Putinovi "spavači" v BiH

Piše: Nedžad Ahatović, profesor obrambe in varnosti

V Banja Luki je bil 12. 12. 2016. obravnavan odbor za varnost skupščine entitete Republike Srbske, ob sodelovanju pristojnih predstavnikov iz institucij BiH in Srbije.

Na tem srečanju je bilo največ govora o t.i. tekfirskem in vahabitskem gibanju v BiH in implikacijah, ki jih takšna ideologija ima na posamezne teroristične incidente ali organizirano teroristično delovanje. Na seji je minister za varnost BiH Dragan Mektić zatrdil, da je bilo po podatkih OSA na sirijskem bojišču do sedaj, kar pomeni v obdobju polnih petih let, 226 državljanov BiH.

Glede na to Dragan Lukač, minister MUP RS, sklepa s sestanka, da največjo nevarnost za BiH predstavljajo povratniki s sirijskega bojišča, ki imajo t.i. vlogo "spavača". Čeprav so sklepi s seje v Banja Luki razumni in se o njih da razpravljati, je cilj seje Odbora za varnost Narodne skupščine entitete Republike Srbske svetlobna leta oddaljen od zajezitve in preprečevanja terorističnih groženj v BiH in iz BiH proti regiji.

Postavlja se vprašanje, zakaj se iz te entitete BiH prav zdaj, v času prejema vprašalnika EU za BiH, poudarja teroristična grožnja kot izziv nacionalni varnosti BiH?

Pravzaprav sedanja geopolitična situacija v svetu grozi z eskalacijo novega kriznega žarišča leta 2017, ki ga očitno iz uradnega Kremlja intenzivno iščejo prav na Balkanu. Namreč, Rusija si prizadeva vzpostaviti ravnovesje moči z Zahodom in ne bo več mogla prenašati sankcij EU, leta 2017 pa bo prišlo do gospodarskega izčrpanja preobremenjenega ruskega gospodarstva. V tem kontekstu je Putinova strategija glede globalnih žarišč, kot je Sirija, preko katere je poskušal pri pogajanjih z Zahodom doseči oboje – tako sankcije kot priznanje aneksije Krima – doživela fiasko.

Obamova administracija ni nasedla na ponudbo, pri kateri je Rusija igrala konstruktivno vlogo pri pogajanjih glede iranskega jedrskega programa, t.i. Joint Comprehensive Plan of Action (JCPOA), v zameno za začetek pogajanj velikih sil.

Do srečanja Obame in Putina je sicer prišlo, vendar neformalno septembra 2015. ob robu zasedanj Generalne skupščine in Varnostnega sveta ZN v New Yorku. Na tem kratkem srečanju, ki bi ga raje poimenoval srečanje, ki je sledilo podpisu sporazuma z Iranom glede njegovega jedrskega programa, je Obama gladko zavrnil Putinovo ponudbo, da bi poleg pokazane ruske vloge pri dogovoru z Iranom prepričal tudi Asadov režim k mirovnim pogajanjem v zameno za zahodno priznanje aneksije Krima in odpravo sankcij EU. Razlog za to je bila ruska namestitev vojaških sil v Siriji, ki je potekala v času, ko sta se dva najmočnejša svetovna voditelja pogovarjala o umirjanju razmer v Siriji in iskanju "diplomatske" rešitve.

Torej, Rusija, kot kažejo stvari, nima več ustreznih instrumentov za nadaljnjo destabilizacijo EU, še posebej Nata, preko hibridne vojne. Nima več neposredne koristi od grške krize in pretresanja stabilnosti evra, ki so jo povzročili ruski tajkuni. Nima več koristi od namerno povzročenega vala beguncev iz Sirije s pomočjo Asadovega režima, ki je odprl pot nesrečnim ljudem proti EU, kar je povzročilo krepitev desnice v Evropi in izstop Velike Britanije iz EU, vendar ni destabiliziralo Nata, kar je bil primarni cilj Kremlja.

