Razhod z antifašizmom: S čim se Evropa ponaša, Balkan se sramuje

Piše: Haris Ljevo

Z razpadom Jugoslavije so v vseh postjugoslovanskih državah začeli s popolno revizijo zgodovine. Najprej so na vrsto prišle spremembe imen ulic, šol, javnih ustanov, pa tudi rušenje in oskrunjenje spomenikov narodnim herojem, ki so se pogosto dogajali ponoči, spremljani z močnimi eksplozijami.

Rušilci v večini primerov nikoli niso odgovarjali za storjena dejanja, zelo redko pa se je zgodilo, da so se vandali javno hvalili s svojimi nedeli. Vendar pa so sčasoma samooklicani borci proti komunistični dediščini počasi priplavali na površje, danes pa se z njimi javno hvalijo.

Več kot dvajset let po vojni je fašizem postal javna stvar v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, pri čemer se nihče noče javno izreči kot fašist, ampak se skrivajo za novim terminom „boj proti vsem totalitarnim režimom“, pri čemer si prizadevajo izbrisati vsak pomen socialistične preteklosti, medtem ko so dokazani fašisti, četniki, ustaši, handžarji in drugi sodelavci okupatorja predstavljeni kot nedolžni ljudje, ki so stradali zaradi partizanske roke samo zato, ker so bili „fini Srbi, Hrvati in Bošnjaki“.

Najdlje je v tem procesu fašizacije družbe šla Hrvaška, kjer je danes prava redkost najti celo ulice z imeni, ki spominjajo na ne tako davno preteklost. Zagreb je dolgoletno odoljeval nacionalističnim napadom in prizadevanjem za spremembo imena Titovega trga, zagrebški antifašisti pa so pred mesecem dni izgubili tudi to bitko.

Dalmacija, ki se je v Jugoslaviji ponašala z enim najmnožičnejših partizanskih gibanj, je danes nacionalistično najbolj izrazit del Hrvaške. Šibenik, ki je v znameniti bitki na Sutjeski dal največ padlih borcev v vsej Jugoslaviji, je danes skorajda neprepoznaven kot antifašistično mesto, razen v kolikor ga nekoliko takšnim delajo posamezniki iz nevladnega sektorja.

Situacija v Srbiji ni nič boljša. Sodišča v Srbiji so rehabilitirala četniška voditelja Dražo Mihailovića in Nikolo Kalabića, spomenik enega od voditeljev boja za pravice delavcev in ustanovitelja Socialdemokratske stranke Srbije Dimitrija Tucovića je bil odstranjen iz Beograda pod pretvezo, da se ga premesti na „boljšo lokacijo“...

Ko gre za Bosno in Hercegovino, je situacija precej pisana, odvisno od kraja do kraja. Mesta v Hercegovini z večinskim hrvaškim prebivalstvom so se znebila vsega, kar jih je spominjalo na socializem, takoj ko je propadla Jugoslavija, Mostar pa je danes mesto, ki je v primerjavi s stanjem pred vojno neprepoznavno.

Simbol mesta Velež je bil pregnan s svojega stadiona brez upanja, da se bo kdaj vrnil, partizansko pokopališče v Mostarju, ki predstavlja enega najlepših antifašističnih spomenikov v Evropi, je danes popolnoma zanemarjeno, medtem ko so spomeniki prečrtani s kljukastimi križi. Ko se sprehodite po ulicah zahodnega dela Mostarja, dobite vtis, da živite v času ustaške NDH. Tako obstajajo ulice Mile Budaka in Jure Francetića. 

V Republiki Srbski so bili uničeni mnogi spomeniki partizanskim herojem iz vrst bošnjaškega in hrvaškega naroda, medtem ko so večinoma ostali ohranjeni tisti iz vrst srbskega naroda. To se je delalo načrtno z enim samim ciljem, da se Srbe predstavi kot edini narod, ki je iznesel antifašistični boj, medtem ko so bili drugi fašisti. Na ta način so si prizadevali upravičiti zločine, ki jih je režim Republike Srbske storil v zadnji vojni. Vzporedno s tem je potekala tudi rehabilitacija četnikov, tako da smo danes dobili paradoksalno situacijo, da imamo v Banja Luki park heroja vstaje v Potkozarju Mladena Stojanovića in ulico četniškega poveljnika Rada Radića, ki je ubil doktorja Stojanovića.

Zaradi največjega stradanja v zadnji vojni so se deli BiH z večinskim bošnjaškim prebivalstvom najdlje upirali reviziji zgodovine in so imeli največ empatije do partizanskega gibanja. Treba je tudi upoštevati, da so ogromni deli BiH v socialističnem obdobju iz povsem nerazvitih in zanemarjenih krajev postali resni urbani, industrijski in kulturni centri, kar je prav tako precej vplivalo na „zamudo v procesu revizije zgodovine v primerjavi s Hrvaško in Srbijo“.

Vendar pa se danes, z nastopom nekaterih mlajših kadrov, ki se sploh ne spominjajo socialističnega obdobja, situacija močno spreminja. O komunističnem obdobju danes najslabše govorijo tisti, ki se ne spominjajo niti zadnje vojne, kaj šele, kako je bilo pred vojno.

Svetnik v občinskem svetu Stari Grad Tarik Dautović je šel tako daleč, da je zagrozil, da bo kmalu preimenovana sarajevska ulica Maršala Tita, vodjo enega najmočnejših antifašističnih gibanj v Evropi pa je poimenoval zločinec, kar je povzročilo različne reakcije, od obsodb do javnega zasmehovanja.

Njegov, v najmanjšem primeru nepremišljen, potez se je ujemal z dnem, ko je ameriški State Department objavil letno poročilo o verskih svoboščinah in svoboščinah na svetu, v katerem je v poročilu za BiH navedeno, da je neprimerno, da kantonalna oblast v Sarajevu poimenuje šolo v Dobroševićih po Mustafu Busuladžiću, kontroverzni osebnosti, ki je med drugo svetovno vojno imela precej tesne odnose z ustaškimi oblastmi v NDH. Takšen potez je obsodila tudi ameriška ambasada v Sarajevu.

Poročilo State Departmenta je razjezilo tudi desničarje na Hrvaškem, ki so ameriško oceno vse večjega porasta ustaštva na Hrvaškem ocenili kot „levičarsko propagando“.

Žalostno je, da se danes vloga partizanskega antifašističnega gibanja daleč bolj ceni v Evropi kot pri lastnem narodu.