Prvo svjedočenje o akciji “Pretis”: Moja najduža sarajevska noć

Piše: Azem Dervišević Zenga

Dugo načrtovana agresija na Bosno in Hercegovino je vstopila v svojo končno fazo uresničevanja in vojaške formacije Demokratske stranke Srbov (SDS), podprte s strani JLA in prostovoljcev iz Srbije, so že začele svoj krvavi pohod v mnogih mestih BiH. Pozno popoldne 17. aprila 1992 sem prišel v štab Patriotske lige z kodnim imenom »Slastičarna«. Štab se je nahajal na Bjelavah in tam so bili tisti dan Zaim Backović, Mustafa Hajrulahović-Talijan, Sefer Halilović, Zijad Rašidagić, Sulejman Vranj ter še nekaj drugih, katerih imen se ne spomnim.

Tisti dan smo imeli boje pri hotelu Bristol. V teh bojih je sodelovala tudi skupina borcev pod vodstvom Dževada Topića, ter ekipa iz enote Kerima Lučarevića, ki jo je vodil Sulejman Babić Memko.

V štab Patriotske lige je prispela informacija, da se kolona vojaških vozil bivše JLA premika proti tovarni v Vogošči, verjetno z namenom zasedbe in prevzema nadzora nad tovarno. V »Pretisu« so bile shranjene ogromne vojaško-materialne rezerve, še posebej minsko-eksplozivna sredstva.

Le tri dni prej, 14. aprila, je JLA s pomočjo oboroženih formacij SDS iz skladišč Teritorialne obrambe Faletići odpeljala vse svoje orožje. Lahko bi domnevali, da se isto pripravlja tudi s »Pretisom«. Tisti večer je bila vidljivost zelo slaba in spomladanski dež je pravkar začel padati, zato sem predlagal prisotnim v štabu, da se organiziramo in vdremo v »Pretis«, še preden kolona JLA prispe, da iz tovarne rešimo vse, kar bi nam lahko služilo za obrambo Sarajeva.

Ni bilo realno, da bi poskusili zavzeti celotno tovarno in jo obdržati pod nadzorom. Nahajala se je na velikem odprtem prostoru, v naseljenem kraju, popolnoma obkrožena z dobro oboroženimi enotami SDS.

Ideja je naletela na odobravanje omenjenih starešin, zato je bil po posvetovanjih sprejet sklep, da se ta operacija izvede, jaz, Azem Dervišević, pa bom poveljnik operacije.

Rečeno mi je bilo, naj grem v Dom policije, kjer je bila nastanjena Posebna enota MUP. Povezava med štabom PL in Posebno policijo je bil Asim Dautbašić, s katerim sem se sestal na samem. Seznanil sem ga s ciljem načrtovane operacije in ga obvestil, da računamo na podporo in aktivno udeleženost Posebne enote MUP v tej operaciji. Asim Dautbašić je obljubil, da bo obvestil poveljnika Dragana Vikića in mu sporočil podrobnosti o načrtovani akciji, po čemer bo sprejet sklep o sodelovanju dela Posebne enote MUP RBiH. Po vsem mi je bilo sporočeno, da bo na koncu v načrtovani akciji sodeloval okrepljen vod Posebne enote MUP. Zborno mesto za tisti večer je bilo dogovorjeno na Kobilji Glavi ob 23. uri.

Po pogovoru z Asimom Dautbašićem sem šel k Dževadu Topiću v njegovo bazo pri hotelu »Beograd« in ga seznanil z načrtom operacije. S Topovo skupino sem že imel nekaj skupnih akcij, skozi katere smo vzpostavili odlične prijateljske odnose in medsebojno zaupanje, kar je bilo v tistih prvih dneh vojne zelo pomembno. Topa je brez oklevanja rekel, da bo prišel s svojo skupino.

Medtem ko sem jaz opravljal te naloge, so člani štaba Patriotske lige izvajali mobilizacijo dodatnih enot za to akcijo. O tem je bil obveščen prvi poveljnik TO BiH, polkovnik Hasan Efendić. V tistem času sta bila TO BiH in štab PL ločena, vendar je med njima obstajalo tesno sodelovanje, obstajal pa je tudi že prej sprejet sklep Predsedstva RBiH, na podlagi katerega so vse patriotske enote vstopile v sestav TO BiH.

Na Kobiljo Glavo sem prispel okoli 22. ure, kjer so že bili pripadniki Posebne enote pod vodstvom Kemala Ademovića, medtem pa se je začela polniti tudi velika dvorana Doma kulture. Prispelo je več sto oboroženih pripadnikov odpora. Po 10-15 minutah me je poveljnik TO, polkovnik Hasan Efendić, predstavil prisotnim kot poveljnika te operacije. Vedeli smo, da se v »Pretisu« nahajajo ogromne količine granat, raket, vendar so nas predvsem zanimale osnovne in dodatne polnitve za minometne granate, rakete in sredstva za protitankovsko bojevanje, tako imenovane »ose in zolje«.

