Vojne grozote iz Odžaka: Otrgana iz naročja matere in posiljena

Življenje mirnega in veselega dekleta je bilo uničeno v dveh nočeh leta 1992. Takrat 14-letnico so posilili osemkrat. Danes pravi, da nima razloga za smeh, saj se ji nenehno vračajo slike tega, kar je preživela, piše BIRN, poroča bosansko-hercegovinska tiskovna agencija Patria (NAP).

Suzana J. je z očetom in dvema sestrama živela na območju občine Odžak do 8. maja 1992, ko je Hrvaški obrambni svet (HVO) zavzel to mesto. Njen oče je bil odpeljan in zaprt v osnovno šolo, medtem ko je bila ona z materjo in sestrama v hišnem priporu v kraju Novi Grad (občina Odžak).

3. julija 1992 so jo istrgali iz naročja matere, jo zlorabili in posilili. Bilo je okoli 11. ure zvečer, ko so, kot se spominja, pripadniki HVO-ja »razvalili vrata«.

- Vlekli so me za lase. Tam so me pretepali in maltretirali. Moja mama se je z njimi borila in vsi ostali. Tam so bile moje mlajše sestre, stare 12 in devet let, tudi njih so pretepali, in mojo nepokretno babico. Moja mama je imela porezano ustnico, kjer ima še danes brazgotino - pripoveduje Suzana.

Okoli nje, kot trdi, se je zvijalo osem vojakov.

- Stali so v krogu. En te udari s puško, drug te porine... Kakih pol ure sem se borila z njimi. Pretepli so me in me premagali. Bila sem vsa krvava in raztrgana od udarcev in kako so me vlekli. Moja mama jih je prosila, naj se me ne dotikajo, in govorila, da je tudi ona Hrvatica, a to ni nič pomagalo - pravi Suzana in poudarja, da so jo nato vrgli v kombi.

V drug avto, kot se spominja, so vrgli njeno sosedo V.L., ki je bila prav tako mladoletna.

- Mene so tam položili na zadnji sedež, spodaj, kjer so noge, tam so me položili, in ta dva sta sedela na sedežu in mi položila noge na mene. Vozili so nas po neki podeželski poti skozi Novi Grad - pravi.

Nedaleč od glavne poti proti Posavski Mahali (občina Odžak), nadaljuje Suzana, se je kombi ustavil in sedem vojakov jo je odpeljalo v hišo.

- En je vstopil z mano v sobo. Potisnil me je, vrgel, začel me je klofutati in pretepati. Prosila sem ga, naj se me ne dotika. Raztrgal mi je oblačila in me uspel posiliti. In nato mi je še grozil, da tega ne smem nikomur povedati, ne policiji, ne nikomur, ker se bomo spet srečali in me bo ubil, ter da bo ubil mojega očeta, ker ve, da je v zaporu - spominja se Suzana.

V sobo je vstopil drugi vojak, ko se je, kot pravi, zaslišal nek ženski glas, ki jih je opozarjal, da prihaja vojaška policija.

Prišel je poveljnik vojaške policije Mirko Pačak, ki je povedal, da so našli njeno sosedo V.L. in vojaka M.B., ter jih je vse odpeljal na policijo v Novi Grad na prepoznavanje.

- Ugasili so luči, on pa je z baterijo osvetlil obraze osmih vojakov. Prepoznala sem tistega, ki me je, veš, posilil - navaja Suzana in dodaja, da se njena soseda iz strahu ni upala povedati, kdo jo je posilil.

Po vrnitvi na kraj, kjer je bila prej zaprta z materjo, sestrami in ostalimi, je Suzana našla požgano hišo. Njena mati, sestre in ostali so bili v drugi, manjši hiši, ki se je nahajala v bližini.

- Mi smo med nočjo pobegnili dol skozi gozdove in bili pri moji teti. Mama in te starejše ženske so bile tam, mi mlajše pa smo se skrivale po gozdovih, samo prišle smo kaj pojesti - spominja se Suzana in dodaja, da se je zgodilo, da dva dni niso jedli, vodo pa so pili iz mlak.

Nekega dne, 12. julija 1992, ko so prišli po hrano in se usmerili proti gozdu, pripoveduje Suzana, so vojaki streljali za njimi in morali so se vrniti.

Videla je tovornjak poln vojakov. Med njimi, pojasnjuje, je bil tudi tisti, ki jo je pred tem posilil.

- Vlekel me je ven in rekel: »Sem ti rekel, da se bova spet srečala?« Odpeljali so mene in snaho v Novo Selo in naju posilili - pravi Suzana in poudarja, da so jo tisto noč posilili sedem vojakov.

Pred posilstvom, kot pravi, je bila veselo dekle, enostavno nasmejano in veselo. Ko je bila posiljena, poudarja, je bila mesec dni zaprta v hiši in trdi, da bi se ubila, če bi našla bombo ali puško.

- Nikoli tega nisem mogla prenesti, ne morem niti danes - dodaja Suzana in poudarja, da je posilstvo razlog njenega slabega zdravstvenega stanja, nervoze in depresije.

- Jaz nimam razloga za smeh, čemu naj se smejim... Ko kaj gledam, solze začnejo teči same (...) Po 23 letih se nenehno vračaš skozi to. (...) Ko me prime ta kriza, nervoza... in čim sem starejša, tem slabše mi je. Ne veš, komu naj se obrneš, s kom naj govoriš, kdo ti naj pomaga - pojasnjuje Suzana in poudarja, da se bori, da bi preživela, da bi bila dobra mati, žena in hči, poroča Patria.