Rada Borić: Hrvaška državna vrhovnost je dosledna v proizvodnji nevarnega nacionalističkega mita

Pogovoril: Haris Ljevo

Poslanka v mestni skupščini Zagreba Rada Borić, čeprav stara 65 let, upravičeno nosi naziv najaktivnejše hrvaške aktivistke. 

Avtorica je prvega hrvaško-finskega slovarja, dolgoletna predavateljica kulturne zgodovine Balkana na Univerzi v Helsinkih, predavala pa je tudi na Univerzi Indiana v ZDA. Ugledna ameriška revija Forbes je Rado Borić uvrstila na seznam sedmih najvplivnejših feministk na svetu.

Med vojno je delala v Centru za ženske žrtve vojne, leta 1995 pa je ustanovila Center za ženske študije, članica je Ženske mreže Hrvaške.

Podpredsednica Nove levice in univerzitetna predavateljica ob 8. decembru, dnevu spomina na ženske, ki so stradale v vojni, v intervjuju za novinarsko agencijo Patria govori o sodbi Prliću in drugim, odzivih hrvaške državne vrhovnosti na sodbo, odnosu do žrtev, pomoči ženskam med vojno, naraščanju radikalne desnice v regiji in Evropi...

NAP: Kako komentirate odzive hrvaške državne vrhovnosti na sodbo Prliću in drugim s preteklega tedna?

Borić: Odzivi so bili, na žalost, pričakovani. Hrvaška državna vrhovnost je pokazala ne le, da ne spoštuje odločitev oziroma sodbo Sodišča, katerega je ustanoviteljica, temveč da ne spoštuje žrtev, ki so stradale zaradi politike prejšnje državne vrhovnosti, in je edina dosledna v kontinuiteti proizvodnje nevarnega nacionalističnega mita.

NAP: Ugledni The Guardian je Plenkovića opisal kot prvega premierja evropske vlade, ki je počastila obsojenega vojnega zločinca. Kako gledate na to in kako bo to vplivalo na splošni ugled Hrvaške v svetu? 

Borić: Ne glede na kritike, ki prihajajo iz Evrope in sveta, ki se le občasno, pogosto selektivno, odzivajo na nedopusten odnos vlade/vlad do vojnih zločinov ali naraščajočega fašizma, bi nas kot državljane moralo bolj skrbeti, da premier Plenković in predsednica Grabar Kitarović, pa tudi del hrvaške javnosti, ne razumeta, kakšno škodo povzročajo Hrvaški s svojo nevoljnostjo, rekla bi celo hinavščino, le zaradi tega istega sveta, obsodbe vojnih zločinov in zločincev. Zaradi nas samih bi bilo pomembno, mimo tega sveta, govoriti o žrtvah in obsoditi zločine, storjene v imenu nacionalističnih politik.

NAP: Hrvaška kot članica ZN, ustanoviteljica Mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine v Haagu, obtožuje isto sodišče, da je politično sodišče in da ni prineslo sprave v regiji. Kako to komentirate, ali je morda uradna Hrvaška pričakovala, da bo sodišče izdajalo le sodbe v korist Hrvaške?  

Borić: Kontradiktorno je obtoževati Mednarodno kazensko sodišče za vojne zločine, da je politično sodišče, ko vemo, da je isto sodišče, celo isti sodniki, oprostilo nekatere hrvaške generale, obtožene vojnih zločinov, in ko isto retoriko o sodišču kot političnem uporabljajo tudi drugi „državni vrhovi“, ko jim sodbe ne gredo v prid. 

Nesmiselna ideja je, da se bo Hrvaška pritožila Varnostnemu svetu zaradi sodbe, saj je isti Svet že leta 1994 „ostro obsodil Republiko Hrvaško“ in zahteval „nujno prekinitev vseh vrst vpletanja in polno spoštovanje ozemeljske celovitosti Republike Bosne in Hercegovine.“

NAP: Vi ste ena od podpisnic pisma, naslovljenega na hrvaško vlado in sabor, v katerem zahtevate odškodnino za žrtve taborišč HVO. Je realno pričakovati, da bo do tega prišlo, glede na to, kako se Hrvaška odnaša do sodbe šestorici iz Herceg-Bosne?  

Borić: Zdi se pomembno, da medtem ko se na glavnem zagrebškem mestnem trgu (sicer je za javna zborovanja in manifestacije treba „pridobiti dovoljenje“) prižigajo sveče pod fotografijo obsojenega generala Praljka, na kateri piše „junak“, slišimo tudi druge glasove: glasove, ki v središče govora o sodbi postavljajo žrtev in ki zahtevajo, da se preneha s proizvodnjo sovraštva, ki preraste celo v poziv na morebitne nove spopade.