Ko sem začel prisotnim predstavljati cilj, je približno 70 % oboroženih pripadnikov odpora zapustilo prostor, saj so ocenili, da je akcija preveč tvegana, celo nemogoča za izvedbo.

Po pol ure je ostalo okoli 50-60 oboroženih borcev. Vod Posebne enote MUP s Kemom Ademovićem, Dževad Topić s svojo skupino, rahmetli Dževad Begić zvani Đilda, nekaj vojakov pod poveljstvom Nusreta Dede Šišića, ter nekaj rezervnih policistov z območja občin Centar in Stari Grad. Veliko nam je pomenila pripravljenost rezervnega policista Irfana Mravovića, ki je delal v »Pretisu«, da gre z nami, saj je on vedel, v katerih skladiščih se nahajajo »ose« in minometne granate. Večini udeleženk te akcije je bil ta teren popolnoma neznan, njegove informacije pa so nam bile dragocene, še posebej tiste, ki se nanašajo na videz in okolico vrat, skozi katera smo morali nasilno vstopiti v notranjost objekta.

Še enkrat sem vprašal poveljnike skupin, ali bodo sodelovali v tej operaciji. Specialci so potrdili, Đilda pa je v svojem slogu rekel, da bo šel »pa naj greva jaz in on sama v Pretis«.

Topa je potrdil, svojo pripravljenost za sodelovanje pa so potrdile tudi nekatere manjše skupine. Poslušal sem koristne informacije prisotnih, ugotovil številčno stanje in podal naslednji načrt akcije vdora v »Pretis«:

- Ena skupina ostane na poti proti Vogošči, da zaustavi morebitno intervencijo formacij SDS ali pričakovano kolono JLA iz smeri Vogošče, medtem ko ostali gredo proti tovorno-vhodnim vratom. Po zavzetju tovorno-vhodnih vrat manjša skupina ostane, da jih varuje, medtem ko preostali borci pod vodstvom Kemala Ademovića in z mano vstopijo v »Pretis« do skladišč, kjer se nahajajo sredstva, ki smo jih želeli rešiti.

Glede na to, da stražarji v »Pretisu« pričakujejo vojaško enoto JLA, ki naj bi verjetno zasedla tovarniški kompleks, ter glede na slabo vidljivost, ki je bila za nas v tistem trenutku božji dar, smo se odločili izkoristiti vozila Posebne enote, tako da jih pošljemo naprej z vključenimi utripajočimi lučmi, da bi stražarji mislili, da gre za vojaško policijo. Ko se približamo vratom, je bilo načrtovano nasilno zavzetje vrat, brez streljanja in čim bolj potihoma.

Vsi smo vedeli, da je naloga zelo nevarna in da je v veliki meri odvisna od hitrosti, pa tudi od tajnosti naših aktivnosti. Vsi udeleženci akcije so bili zelo disciplinirani in so se držali dogovorjenega načina delovanja.

Pred tovorno-vhodnimi vrati smo se kratko ustavili, nato pa sta Đilda in pokojni Vinko Šamarlić z bliskovito hitrostjo skočila iz avtomobila in v nekaj sekundah razorožila stražarje.

Po zavzetju tovorno-vhodnih vrat smo krenili naprej, pustili skupino borcev za zagotovitev vrat in naše umikove poti, če bi se stvari obrnile slabo, če bi nas odkrili in napadli. Ko smo se z vozili začeli premikati proti skladiščem, sem bil presenečen, kako daleč so bila od tovorno-vhodnih vrat, v tistem trenutku so se mi zdela celo bolj oddaljena, kot so dejansko bila. Tisto noč se nam je vse zdelo daljše in bolj oddaljeno. Prišli smo do skladišča, kjer smo mislili, da se nahajajo »ose« in minometne granate, vendar smo v tistem skladišču našli rakete, za katere nismo imeli lansirnih naprav. To ni bilo tisto, kar smo potrebovali. Krenili smo proti drugemu skladišču in na srečo našli sredstva, ki smo jih iskali. Poskusil sem preko motorole šifrirano obvestiti polkovnika Efendića, da smo uspešno vstopili v »Pretis« in uspeli najti tisto, zaradi česar smo prišli, vendar zaradi oddaljenosti in kotline, v kateri smo se v tistem trenutku nahajali, nisem imel povezave.

