Delavci iz Tuzle obupano kličejo po pomoči: Kako in zakaj je „Aida“ propadla

Nekoč uspešno podjetje iz Tuzle, tovarna obutve Aida, je v zadnjih petih letih stalno v središču pozornosti javnosti. Na žalost, ne zaradi poslovnih uspehov, temveč zaradi katastrofalnega stanja, v katerem se nahaja, piše Istinomjer.ba, poroča novinarska agencija Patria.

Prodaja podjetja

Delavci tega podjetja že od leta 2009 poskušajo priti do svojih pravic na ulici. Že v tem obdobju je imela ta tovarna težave v proizvodnji. Kot ena od možnih rešitev se je omenjala tudi prodaja podjetja, ki je, na žalost, propadla, kar je predstavljalo sprožilec prvih protestov delavcev.

Niti v letu 2010 se stvari niso izboljšale, kljub obljubam in zagotovilom vlade TK, da bodo vsi problemi te tovarne rešeni. V tem letu, zlasti v obratu Lukavac, delavci za svoje delo niso prejemali plače, niti jim ni bil vplačan delovni staž, vodstvo tovarne pa jim je pogosto grozilo z odpovedmi. Zahteve delavcev v tistem trenutku so bile izplačilo 200 KM mesečne nadomestila za delavce, vplačilo delovnega staža ter zaposlitev obrata za 40 ur tedensko.

V naslednjih nekaj letih je tovarni uspelo izplačevati nadomestila delavcem, obseg dela se je nekoliko povečal, tako da so se v letu 2013 od takratnega premierja vlade TK, Seada Čauševića in pristojnega ministra Željka Knežičeka lahko slišale spodbudne izjave, da so se stvari očitno spremenile na bolje in da bo prestrukturiranje tega podjetja uspešno.

Seveda se zgoraj navedeno ni uresničilo, kot vostalom niti večina izjav in obljub tega premierja. V začetku leta 2014, mesec dni pred februarskimi protesti, so delavci Aide ponovno na ulicah zaradi neizplačanih 70.000 KM, ki jih je vlada konec leta 2013 odobrila za nadaljevanje proizvodnje v Aidi, ter zaradi večletnih problemov nevplačanega staža.

Glede na Informacijo o stanju v gospodarskih družbah z večinskim lastniškim deležem Tuzlanskega kantona s programom ukrepov za Podjetje aktivnosti v letu 2014, je tovarna obutve Aida v letu 2014 v najslabšem stanju v svoji zgodovini.

Po koncu vojne, torej leta 1996, je imela ta tovarna 1.483 zaposlenih, medtem ko je danes v „Aidi“ zaposlenih le 329 ljudi. Leta 2005 je v „Aidi“ delalo 956 zaposlenih, da bi se od leta 2008 do 2014 število zaposlenih več kot prepolovilo – s 693 na 329 zaposlenih.

Skupna aktiva/pasiva gospodarske družbe v letu 2013 je znašala 54.955.129 KM, medtem ko so prihodki znašali 1.369.209 KM. Družba je v obdobju od 2008.-2013. leta poslovala z izgubo, vendar se je znesek izgube nenehno zmanjševal in v letu 2013 je znašal -845.880 KM. Izkoristek proizvodnih zmogljivosti v družbi v letu 2013 je bil na ravni 37 %. Maja 2014 je bilo v družbi zaposlenih 329 delavcev, kar je v primerjavi z letom 2013 manj za 7 delavcev. Skupne obveznosti po osnovi javnih prihodkov tovarne obutve Aida d.d. Tuzla znašajo 23.113.953,80 KM, medtem ko po osnovi neposrednih davkov oziroma davka na dodano vrednost obveznosti znašajo 6.201,00 KM.

Upad proizvodnje

Od leta 2007 do 2013. leta so se izdatki vlade TK za tovarno obutve Aida zmanjšali s 734.757 KM na 154.058 KM, v tem obdobju pa je vlada TK za „Aido“ namenila skupno 5.561.777 KM. Za primerjavo, za Radio televizijo Tuzlanskega kantona, ki ima le 98 zaposlenih in ne ustvarja nobene dodane vrednosti, je bilo iz kantonalnega proračuna v tem obdobju namenjenih 9.115.100 KM, skoraj dvakrat več denarja kot za „Aido“.

Vlada TK se je po februarskih protestih večkrat ukvarjala z razpisovanjem razpisov ter zamenjavo in imenovanjem nadzornega odbora tega podjetja. Na 8. seji vlade TK je bil za direktorja „Aide“ imenovan Bahrudin Bašić, na 16. seji vlade TK pa je bil objavljen oglas za zapolnitev prostih mest predsednika in članov nadzornega odbora v „Tovarni transportnih naprav“ d.d. Tuzla, Tovarni obutve „Aida“ d.d. Tuzla in „Rudnikih nekovin Kladanj“ d.o.o. Kladanj. Ta oglas je bil nato razveljavljen na 24. seji, nov pa je bil objavljen konec novembra.

