Prva sodba s priznanjem krivde Mehanizma za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu

Ko je bila proti zdaj že obsojenemu Vojislavu Šešelju v začetku leta 2003 vložena prva obtožnica za zločine proti človeštvu in kršitev zakonov ali običajev vojskovanja, so sodniki Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) nekako istega leta začeli razvijati načrt, ki je postal znan kot strategija za dokončanje dela tega začasnega mednarodnega sodnega organa. Zdelo se je, da je ICTY že polno zagnan s svojim sodnim delovanjem, in začeti je bilo treba razmišljati o tem, kako bo mednarodno kazensko sodišče, ustanovljeno z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov in delujoče kot njegovo pomožno telo, zaključilo svojo misijo "deljenja pravice", potem ko so nürnberški in tokijski procesi že zdavnaj končani. Varnostni svet ZN je tako ta načrt podprl v svojih resolucijah iz let 2003 in 2004. Medtem ko so se vse preiskave končale do konca leta 2004, dokončanje prvostopenjskih postopkov oziroma celotnega dela sodišča ni bilo mogoče doseči do konca leta 2008 oziroma 2010, med drugim zaradi pozne aretacije preostalih haaških obtožencev. Takrat je bilo več kot jasno, da je treba ustanoviti mednarodni organ, ki bo zaključil vse začete sodne postopke na ICTY in ki bo ohranil ogromno dediščino sodišča, vsaj dokler se vsa sojenja ne končajo. Zato je Varnostni svet ZN s svojo odločbo iz leta 2010 ustanovil Mednarodni rezidualni mehanizem za mednarodna kazenska sodišča, eno vejo za Ruando oziroma regijo Velikih jezer v Afriki, drugo pa za nekdanjo Jugoslavijo. Ko je ICTY konec leta 2017 zaključil svoje delo, je Mehanizem prevzel jurisdikcijo, pravice, obveznosti in osnovne funkcije svojega predhodnika.

11. april 2018 bo ostal zabeležen v sodnih spisih, kasneje pa tudi v arhivu, da je Mehanizem sprejel prvo sodbo s priznanjem krivde, in sicer v postopku pritožbe v zadevi Šešelj, postopku, ki ga je zaznamovala oseba, ki je bila sama sebi zagovornik in zoper katero je bil trikrat voden postopek zaradi nespoštovanja sodišča. Šešelj bo v priporu od leta 2003 do 2014, ko je bil pred sodbo senata izpuščen na začasno prostost, kot je bilo takrat navedeno, iz humanitarnih razlogov zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Vendar pa se bo kasneje izkazalo, da se bo začasna prostost spremenila v trajno, saj bo v pravnomočno določeno zaporno kazen vštet čas, ki ga je Šešelj preživel v priporu (ki je daljši od izrečene kazni 10 let).        

Ko je senat ICTY 31. marca 2016 izrekel oprostilno sodbo po vseh točkah obtožnice, osebno nisem pričakoval takšnega prvostopenjskega razpleta dogodkov na takratnem sodišču. Sodba je, če premišljujemo na racionalni ravni, vsebovala določeno število nelogičnosti, napačno ugotovljenih dejstev, nerazumnih in predvsem čudnih pravnih zaključkov. Če to sodbo gledamo samo, ločeno od dosedanje sodne prakse sodišča, dobimo vtis, da nekateri člani sodnega senata niso v celoti razumeli dejanske podlage in kaj se je dejansko dogajalo, zlasti na območju Hrvaške in Bosne in Hercegovine v kritičnem obdobju, ob upoštevanju razprave sodnega senata o ravni, ki pripada jus ad bellum, pravici do vojskovanja, ter o samem obravnavanju dejstev, ki bi morala biti po sodni praksi sodišča do sedaj smatrana za ugotovljena in splošno znana. Sledi pa nekaj opazovanj. Tožilec obtožnice ni gradil na poveljniški odgovornosti, ki je merodajna za nadrejene na vojaških in civilnih položajih, temveč je obtožencu očital, da je neposredno storil, spodbujal k storitvi ali pomagal in podpiral kazniva dejanja, ali da je s tem povezan kot član združenega zločinskega podviga. Vprašanje je, ali bi se v tej zadevi kaj več dokazalo, če bi ga tožilstvo alternativno obtožilo tudi za dejansko poveljniško odgovornost, kot nekoga, ki je imel učinkovit nadzor nad svojimi prostovoljci – in ali bi sploh takšna postavitev obtožnice v tem delu lahko ustvarila pritisk na tožilstvo ICTY, da na sojenju ponudi močnejše in bolj trdne dokaze. Po drugi strani pa se zdi, da je takratni sodni senat sodišča, kljub temu, da ga tožilstvo sploh ni bremenilo za takšno obliko odgovornosti, upošteval pravne standarde, ki se uporabljajo pri dokazovanju poveljniške odgovornosti – zaradi česar se ustvarja vtis, da je Šešelj vendarle moral imeti hierarhično učinkovit nadzor nad prostovoljci.