Nadalje, sirijska kriza ne generira več niti razprave o neposrednem enostranskem vojaškem posredovanju Zahoda mimo norm mednarodnega prava, kar je prav tako, že od ruskega veta na vojaško intervencijo Zahoda v Varnostnem svetu ZN leta 2012, bil primarni cilj Kremlja.

Vse to skupaj pomeni, da je Putinov politični prostor za manevriranje zožen, čas in sankcije pa gredo neposredno v korist Zahoda.

Putin se zdaj lahko zanaša le na pregovorno politično kratkovidnost in agresivnost novoizvoljenega predsednika ZDA Donalda Trumpa, v katerega je po trditvah Cie vložil tudi svoj lastni politični ugled, da bi ga pripeljal na ta položaj. To je počel z namenom, da bi sredi leta 2017 organiziral vrh ZDA in Rusije na najvišji ravni, kot v starih časih, kjer bi se dogovorili tisto, česar se ni moglo dogovoriti z Obamo – odprava sankcij Rusiji in priznanje aneksije Krima ter avtonomije Vzhodne Ukrajine, podobno kot že obstoječa rešitev z entiteto Republike Srbske.

Če se bo ta vrh končal z negativnim izidom, bo Rusija zagotovo odprla novo žarišče, tokrat v Evropi, in sicer v Ukrajini ali na Balkanu, z dvema neposrednima ciljema. Prvi je, da s svojo neaktivnostjo zamaje EU do točke zloma in izposluje odpravo sankcij ter priznanje aneksije Krima in avtonomije Vzhodne Ukrajine. Drugi cilj je, da pokaže na nesmiselnost obstoja Nata kot vojaške zveze, ki ne more preprečiti eskalacije krize.

Ta scenarij je na žalost zelo verjeten in možen, saj se Rusija spotika pod težkim gospodarskim bremenom sankcij in Putin nujno potrebuje "moneto za potkusurivanje", ker so obstoječe krize, kot je tista v Siriji, izgubile na vrednosti in zdaj le terjajo na stotine človeških življenj.

Putin se zaveda, da se sirijska kriza ne more več rešiti vojaško, ker je Asadov režim preslab, uporniške sile pa še vedno močno podprte s strani Zahoda. Utemeljitev uradne Moskve je, da brez ohranjanja ISIL-a kot izrazite grožnje celotnemu svetu, iz sirijskega konflikta ni mogoče iztržiti nobene druge koristi za krepitev mednarodnega položaja Rusije. Zato zdaj na prizorišču vidimo reinkarnacijo vojaške sile ISIL-a, ki ponovno zavzema Palmira z namernim umikom Asadovih sil iz tega mesta.

Prav zato tudi mi v BiH s seje v Banja Luki dobivamo sporočila o Bosni in Hercegovini kot potencialni bazi islamskega radikalizma, ki jo je treba počistiti.

V tem kontekstu ni izključeno niti namerno povzročanje terorističnih aktov na Balkanu, za katere bi bila muslimanska skupnost v BiH neposredno obtožena.

Če vse skupaj upoštevamo in povežemo ta mednarodna gibanja z našo regijo, kjer je v Črni Gori, državi kandidatki za Nato, že poskusil nasilen prevrat, potem resnično razočarajoče delujejo izjave predsednice R. Hrvaške Kolinde Grabar Kitarović glede islamskega fundamentalizma v BiH, ki v hipervojni, ki se bije v Evropi, na žalost gredo neposredno v korist Rusije in njenih interesov na Balkanu.

Ta izjava, čeprav iztrgana iz konteksta, je v strateškem smislu povzročila ogromno škodo v že tako burnih političnih pretresih in porušenih odnosih med Bošnjaki in Hrvati v BiH, pa tudi v splošnih odnosih med BiH in Hrvaško, ki morajo prav zdaj, zaradi vsega omenjenega, biti na bistveno višji ravni.

