivalstva, je manj pomembno. Politika razdvaja in miri ljudi in narode, ne pa sodišča. Napačno obveščanje s strani javnega servisa BHRT v zvezi z vojno zločinom v Malinah ne prispeva k spravi. Nasprotno, še bolj škodljivo deluje proti njej.

Kako se je ARBiH odzvala na vojne zločine tujih „mudžahedinov“ v Miletićih in Malinah, sem podrobneje pisal v svoji omenjeni knjigi. Za to priložnost lahko omenim le nekaj primerov v zvezi z Malini (Bikoši) 8. junija.

Tadeusz Mazowiecki je 15. oktobra poslal pismo Aliji Izetbegoviću, v katerem je zahteval preiskavo o zločinih pripadnikov ARBiH nad hrvaškimi civilisti in ujetimi borci HVO v Grabovici in Uzdolu. Opozoril ga je tudi na zločin v Malinah. Imel je vedenje, da so pri njem sodelovali tuji „mudžahedini“. Zahteval je informacijo, kaj je bilo storjeno, da bi bili ti pod nadzorom bosanskohercegovske vlade, kar pomeni, da niso bili. Dva dni kasneje je Delić odredil Hadžihasanoviću, naj zbere podatke. Glede na poročilo 306. bbr ARBiH, so se bojna dejanja v Malinah in okolici izvajala konec maja in v začetku junija. Ni ji bilo znano, koliko Hrvatov je v tistem trenutku živelo na območju vasi, vendar je trdila, da jih nihče od pripadnikov ARBiH in lokalnih Bošnjakov ni silil k izselitvi. Pripadniki HVO so po porazu začeli umik in evakuacijo hrvaških civilistov, pri čemer so celo uporabili silo proti njim.

Sicer pa je do splošnega napada HVO na ARBiH na območju Travnika v začetku junija, njegova enota v Malinah s snajperskim streljanjem ubila deset Bošnjakov, prebivalcev vasi (tri borce in sedem civilistov). Ta enota je bila do 8. junija poražena, po nekaj dneh boja. V bojnih dejanjih ni bilo množičnega poboja hrvaškega prebivalstva ali streljanja ujetih borcev HVO. Po bojih se je pristopilo k običajni sanaciji terena. Na eno mesto so bili zbrani vsi, ki so umrli med boji (od metka in gelera granat). Bilo je 25 oseb, civilistov in vojakov HVO. Niso bili identificirani, ker niso imeli dokumentov pri sebi. Pokopani so bili v dveh grobiščih med Bikoši in Malini, na Pješčari, o čemer je ARBiH takoj obvestila HVO. Na kraj dogodka so prišli predstavniki UNPROFOR-a, PMEZ-a, MK CK in fra Stipan Radić iz Zenice, ki je rekel, da naj trupla ostanejo pokopana na istem mestu.

Borci 306. bbr so se zelo častno obnašali do ujetih pripadnikov HVO in hrvaških civilistov iz Maline. Vojaški policist 306. bbr, Adnan Gunić, je pričal za haaško sodišče 27. decembra 2004. o zločinu v Malinah:

„…V vas Maline smo vstopili okoli 10. ali 11. ure dopoldne. Okoli so potekali boji. Tudi v sami vasi so se slišali občasni streli. Na sredi vasi je bila večja skupina vaščanov. Med njimi je bilo tudi moških v starosti vojaških obveznikov. Nekateri so bili v uniformah, vendar so vsi že predali orožje. Kljub temu je bila večina skupine civilistov, žensk, otrok in starejših ljudi brez uniform. Poveljnik je eni skupini od nas 3-4 policistov rekel, naj pregledamo vas in vidimo, ali je zaostala vojska ali zavrženo orožje. On je ostal z vaščani in z njimi dogovarjal. Mi smo opravili pregled vasi in se vrnili v center. Število prebivalcev, ki so se nahajali v centru vasi, se je povečalo. Vem, da je poveljnik našel neko vozilo in nekatere starejše ljudi poslal v Mehurić. Pogovor o tem, ali bodo vaščani ostali v vasi ali bodo šli v naši spremstvu do Mehurića, se je nadaljeval. Ljudje so izražali bojazen, da bi v vas lahko prišli mudžahedini. Končno, nekje okoli 14. ure se je poveljnik odločil, da ena skupina 4 policistov ostane v vasi, mi pa ostali, mislim, da nas je bilo 5, krenemo v spremstvu teh prebivalcev proti Mehuriću, dokler se bojna situacija ne stabilizira. V koloni je bilo nekaj več kot 200 ljudi, žensk in otrok. Ne morem natančno povedati, koliko je bilo vojaško sposobnih moških. Nekateri pripadniki HVO, ki so šli z nami, so med seboj nosili zaboje z minami, ki smo jih našli med pregledom vasi. Kolona ni šla v nekem posebnem redu. Nekje sta šla dva ali trije v vrsti, na nekaterih delih kolone pa je bilo tudi po 4-5 ljudi.