Bilo je čudno ugotoviti, da tožilstvo, po ugotovitvah senata, ni uspelo dokazati, da je bil napad na civilno prebivalstvo sistematičen in razširjen, kar sta nujna elementa za dokazovanje kakovosti in intenzivnosti napada pri zločinih proti človeštvu. Takšen pravni razlog sodišča, pogojno rečeno, preseneča, če upoštevamo dosedanjo prakso sodišča, po kateri so bili za namene zločinov proti človeštvu dokazani ti elementi napada na širšem območju Bosne in Hercegovine. Nadalje, zdi se, da sodni senat sodišča ni sledil pravnim standardom iz relevantne sodne prakse, predvsem Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando, ki ga je tudi Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo v eni zadevi potrdilo, ko je lahko prišlo do pravnega zaključka, da Šešeljovi govori niso bili spodbujanje k vojnim zločinom in zločinom proti človeštvu. Vendar pa me je najbolj begalo pravno sklepanje sodnega senata v zvezi s širšim kontekstom dogajanj v kritičnem obdobju, v smislu, da je projekt Velike Srbije a priori političen in je imel politični, ne pa kriminalni cilj. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali so imeli sodniki priložnost razumno opaziti, s kakšnimi metodami oziroma sredstvi naj bi bil takšen projekt uresničen na območju Hrvaške in Bosne in Hercegovine? Navsezadnje, če delamo pravno analizo izključno te sodbe, ne da bi uporabili druge meritorne sodne odločbe za primerjavo, se lahko vprašamo, o kakšnem pravnem značaju vojne v Bosni in Hercegovini govorimo, ali smo morda namesto mednarodnega imeli notranji oboroženi spopad? In nazadnje – kakšne cilje in namene je imel Šešelj, glede na to, da je s prvostopenjsko sodbo ugotovljeno, da ni delil kriminalne namere z drugimi člani združenega zločinskega podviga v obdobju od avgusta 1991 do septembra 1993?

Sodba pritožbenega senata Mehanizma je delno potrdila odločitev prvostopenjskega senata, vendar je naredila tudi določen odklon od pravnega razloga večine sodnikov v tem senatu iz leta 2016. Tako je pritožbeni senat ugotovil, da so bili na ozemljih Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Vojvodine storjeni zločini proti človeštvu, saj je obstajal opazen vzorec zločinov, da so bili napadi proti nesrbskemu civilnemu prebivalstvu resnično razširjeni in sistematični ter da je senat v tej zadevi bodisi ignoriral velik del relevantnih dokazov bodisi napačno ugotovil dejstva in zaključil, da omenjenih kaznivih dejanj ni bilo. Čeprav območje Vojvodine ni bilo zajeto z oboroženim spopadom, so bili zločini v Vojvodini povezani z oboroženimi spopadi v sosednji Hrvaški in BiH – zato obstoj ločenega napada omenjenih značilnosti v sami Vojvodini ni pomemben – iz razloga, ker se lahko šteje, da gre za enoten in povezan napad proti nesrbskemu civilnemu prebivalstvu.