Tretji entitet kot rezervna možnost in reinkarnacija HZHB-ja v Hercegovini kot rezultat prizadetega ponosa enega političnega voditelja, je lahko vstopna karta Rusiji za bistveno večjo destabilizacijo BiH, ki bo neposredno in močno prizadela gospodarstvo Hrvaške, še posebej njen turizem kot enega osnovnih virov financiranja.

Z destabilizacijo BiH se destabilizira regija, še posebej pa se destabilizira Hrvaška, z destabilizacijo Hrvaške se destabilizira EU in Nato.

Celoten razvoj situacije bo po naravni poti vodil v rast islamskega radikalizma v muslimanski oziroma bošnjaški skupnosti v BiH, tako da ne bo težko, z enim namerno uprizorjenim podstavljenim avtomobilom bombo v Beogradu, obtožiti "spavače" iz Sirije, s čimer se bo ustvarila regionalna kriza in grožnja miru in stabilnosti Balkana.

Kot vidimo, se na takšno dejanje že opozarja na raznih konferencah v Banja Luki. To bo Putinu zagotovo zadosten razlog, da internacionalizira vprašanje obstoja BiH in izvede politični pritisk z grožnjo vojaške intervencije, če bo potrebno, celo same ruske ali srbske kratke vojaške intervencije v BiH po modelu Sirije. Vse to z namenom, da bi ponovno pridobil zagon pri pogajanjih z Zahodom pri odpravi sankcij, kar je za Rusijo ključno, kot tudi priznanje aneksije Krima Rusiji, RS Srbiji ob vrnitvi Kosova in pridobitvi posebnega avtonomnega statusa za Vzhodno Ukrajino.

Kaj se bo od vsega tega zgodilo, ostaja, da se vidi.

Vsekakor so državljani BiH na bojišču v Siriji, katerih je po številu 226 ljudi, od katerih se jih 46 vrnilo v BiH, pod stalnim nadzorom različnih državnih agencij za varstvo zakonitosti. Oni so zagotovo bistveno manjša grožnja od ocene medijev, da se samo v BiH nahaja 30.000 registriranih članov fašistične paravojaške organizacije "Četnički ravnogorski pokret" za RS, največje paravojaške organizacije te vrste v Evropi.

Po drugi strani pa uradni podatki govorijo tudi o 130.000 registriranih lovcih na 1,2 milijona prebivalcev v entiteti Republike Srbske, ki imajo po zakonu pravico do štirih dolgih cevi, kamor spada tudi t.i. "trofejno" orožje JNA, ki vključuje polavtomatske puške in snajperje.

To v končni fazi pomeni, da je 10 % legalno oboroženega prebivalstva v RS, in to s formacijskim pehotnim orožjem, da o 350.000 ceveh nelegalnega orožja v RS sploh ne govorimo.

Nekoč je general Franco v Španiji imel t.i. peto kolono, Putin pa v BiH ima cel "ešalon spavačev", ki gojijo dolgo tradicijo kolaboracionistov okupatorjev in ki komaj čakajo ruski desant, da bi se podali v nov rop in genocid.

Istočasno uradniki entitete Republike Srbske s pravico opozarjajo na islamski radikalizem in posamezno teroristično grožnjo, vendar z končnim ciljem preusmerjanja pozornosti javnosti od bistvenih stvari, kot je hibridna vojna, ruski vpliv na Balkanu in izrazita grožnja nacionalni varnosti BiH v obliki "Četničkog ravnogorskog pokreta" za RS kot največje paravojaške organizacije v Evropi.

Istočasno EU in Nato postavljata pogoje in odlašata s sprejemom BiH v polnopravno članstvo teh evroatlantskih združenj, zato se upravičeno postavlja vprašanje, za koga bo leta 2017 prepozno, za BiH ali za EU in Nato, ali za vse nas skupaj?