Vratio sem se z avtom nekaj sto metrov proti tovorno-vhodnim vratom in uspel vzpostaviti povezavo s polkovnikom Efendićem, od njega pa sem zahteval, naj čim prej pošlje dodatna vozila in ljudi za izvleko še več sredstev.

Načrtovali smo, da pod okriljem noči izpraznimo čim več skladišč in da pred zoro zapustimo tovarno. Vozila, s katerimi smo prišli, so bila že tako naložena, da smo se bali prekoračitve nosilnosti vozil, saj so bili amortizerji precej obremenjeni. Čas je mineval, dodatna vozila, ki sem jih zahteval od polkovnika Efendića, pa še niso prihajala. Čakali smo več ur, nato pa nekje pred zoro, ko se je že začelo svitati, mi je Kemal Ademović rekel, da je preveč tvegano biti v krogu tovarne in da naj to akcijo zaključimo. Strinjal sem se z njim in začeli smo zapuščati »Pretis«.

Ko smo prišli do vrat, v trenutkih, ko sem čakal, da vsi udeleženci akcije zapustijo krog tovarne in ko so naša zadnja vozila izstopala, se je začelo svitati, in takrat so se nenadoma pojavila vozila z ljudmi, ki sem jih iskal pri polkovniku Hasanu Efendiću pred nekaj urami.

Ustavil sem kolono in rekel, da je akcija zaključena in da so vse skupine, vključno s tistimi, ki so bile razporejene kot umik, že krenile proti mestu. Vendar pa so novoprispeli branilci želeli iti proti skladiščem, želeč izvleči še več MES-a. Na žalost, namesto da bi jim v tistem trenutku odločneje nasprotoval, je tudi pri meni prevladala žalost za vsem orožjem, ki je ostalo v skladiščih. In medtem ko so zadnji borci iz prve skupine odhajali proti Kobilji Glavi, sem se usedel k vozniku v tovornjak FAP-13, ki je bil na čelu kolone, in skupaj z ostalimi pridošlimi borci krenil skozi vrata proti skladiščem.

Ko smo se oddaljili kakih sto metrov od tovorno-vhodnih vrat, so nas z naše desne strani pričakale dobro organizirane in oborožene sovražne sile v zasedi in na našo kolono odprle srdit ogenj iz pehotnega in protitankovskega orožja. Stekla v kabini tovornjaka so začela pokati, medtem ko so metki prihajali z naše desne strani. Tovornjak se ni ustavljal. Začel sem kričati vozniku, naj ustavi tovornjak, vendar ko sem ga bolje pogledal, sem videl, da ne kaže znakov življenja. Njegovo beživotno telo je padlo čez volan, noga pa je ostala ukleščena na pedal za plin, medtem ko je tovornjak vse hitreje vstopal v obrate tovarne Pretis. Nekako sem uspel odmakniti mladeničevo nogo s pedala za plin in s svojo levo nogo sem pritisnil na zavoro, nato pa izskočil iz tovornjaka. Poiskal sem zaklonišče in legel v jarek ob cesti ter pogledal okoli sebe. Videl sem grozen prizor: Naši borci so ležali mrtvi, telesa so visela čez stranice tovornjaka, medtem ko so se slišali klici in jok ranjenih. Med ranjenimi sem prepoznal Suada Hodovića Hopo, pripadnika odreda Hotel Zagreb, enote, katere neposredni poveljnik sem bil, ter Saliha Džiđića, mojega namestnika. Salih in jaz sva zbrala ranjene borce in začela z reševanjem, medtem ko so na naju še vedno delovale sile SDS s srditim pehotnim ognjem in naju pozivale, naj se predamo.

Večina najinih vozil je bila nedaleč od tovorno-vhodnih vrat in del najinih vojakov, ki so mislili, da so v brezizhodnem položaju, se je odločil predati. Midva sva nadaljevala z reševanjem, nato pa sva naletela na večje število parkiranih golfov. Salih je, s spajanjem žic, brez ključa prižgal vozilo in naju pet je uspelo rešiti iz »Pretisa«.

Medtem ko sva se vračala, me je objela ogromna žalost, pomešana z obupom. Pred očmi so se mi vrtele slike najinih mrtvih borcev. Bilo mi je neizmerno težko. V tistem trenutku mi je bil začetni uspeh nepomemben. Vse, kar sem takrat vrtel po glavi, je bilo, da so v »Pretisu« ostali mrtvi in ranjeni, ki so bili prepuščeni na milost in nemilost sovražniku. Vedel sem, da imajo specialci dve oklepni vozili in da bi z njima morda lahko šli nazaj in vzeli trupla padlih in ranjenih tovarišev. Poklical sem bazo Posebne enote in jima povedal, kaj se je zgodilo med drugim poskusom vstopa v »Pretis« in ob tem zahteval dve oklepni vozili. Ne spomnim se, kdo je predlagal, da naj z nama kreneta tudi rešilca, nato pa smo ponovno krenili proti »Pretisu« z vozili Posebne enote, ki ji je poveljeval Vehid Ušanović.