Čeprav tožilstvu ni uspelo dokazati, da je senat ICTY v sodbi iz leta 2016 zmotno zaključil, da ni obstajal združeni zločinski podvig, ki bi vključeval tudi obtoženega, oziroma da Šešelj v njem ni sodeloval kot sostorilec, je bil obsojen kot sostorilec, ker je javno spodbujal k izvršitvi zločinov proti človeštvu v Vojvodini, ter kot izvršitelj dejanja preganjanja, oblike zločina proti človeštvu, ki zahteva diskriminatorno namero na strani storilca. Zato je bilo zaključeno, da je samo v zvezi z vojvodinskim krajem Hrtkovci njegov govor z dne 6. maja 1992 predstavljal jasen poziv k pregonu Hrvatov, ki je nato sledil, oziroma da se je samo v tem primeru mogoče izogniti vsakršnemu razumnemu dvomu in opaziti ujemanje med besedami in kaznivimi dejanji. Glede njegovih drugih govorov je bilo ugotovljeno, da ne obstajajo jasni dokazi, da so vplivali na storilce zločinov ali da so spodbujali k zločinom proti človeštvu, vendar tudi če bi, zaradi preteka časa med govori in samimi zločini sodni senat ni zaključil, da obstaja neizpodbitna povezava.

Tako se je leta 2018 zaključil maratonski, eden najdaljših procesov na mednarodni ravni proti osebi, ki je med drugim sodišču ugovarjala, da je bila kršena njegova pravica do poštenega sojenja, ki vključuje tudi sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Pritožbeni senat je v tem delu ugotovil, da ni bilo napake glede pravice do sojenja v razumnem roku, morda tudi zaradi dejstva, da je sam obsojenec s svojim obnašanjem in postopki prispeval k pogostemu odlaganju.

Zdi se, da za izrek drugostopenjske odločitve Mehanizma v tej zadevi mediji, pa tudi domača javnost, niso bili zainteresirani v taki meri kot takrat, ko je vladala nekakšna splošna histerija ob izreku zadnjih sodnih odločb sodišča. Je to zaradi vtisa, da sodišče v zadnjem času, in zdaj tudi Mehanizem, ne kažejo zadostne odločnosti do države, na čigar ozemlju se nahaja oseba, zoper katero poteka kazenski postopek. V nekaj primerih se je sodišče v Haagu obrnilo na oblasti v Beogradu, da bi se Šešelj vrnil v pripor pred izrekom prvostopenjske sodbe, na kar Republika Srbija ni reagirala. Ko gre za sodelovanje držav s ICTY, so opazni elementi brezbrižnosti, in to na obeh straneh, tako da prejšnje odločnosti mednarodne skupnosti do držav regije ni več – v smislu, da bi se države pozvale na mednarodno odgovornost zaradi kršitve mednarodnega prava. Ali gre za kakšne nove interese. In nove generacije.

Ali je to deloma tudi zato, ker v mednarodnem pravu najdemo vplive tako anglosaksonskega (angloameriškega) kot kontinentalnega, zlasti evropskega pravnega sistema in tradicije. S stalnim, še posebej pa s progresivnim razvojem mednarodnega prava, so opazni različni in konstantni vhodi nacionalnih pravnih konceptov, inštitutov, doktrin in standardov v mednarodno pravo, njegov sistem in ureditev. Zelo dober pokazatelj tega so tudi statuti in pravila mednarodnih sodišč in tribunalov. V končni fazi takšen sistem ni brez svojih težav, ki se posebej kažejo v tem, da sodniki in tožilci, ki uporabljajo mednarodni sistem pravil obnašanja na mednarodnih sodiščih in tribunalih, prihajajo iz različnih pravnih tradicij in sistemov, ter se tako včasih ustvari različno sklepanje, razlogovanje, razumevanje in odnos do norm mednarodnega prava. A povsem druga stvar, kar je prav tako znakovito, je različna percepcija mednarodnega prava med državami sedanje civilizacije.

(Avtor besedila je profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Zenici)