Civilni odbor za človekove pravice je hrvaški vladi in saboru poslal odprto pismo, v katerem piše, da „namesto deklarativne in neprepričljive obsodbe vseh zločinov“ predlagamo, da vlada RH zagotovi sredstva za odškodnine žrtvam koncentracijskih taborišč, ki jih je upravljal HVO.“ Ali je realno pričakovati, da bo vlada, poleg poskusa „naknadne pameti“ pri omilitvi prvih izjav po sodbi, imela moč in odškodnine žrtvam, se bojim, da ne, vendar je naša državljanska dolžnost zahtevati odškodnine za žrtve, saj smo priče, da žrtve zločinov, za razliko od zločincev, nimajo pomoči svojih držav. Morda bo to spodbudilo tudi žrtve k samoorganiziranju in vložitev skupnega zahtevka za odškodnino. 

NAP: Že četrt stoletja po vojni se vrtimo v začaranem krogu, iz katerega, se zdi, ni izhoda. Zakaj ni moči in poguma za soočenje z vojnimi zločini, da bi končno šli naprej in gradili boljše medsebojne odnose v regiji?

Borić: Naslednikom političnih elit, ki so odločale o „vojni in miru“ na teh prostorih, ni v interesu soočiti se s preteklimi zločini. V interesu jim je zaključiti „delitev plena“, ki so jo začeli njihovi predhodniki. Na srečo obstajajo civilne pobude in organizacije v regiji, ki so govorile o zločinih, ki so podpirale žrtve in ki še danes, kljub nacionalističnim evforijam, govorijo v korist „drugih“, čeprav jih imenujejo in napadajo kot izdajalce. In tudi nekaj političnih strank, kot je koalicija strank Nova levica, ki ji pripadam, Zagreb je naš, Delavska fronta in Za grad, je obsodilo neprimerno ravnanje hrvaške politične vrhovnosti z izostankom z obeležitve obsojenega generala Praljka v mestni skupščini.  

Ženska mreža Hrvaške, katere članica sem, pa tudi Iniciativa mladih za človekove pravice, so prav tako glasovi odpora uradni hrvaški politiki. Pomembno je povedati, tudi zaradi begunjskih žensk iz Bosne in Hercegovine, ki smo jih podpirale med vojno v Centru za ženske žrtve vojne, da so Prlić, Stojić, Petković in Ćorić prav tako obsojeni za zločine posilstva in seksualnega zlorabljanja, in da imajo tudi ženske pravico zahtevati odškodnine.

Ne moremo iti naprej, če se vlade, v našem primeru Vlada RH in sabor, ne soočijo z ugotovljenimi zgodovinskimi dejstvi in končno prenehajo z zanikanjem ali relativiziranjem zločinov. Soočenje s storjenimi zločini je predpogoj za spravo, lahko omogoči zavrnitev predsodkov in vrednostnih sodb, ki so povzročili vojne zločine. 

NAP: Hrvaška se, tako kot druge države, nastale po razpadu Jugoslavije, sooča z naraščanjem radikalno desničarskih organizacij. Kako je do tega prišlo na območju, ki je imelo enega najbolj organiziranih protifašističnih gibanj v Evropi med drugo svetovno vojno?

Borić: To vprašanje zahteva daljšo analizo. Korenine, mislim, ležijo v dejstvu, da se poraženci druge svetovne vojne niso mogli sprijazniti z dejstvom, da njihov projekt nacionalnih (nacionalističnih) držav ni uspel, to je deloma vidno tudi v želji po uresničitvi projekta Herceg-Bosna. Predstavljajte si, namesto da bi se uradna hrvaška politika hvalila, da je bila na strani zmagovalcev druge svetovne vojne, danes revidira zgodovino, poveličuje ustaštvo in tolerira uničevanje protifašističnih spomenikov, odstranjuje ime Josipa Broza Tita s trgov in ulic, župan Zagreba pa se pogaja z apologeti ustaštva glede spomenika Ivu Loli Ribaru…

Vendar je vse to v skladu z jačanjem evropske desnice, rast desničarskih organizacij je odraz neoliberalnega kapitalizma. Spodbujanje sovražnega govora in strahu pred drugimi, še posebej danes begunci in migranti, ali ukinjanje pravic žensk, je del iste paradigme. In seveda, da potem antifašizem moti.