Že je bilo 9 ur zjutraj. Glede na to, da sem služil vojsko v protitankovski enoti, se usposabljal za protitankovsko bojevanje, sem vedel, kako občutljiva so oklepna bojna vozila, zato sem se bolje počutil v vlogi tistega, ki jih »lovi«, kot v vlogi tistega, ki se v njih vozi. Tokrat sem skupaj s svojimi tovariši lahko postal lahek plen razuzdanemu sovražniku, ki je še vedno čakal v zasedah okoli tovarne Pretis, da bi enote JLA prišle in prevzele nadzor. Ko smo se približali vratom tovarne, smo z megafonom pozivali lokalne formacije SDS, naj ne streljajo, češ da smo prišli samo po trupla mrtvih tovarišev in da ne bomo streljali na njihove položaje.

Mislim, da je pripeljanje oklepnega vozila Posebne enote MUP in uporaba megafona imela močan psihološki učinek na sovražnika, tako da niso streljali na nas, medtem ko smo izvlačili mrtve in ranjene tovariše iz tovarne »Pretis«. Šele po tem tretjem vstopu v »Pretis«, tisto dolgo noč s 17. na 18. april, strahovito izčrpan, sem se okoli poldneva vrnil v svojo matično bazo, ki je bila nastanjena v hotelu Zagreb.

Ko sem se zbudil pozno v noči, 18. aprila, sem šel do Doma milicije, nato pa še v komando Patriotske lige, in izvedel, da smo izvlekli okoli 800 kosov protitankovskih polnitev in več kot 1.000 kosov minometnih granat. Tega 18. aprila nismo mogli niti slutiti, da bodo sredstva, zaplenjena v »Pretisu«, eden od odločilnih dejavnikov za obrambo mesta 2. maja 1992, dne, ki ga je režiser Avdo Huseinović v svojem dokumentarnem filmu poimenoval »Bosna ali smrt«. Na žalost, smo v akciji Pretis izgubili 6 borcev, 20 jih je bilo ranjenih in 7 zajetih.

Dževad Begić Đilda in Vinko Šamarlić, znana bosansko-hercegovska heroja, sta tudi tisti večer bila ključna. Đilda je pogosto znal reči: »Če je treba umreti, samo da ni od ostrostrelca. Naj bo moško.« Star 25 let je izgubil življenje od ostrostrelskega strela, medtem ko je pomagal ranjeni ženski v Pofalićih. Junija 1992 je tudi Vinko Šamarlić položil svoje življenje v obrambo domovine. Kot vrhunski športnik ni doživel, da bi tisto leto sodeloval na Olimpijskih igrah v Barceloni, čeprav je izpolnil normo. Obramba mesta in države mu je bila preča. 20 let po akciji Pretis sem izvedel, da je še ena skupina borcev pod poveljstvom Safeta Hadžića, med drugim poskusom vstopa v Pretis, ne da bi vedeli za natančen načrt akcije in uporabo tovorno-vhodnih vrat, poskusila vstopiti na glavna vrata, kjer sta Safet Hadžić in skupina njegovih borcev izgubila svoja življenja.

Posebna enota policije Bosna je zagotovo najbolj zaslužna za uspeh te akcije. Brez njihove udeležbe trdim, da so majhne možnosti, da bi se ta akcija sploh izvedla in zelo težko, da bi bila uspešna. Zgodbe, ki krožijo, da je bila akcija načrtovana noč prej v prostorih Doma policije, so napačne.

Dejstvo je, da je bil natančen načrt izvedbe akcije sestavljen in dogovorjen v Domu kulture na Kobilji Glavi, le uro ali dve pred izvedbo akcije, in verjamem, da je to eden ključnih razlogov, zakaj je bil prvi vdor v »Pretis« uspešen. Na 21. obletnici akcije Pretis, aprila 2013, mi je general Sulejman Vranj pripeljal človeka. Izkazalo se je, da je bil ta človek voznik tovornjaka Fapa 13. Tisti, za katerega sem mislil, da je mrtev in katerega truplo sem bil prisiljen izvreči iz tovornjaka. Čudež je bil, kako je preživel. Akcija je pokazala nepopisno junaštvo bosansko-hercegovskih patriotov. Ponosen sem na svojo udeležbo v tej akciji, kot tudi na vse svoje tovariše, brez katerih bi takrat težko obranili glavno mesto Sarajevo in državo Republiko Bosno in Hercegovino.