Vojna preteklost kot opravičilo za islamofobijo Igorja Stojanovića: Dževad Galijašević je bil tudi v Armadi RBiH, kajne?

Napisal: Avdo Avdić

Včeraj sem spoznal Nedima. Vojnega invalida Armade RBiH. V zadnjih letih vojne, ko se je boril na Hrasnem brdu, ga je zadel gel in mu prerezal pljučno arterijo. Eden od milijona ljudi, ki preživijo takšno ranitev. Danes živi od invalidnine. Skromno in častno. Zaradi objave svojih stališč na družbenih omrežjih ga imenujejo bot. Ker ne pripada “sarajevskim levičarskim krogom”, ki jim je sprejemljivo, da Franjo Šarčević psuje mater neistomišljenikom, ni pa sprejemljivo, ko Nedim, ne da bi psoval mater, dokazuje laži vladajočih liberalcev.

Nedim je torej bot. Franjo Šarčević – ni.

Toda ko ti “liberalno-levi” krogi potrebujejo sredstvo za obrambo islamofobičnih izjav, danih z pozicije moči, potem amblem Armade RBiH postane popolno orožje.

Igor Stojanović je podpredsednik Federacije BiH iz vrst srbskega naroda. Z njegovim in podpisom Hrvatice Lidije Bradare je bila “imenuje” Vlada Federacije BiH. Bojeval se je, domnevno, proti vzpostavitvi “islamske države” na “22 odstotkih ozemlja BiH”, Igorju Stojanoviću je bilo povsem sprejemljivo, da podpre suspenz bošnjaškega glasu v vodstvu Federacije. Ali obstajajo kakšni dina mustafića iz sarajevsko-liberalnih krogov, ki so obsodili enodnevni suspenz Ustave in najmanj štiriletno suspendiranje 400 tisoč bošnjaških glasov? Ne. Varčujejo moč in besede za obračun z “bošnjaškim nacionalizmom”.

Pravi Igor Stojanović, da se SDA zavzema za vzpostavitev Islamske države. Tudi če bi bilo to res, kar ni, ali to pomeni, da se ljudje morajo plašiti islama? Ena stvar je, ko se Stojanović in sarajevski liberalci obračunavajo s kriminalom SDA, druga pa, ko državljane plašijo z islamom.

Kakšna je razlika med izjavo SDA-ovca Džaferja Alića, ko govori o Srbih in Hrvatih kot podnajemnikih v BiH, in izjavo Igorja Stojanovića, ki je po vzoru Viktorja Orbana, Dragana Čovića in nemških CSU-jevcev začel plaševati državljane z “prihajajočo islamizacijo”? V bistvu – ni razlike.

Toda reakcije, ki so sledile, kažejo, da Mednarodni skupnosti in pripadajoči ji “socialdemokratski” in “liberalni” eliti niso sprejemljive izjave, usmerjene proti Srbom in Hrvatom, za razliko od tistih, usmerjenih proti muslimanom. Ker, veste, Igor ima pravico plaševati državljane z islamizacijo, Džafer pa nima pravice plaševati ljudi s Srbi in Hrvati, od katerih vsaj osemdeset odstotkov še danes meni, da so Karadžić, Mladić, Praljak in Prlić heroji.

Ko kritizirate Džaferja, ste liberal. Ko kritizirate Igorja Stojanovića, ste “bošnjaški nacoš”. Ne vem, ali je bil Džafer pripadnik Armade RBiH. Ni niti pomembno. Ker je njegova izjava sporna in si zasluži vsakršno obsodbo. Vem, da je bil Igor Stojanović pripadnik Armade RBiH, toda tudi to ne bi smelo biti pomembno, ker je njegova izjava nevarna toliko kot Džaferjeva.

Če ima Igor Stojanović, zaradi tega, ker je bil pripadnik Armade RBiH, danes skupaj s Christianom Schmidtom pravico diskriminirati 400 tisoč bošnjaških glasov, zakaj potem, recimo, dvakrat ranjeni mladoletni pripadnik Armade RBiH Asim Sarajlić nima pravice trgovati z vplivom znotraj svoje stranke? Ali pa vojaška knjižica v rokah Srbov in Hrvatov velja več kot vojaška knjižica v rokah Bošnjakov?

Tukaj je kratek test. Ali veste, v kateri fazi je sojenje Atifu Dudakoviću, generalu, ki je s svojo nebeško silo osvobodil največji del države BiH? Ne veste. Iskreno, ne vem niti jaz. Toda vsi smo vedeli, kdaj je vsako narok za Dragana Vikića, prav tako enega od simbolov obrambe BiH. Pred sodiščem BiH je bilo pred vsakim Vikićevim narokom deset kamer in trideset državljanov, ki so prišli podpreti junaka. V tem času se general Dudaković brani sam in v tišini. In, da ne bo pomote, ni problem, da je imel junak Vikić podporo javnosti in medijev, ko so mu preko državnega pravosodja poskušali umazati obraz. Problem je, da enake podpore nima Atif Dudaković. Dragan je nekako bolj sprejemljiv. Atifa pa jemljemo kot samoumevnega. Čeprav to tudi ni nujno pravilen zaključek.

Recimo, član Predsedstva BiH Željko Komšić je zlati ljiljan Armade RBiH. Kar pomeni, da je več prispeval k obrambi države kot mnogi drugi, tudi kot Igor Stojanović. Pa vendar, sarajevski “liberalni” in “levi” krogi, zbrani okoli raznih mustafićev in pašovićev, niso menili, da je treba reagirati na botovske in trojkaške napade na Komšića. Ker, veste, Komšić se ne prilega novim narativom, opozarja na naraščajočo islamofobijo in ni pristal, da postane del oblasti, ki je bošnjaškega predstavnika suspendirala za en dan, 400 tisoč bošnjaških glasov pa za najmanj štiri leta. Igor Stojanović je storil vse nasprotno od tega, kar je storil Željko Komšić. In Igor Stojanović je dobil podporo.

Če povzamemo, za sarajevsko levico ima Igor Stojanović pravico širiti islamofobijo, ker je bil v Armadi RBiH, Zeljko Komšić pa nima
pravice opozarjati na islamofobijo, čeprav je zlati ljiljan Armade RBIH

Asimu Sarajliću za primer Asim ni opravičilo to, da je kot mladoletni borec Armade RBiH dvakrat ranjen, toda Igorju Stojanoviću in Draganu Miokoviću je pripadnost Armiji RBiH v MUP-u RBiH opravičilo za vse.

Reis Husein Kavazović kot logor in eden od ključnih ljudi v Drugem korpusu Armade RBiH, ki mu je poveljeval Željko Knez, je “bošnjaški nacionalist”, Mioković in Stojanović pa ne moreta biti islamofoba, ker sta, eto, bila v Armadi RBiH.

Toda tudi Dževad Galijašević je bil pripadnik Armade RBiH. Ali to pomeni, da danes moramo tolerirati njegove islamofobične stališče, izražene na RTRS-u? Ali to pomeni, da je njegov vojaški armadni staž dokaz, da je še danes na pravi strani zgodovine BiH?

(Istraga.ba)