Vojna narativov proti Komšiću in Kovačeviću je posledica političnega PTSP-ja, anket in strahu SDP-ja pred Lagumdžijo!

Piše: Rasim Belko

Politični PTSP je zajel določene bošnjaške strukture, tako da se je zamenjava tez zanje očitno postala ne le navada, ampak tudi delovna metodologija. Tako se iz SDP-ja, pa tudi iz nekaterih drugih krogov, vse pogosteje sliši sporočilo, da je bil izbor Željka Komšića v Predsedstvo BiH vzrok težkih bosanskohercegovskih kriz, saj seveda nič ne pojasni kompleksnih političnih blokad bolje kot en priročen grešni kozel. To je nevarna premisa, ki so jo v zadnjih dneh med drugim plasirali kader SDP-ja Dženan Skelić in novinar iz Hercegovine Nermin Bise.

Zakaj je ta zamenjava tez nevarna? Prvič, ker se vsakemu Hrvatu v Bosni in Hercegovini s tem narativom praktično sporoča, da ima pravico do politične opredelitve, pod pogojem, da je že vnaprej opredeljen, kot je treba, torej pod zastavo HDZ BiH. To je percepcija, ki jo je delu bošnjaške javnosti precej uspešno postregel Dragan Čović. In tu pridemo do druge, morda še resnejše nevarnosti, napačne delegacije krivde. Kajti za vse blokade, ki so jih režirali Čović in HDZ, včasih sami, včasih v tandemu z Miloradom Dodikom, včasih pa tudi s projektom Trojka, je zdaj kriv Komšić, ali v perspektivi Slaven Kovačević. Elegantno idiotsko, če nič drugega.

Ti, politiki in analitiki priučeni Bošnjaki očitno ne razumejo, da so vse povojne krize, politične ali institucionalne, vodene po agendah Zagreba ali Beograda. V tej postavitvi se Komšić pojavlja kot hrvaški bh. domoljub, ki je bil zadnja brana, da protidržavne politike ne prevzamejo nadzora nad državo po vertikali, saj so jo, roko na srce, po horizontali že v veliki meri odigrale.

Priučeni analitiki iz bošnjaškega etničnega korpusa očitno ne razumejo, da vojne cilji Republike srbske in Herceg-Bosne niso izginili v Daytonskem sporazumu, ampak so bili preprosto preoblečeni v politično obleko, ki, dodajmo, pogosto slabo izgleda, a se vztrajno nosi.

Tisto, česar SDP-jevi Bošnjaki, kot je Skelić, in rekel bi, tudi mnogi prvaki te stranke, ne razumejo, je problem, ki se kaže v dejstvu, da tam, kjer vlada »legitimnost« HDZ-ja, oblast do drugačnih deluje skozi institucionalizirano diskriminacijo, medtem ko se tam, kjer to ne gre, preide na nekoliko bolj grobe metode. Zato deluje nekoliko nenavadno, da Bise stoji ob kvazi-analitiku Skeliću v zgodbi, da krepitev HDZ-ja prinaša deblokado in rešitev kriz, oziroma da je odstranitev Komšića ključna točka tega procesa. Logika je, v najmanjšo mero, kreativna, a deluje izgubljeno.

To je popolna shizofrenija političnega narativa, a ostaja nejasno, kako na njo gleda imitator politikov, da ne rečem politična lutka iz SDP-ja Denis Bećirović, ki ga je SDP ponovno potisnil v tekmo za Predsedstvo, medtem ko se del članstva javno opredeljuje za prvo spremljevalko Dragana Čovića.

Vprašanje je, ali Bećirović dejansko priziva scenarij, v katerem bi v primeru zmage Predsedstvo delil s politično sledilko UZP-ja namesto s Slavenom Kovačevićem.

Ni nemogoče, da mu takšen razplet tudi ustreza, saj tisti člani SDP-ja, ki ne tečejo pred kamere in na družbene mreže, preferirajo izbiro Kovačevića, resničnega zagovornika državljanske države v primerjavi z Bećirovićem, ki ponuja, kot je običajno, priložnostne garancije in zgodovinska predavanja za mednarodno publiko, z precej prožnim odnosom do neselektivno izbranih »prijateljev BiH«.

Zaradi te razlike v politični substanci ni daleč od zaključka, da Bećiroviću dejansko ustreza, da SDP-jevi Bošnjaki, ki so mu, blago rečeno, neprepričljivi, glasujejo za Čovićevo spremljevalko Darijano Filipović namesto za Kovačevića.

Bećirović je namreč že zdavnaj pokazal, da je precej hiter na sprožilcu, ko je treba podpreti rešitve po meri HDZ-ja. Kdor je pozabil, dovolj je, da se spomni, kako je brez veliko dileme podprl Borjana Krišto na čelu Sveta ministrov. V primeru izvolitve Filipovićeve bi imel vsaj priročno opravičilo, da »ni izbire« razen da odloča v skladu z interesi HDZ-ja.

Tisto, kar ostaja odprto vprašanje v celotni zgodbi, je položaj formalnega vodje SDP-ja BiH Nermina Nikšića in neformalnega, ki se vse močneje poskuša vrniti v igro, Zlatka Lagumdžije.

Igre v SDP-ju so očitno stekle, zaradi česar je izvolitev Bećirovića postavljena pod vprašaj. Dejstvo, da Lagumdžija iz ozadja poskuša prevzeti stranko z neko poslušno karikaturo na čelu, težko gre na roko Bećirovićevi kampanji. Tako zaradi zasičenosti z Lagumdžijo v SDP-ju, kot zaradi delitev, ki bodo neizogibno sledile.

Tam, poleg omenjenega PTSP-ja, je treba iskati tudi razloge, zakaj se vztrajno poskuša ustvariti fama, da bodo SDP-jevi Bošnjaki glasovali za Čovićevo kandidatko, čeprav je javna skrivnost, da bo znaten del teh volivcev podprl Kovačevića.

A prav ta možnost, izgleda, najbolj vznemirja Lagumdžijo in Bećirovića z ene strani, ter spodbuja tiste okoli Nikšića z druge strani. Kajti nič ne destabilizira političnih kalkulacij kot volivci, ki se odločijo misliti s svojo glavo.

Še posebej, ko so ti volivci tudi člani stranke, ankete pa gredo proti interesom stranke!