Pogovarjali smo se z ljudmi v koloni... Ko smo se približevali Poljanicam, sem opazil, da se je kolona ustavila. Pozornost sem usmeril na začetek kolone in videl enega Arabca in enega moškega z masko na obrazu, ki sta uperila puški v mojega brata... Nenadoma je s strani iz goščka prišlo 10-tak oboroženih ljudi, nekateri so bili Arabci, nekateri pa so imeli maske, tako da ne morem reči, ali so bili Arabci ali naši ljudje. Vsi so repetirali puške in jih uperili v kolono, eden pa mi je pištolo prislonil na glavo. Vstopili so v kolono in s seboj odpeljali okoli 20 ali nekaj več mlajših ljudi in jih odpeljali. Mi smo takrat skoraj v teku s kolono prišli do Mehurića. Te ljudi smo odpeljali in jih namestili v telovadnico. Bili smo zelo prestrašeni... Vidim, da so bila usta mojega brata krvava od puške, ki mu jo je nekdo potisnil v usta... Nekaj časa smo še poskušali kaj izvedeti. Skupne informacije, ki smo jih imeli, so jasno govorile, da med temi ljudmi ni bil nihče iz naše brigade, ampak da so to bili mudžahedini iz kampa in nekateri Bošnjaki, ki so bili prav tako z njimi v kampu... Nismo izvedeli, kaj se je s temi ljudmi dejansko zgodilo. Šele nekaj kasneje mi je brat povedal, da je eden od pripadnikov HVO, ki je pobegnil s streljanja, njemu povedal, da so mudžahedini pobili ljudi, ki so nam jih ugrabili, in da sta jih dva ali trije uspela pobegniti...“

To je potrdil tudi pripadnik 306. bbr Hasan Zukanović za haaško sodišče:

„…Gunić Mirsad me je obvestil, da so mu mudžahedini med spremljanjem prebivalcev vasi Maline in pripadnikov HVO, ki so se predali, z uporabo orožja ugrabili okoli dvajset privedenih oseb. Takrat sem izvedel, da se v dvorani nahaja tudi več kot 200 vaščanov, za katere je že skrbela civilna zaščita in civilna policija… Že takrat je obstajal sum, da so ugrabljene osebe umorjene… Gunić me je obvestil tudi, da je ena oseba preživela streljanje, tako da nas je to utrdilo v prepričanju, da so odpeljane osebe umorjene. Glede na to, da vojaški policisti niso poznali nobene od oseb, ki so jih napadle, smo poskušali postaviti zasede nedaleč od kampa in v vasi, da bi po videzu poskušali prepoznati koga od teh oseb. Vendar ti poskusi niso obrodili sadov, tako da smo od nadaljnje preiskave odstopili, ker je bilo že jasno, da v tem ni sodeloval nihče iz 306. bbr, ampak mudžahedini in osebe, ki so z njimi povezane, katerih identitete zaradi maskiranja nismo mogli izvedeti. V kamp v Poljanice nihče ni mogel vstopiti…“

Na prejete informacije o vojnem zločinu v Malinah je ostro protestiral poveljnik 17. viteške krajiške brdske brigade (17. Vkbbr) Fikret Ćuskić pri poveljniku 3. korpusa Enverju Hadžihasanoviću. Ćuskić je prvo informacijo izvedel od svojega borca Huse Džehverovića, ki se je v času napada HVO na ARBiH na območju Travnika v začetku junija nahajal na dopustu v Zenici. Svojevoljno je prekinil dopust in se odpravil proti Travniku, da se javi v svojo enoto. Uspešno je prišel do Maline. Dlaje ni mogel zaradi blokade ceste v Guči Gori. Pridružil se je braniteljem vasi. Ko je bila cesta deblokirana, je nadaljeval proti Travniku. Takoj po prihodu v vojašnico je obvestil Ćuskića, da so tuji „mudžahedini“ pod grožnjo orožja od vojaške policije 306. bbr ugrabili večjo skupino ujetih pripadnikov HVO. Zgrožen nad njihovim ravnanjem je Ćuskić 17. junija poslal dopis poveljstvu 3. korpusa, v katerem je izjavil, da je to nedopustno, da ta enota ne more nositi iste uniforme kot ARBiH, da je to zločin in da se mora ARBiH razlikovati od četnikov in ustašev. Zahteval je od poveljstva korpusa, da mu dovoli, da se 17. Vkbbr obračuna s tujimi „mudžahedini“, če drugi poveljniki in enote tega ne morejo ali ne upajo storiti. Hadžihasanović mu je odgovoril, da se popolnoma strinja z njegovimi stališči in da jih poveljstvo korpusa podpira. Obvestil ga je, da je preiskovalni postopek že v teku in obljubil, da bo zahteval, da pristojni organi bodo rigorozni - lahko zmagamo le z dostojanstvenim obnašanjem in postopki.

Glede na eno poročilo HVO, je bilo 10. junija v Malinah ustreljenih 32 Hrvatov. V poročilu z dne 8. avgusta 1993. se omenja, da je bilo ubitih 42 oseb. V začetku julija 1996. je bila opravljena ekshumacija treh grobišč v Malinah (Bikoši), v katerih so bili najdeni ostanki trupel devet oseb. Glede na informacije SIS-a HR HB iz julija 1996., je skupno smrtno stradalo 36 oseb, starih od 17 do 84 let. Kar je gotovo, je, da je od tega števila 20 ali nekaj več mlajših moških bilo izpeljanih iz kolone in ubitih po predaji, oziroma prenehanju bojnih dejanj. To je klasičen vojni zločin, ki ga je treba resno preiskati in sodno preganjati proti njegovim stvarnim storilcem in njihovim sostorilcem. Medijske dezinformacije temu ne gredo v prid.