Od oblikovanja vlade TK po februarskih protestih je bilo iz proračuna Tuzlanskega kantona tovarni obutve Aida nakazanih okoli 352 tisoč KM, od česar je bil le majhen del namenjen tekočemu vzdrževanju tovarne. Ta sredstva so bila v največji meri namenjena socialni pomoči in socialnemu varstvu delavcev, predvsem tistih, ki so izpolnili pogoje za upokojitev.

Sredstva v višini 66.400 KM na ime socialne pomoči zaposlenim so bila izplačana aprila, 22.000 KM je bilo izplačanih junija „kot pomoč pri doseganju ekonomske samoodrživosti, in sicer za stroške, ki nastanejo med organizacijo proizvodnega procesa“, medtem ko je bilo julija izplačanih skupno 37.329 KM za „Aido“ in še 7 podjetij, za vplačilo zdravstvenega zavarovanja zaposlenih. Septembra je vlada TK namenila 37.000 KM za Aido, kot „pomoč pri doseganju ekonomske samoodrživosti“. Novembra je vlada ponovno namenila 49.200 KM na ime socialne pomoči za 328 zaposlenih „Aide“, medtem ko je bilo decembra 2014. leta izplačanih 173.304,54 KM za vplačilo prispevkov za PIO za 10 zaposlenih v tej tovarni.

Neverjetno zveni podatek, da je del sredstev, namenjenih septembra 2014, ki so bila tako ali tako minimalna, bil namenjen za pokrivanje „obveznosti za službena potovanja“ in dolgov do nadzornega odbora te tovarne, čigar delavci vrsto let ne prejemajo plač in nimajo vplačanega delovnega staža.

Vladavina Umihanića

Zanimivo je, da v obdobju „vladavine“ premierja Bahrije Umihanića (in tudi v obdobjih vladavine prejšnjih premierjev) ni bilo nikakršnih pobud za „odpust“ ali „zamrznitev“ dolga katerikoli izmed tovarn v TK, tako tudi ne Aidi, čeprav je glavni dolg Aide prav do države in bi takšen ukrep resnično lahko premaknil stvari z mrtve točke. Izostanek takšne pobude je toliko bolj čuden, ker država, če Aida ne bo zagnala proizvodnje in začela poslovati z dobičkom, zagotovo ne bo poplačana niti za drobec teh dolgov.

Pred obupnim korakom zapustitve države so delavci te tovarne prespali tudi pred vlado TK, pričakujoč, da se jim bo nekdo oglasil. Vendar pa se niti predstavniki izvršne, niti zakonodajne oblasti niso potrudili, da bi se soočili z njimi, temveč so na naslednjih sejah večinoma ponavljali že mnogo krat slišane mantre iz preteklosti, da „storijo vse, da se proizvodnja v tej tovarni zažene“ in da „preučujejo zakonske možnosti za pomoč“ ter izražali globoko obžalovanje zaradi situacije, v kateri so se znašli delavci.

Seveda niso pozabili dodati, da so zahteve delavcev po vplačilu delovnega staža nerealne, saj je za to treba nameniti večji znesek denarja, kot ga ima Tuzlanski kanton, kar kaže na stopnjo neodgovornosti ne le te, ampak vseh prejšnjih vlad v TK, saj so prav one odgovorne za situacijo, v kateri so se trenutno znašli delavci te tovarne.

V tem trenutku oblasti v TK izjavljajo, da so pripravljene pomagati in da sredstva za izplačilo pomoči obstajajo, vendar pa zakonski temelj za izplačilo sredstev ne obstaja, saj so bila v tem letu že izplačana sredstva enkratne pomoči.

Pot na Hrvaško

Vendar pa, tudi če se sedanja situacija konča ugodno za delavce Aide, je verjetno, da prihodnost za preostalih 329 zaposlenih v tovarni obutve Aida ni svetla. Namreč, v Akcijskem načrtu Strategije razvoja in Strategije socialnega vključevanja BiH za Tuzlanski kanton v obdobju od 2014. do 2016. leta se z eno samo besedo ne omenjajo nikakršni poskusi revitalizacije propadlih podjetij s področja Tuzlanskega kantona, tako tudi ne tovarne obutve Aida.

Iz predhodno navedenih podatkov je razvidno, da nobena vlada v Tuzlanskem kantonu, tako tudi ne ta, delavcem tovarne obutve Aida ni ponudila nič drugega kot prazne obljube in kakšen sklep o dodelitvi sredstev, ki bi ga prej lahko označili kot miloščino kot pa resen poskus reševanja te tovarne iz krize.

Delavci iz podjetij v Tuzli, po še enih neuspelih pogajanjih z vlado TK, nadaljujejo svojo pot proti meji s Hrvaško. Ali se bo s tem protestom končno premaknilo kaj z mrtve točke, nihče ne more z gotovostjo reči.

Eno je gotovo, če se kmalu ne sprejmejo resni ukrepi za reševanje tega podjetja, delavcev, ki so se odpravili proti Hrvaški, na tej poti zagotovo ne čaka slabša usoda kot v Tuzli.