Rasim Delić opisuje Seferja Halilovića: Nezadovoljen, sujeten, ambiciozen in strahopeten

Najboljši opis značaja Seferja Halilovića je podal Rasim Delić v svoji knjigi „Lice i naličje rata“.  Ko je bil spomladi 1993. povabljen v Sarajevo, so ga nekateri najvišji častniki obvestili, da gre na položaj poveljnika Glavnega štaba Armade Republike Bosne in Hercegovine, piše agencija Patria.

Medtem ko se je pripravljal na pot v Sarajevo, je Rasim Delić mislil, da bi „lahko nastale težave zaradi človeške sujete, pa tudi določene ovire, kar bi se lahko negativno odrazilo na naš boj“.

Delić se je takoj odpravil v Glavni štab k Seferju Haliloviću, ki mu je bil do takrat poveljnik: „Povedal sem mu, da sem prišel po ukazu predsednika Izetbegovića, za kar sem dobil soglasje Stjepana Šiberja.“

„Prišel si, da postaneš poveljnik“, je jezno rekel Halilović.... Po krajšem pogovoru, v precej napeti atmosferi, sem zapustil Glavni štab. Postal sem se zaveden, da Sefer ne bo sprejel spremembe in da bodo težave, tudi če ostane na položaju načelnika Štaba. Nezadovoljen, sujeten in izrazito ambiciozen človek, kot je Sefer Halilović, ki je bil že leto dni na čelu Armade, bi lahko povzročil precej težav, zlasti v vojni.“

Delić se spominja: „Zjutraj 8. junija sem dobil klic, naj se javim v Izetbegovićev kabinet. Ko sem prispel v Predsedstvo, je bil tam že Sefer Halilović.... Izetbegović nam je sporočil, da bo ta dan potekala seja Predsedstva RBiH, na kateri naj bi sprejeli odločitev o mojem imenovanju na položaj poveljnika Glavnega štaba, medtem ko Sefer ostaja na položaju načelnika Štaba.

Vse čas je Delić čutil težo in notranje muke in verjetno pod vplivom tega, kar je doživel od Seferja, je nepričakovano stopil naprej: „Poskusil sem še enkrat prepričati Izetbegovića, naj spremeni odločitev, naj Halilović ostane na čelu Armade, jaz pa bom prevzel katero koli funkcijo, na kateri lahko prispevam k našemu boju“.

„Ko je besedo vzel Halilović, sem videl, da ga je takšna odločitev razočarala. Napadel je namen, da mene postavijo za poveljnika Armade, zanikajoč kakršen koli moj dozdajšnji prispevek in delo. Ni izbiral besed, s katerimi bi ponižal mene in moje dozdajšnje delovanje v Armadi. Bil sem presenečen. Jaz sem ves čas ščitil avtoriteto njegove funkcije, čeprav je dobro poznal svoj in moj pretekli ugled med častniškim, zlasti topniškim kadrom. Ne vem, kdo ga je sploh poznal v strokovnem smislu, medtem ko sem bil jaz pred vojno na čelu enot, ki so prejele številna priznanja. Postajal sem se zaveden Halilovićevih jeze in sujete, vendar se nisem mogel strinjati z njegovimi napadi name. Glede na to, da se je to dogajalo v kabinetu predsednika Predsedstva BiH, sem odgovarjal z izbranimi besedami. Halilović je to očitno štel za mojo slabost. Izetbegović je prekinil nadaljnjo razpravo in nam naročil, naj pridemo na sejo Predsedstva BiH, istega dne. Od tega trenutka sem postal se zaveden, da bom v Seferju Haliloviću imel nasprotnika in ne sodelavca“...

Po tem, ko se je seja začela, je Delić spoznal, da Halilović ni spremenil svojega stališča. Ko je Izetbegović pred Predsedstvom predlagal Delićevo imenovanje na mesto poveljnika Armade RBiH, se je vse ponovilo: „Sefer Halilović je v vročem nastopu izrazil svoje nasprotovanje, ponovno je govoril o meni kot o človeku, ki si ne zasluži tega položaja. Neprijetno mi je bilo in hkrati nenavadno, kako lahko nekdo toliko laže in toliko strupa izlije na nekoga, ki si tega ne zasluži... Halilovićev nastop pa ni bil všeč niti članom Predsedstva...

Brez veliko razprave je Predsedstvo sprejelo imenovanje Rasima Delića in hkrati izbralo Bakirja Alispahića za ministra MUP-a. Zaradi očitnih napetosti je bila določena Komisija za Delićevo prevzemanje dolžnosti od Halilovića: Fikret Muslimović, Jovan Divjak in Abdulah Konjicija.

Vendar pa so Divjak, Muslimović, Konjicija in poveljnik Delić doživeli šok, ko so prišli pred Seferjev kabinet: „Na hodniku pred kabinetom je bil Ramiz Delalić Ćelo z nekaj svojimi vojaki. Vsi so bili v polni bojni pripravljenosti, z puškami v rokah in z grozečeim videzom. Ko so nas zagledali, so začeli dobovati. Jaz sem vstopil v kabinet k Seferju, moji spremljevalci pa so kasneje povedali, da so njim grozili, da ne bodo živi izšli iz stavbe“.

Ko brutalne grožnje niso pomagale, je Sefer zahteval, da se zberejo vsi člani Štaba Armade RBiH. Komisija se je strinjala in člani Štaba so začeli prihajati: Bili so tam Meho Karišik, Rifat Bilajac, Zićro Suljević, Sulejman Vranj, Mustafa Hajrulahović Talijan, ter še nekaj visokih častnikov Armade. Vse je izgledalo nenaravno in napeto, in ko je bilo rečeno, da je imenovanje Delića odločitev Predsedstva BiH, ni bilo veç nobenih dilem in vse razprave so prenehale, napetosti pa so izginile.

„Čeprav je Halilović napadal odločitev Predsedstva, je postalo očitno, da mu je propadel načrt, da zlorabi člane Glavnega štaba. Halilović je, ko je spoznal, da nima podpore članov Štaba, grozil, da ne bo sprejel položaja načelnika Štaba, da bo podal pisno odstop Predsedstvu in da bo odšel v neko enoto, da se bo boril kot vojak. Vsi, ki so ga poznali, so vedeli, da je vsaj to zadnje, da se bo boril kot vojak v rovu, prazna zgodba. Kot enega od razlogov za njegovo premestitev s položaja prvega moža Armade je Izetbegović, poleg neuspešnega poveljevanja vojski, omenjal strahopetnost, kar ne bi smela biti odlika poklicnega častnika“, je napisal Delić v svojih spominih.                                 

Delić je na mestu poveljnika Armade RBiH zamenjal Seferja Halilovića po 14 mesecih vojne in ostal na tem položaju do konca vojne, kar je dvakrat veç - 28 mesecev. Po Delićevem prihodu za poveljnika je bila Armada očiščena od paravojaških enot in poveljnikov do konca leta 1993., nato je bila vojaško urejena, organizirana in disciplinirana. Zavladal je hierarhični red in ni bilo veç nikakršnih ali najmanjših notranjih neredov ali spopadov. Sledile so ofenzive, v katerih je bila osvobojena ogromna ozemlja in nekaj mest, nato pa je vojno ustavila mednarodna skupnost.