Prst na sprožilu je v rokah „bajramlijev“ Radončića in Izetbegovića

Ne glede na to, koliko je znameniti Dodikov referendum namenjen zmanjšanju pomena obeleževanja dvajsete obletnice Daytonskega mirovnega sporazuma, mu to vendarle ni uspelo. Z vrsto regionalnih in notranjebosanskih srečanj se je o sporazumu razpravljalo in z razlogom polemiziralo.

S sprejetjem Delovnega programa Vlade FBiH v tem tednu je bilo končno napovedano sprejetje Zakona o gozdovih in Zakona o kmetijskih zemljiščih do konca tega leta.

Vsi trije zgoraj omenjeni dogodki so med seboj zelo povezani.

Ustavnopravna določnica vsake državne identitete in njene celovitosti je tudi njena lastnina nad lastnim ozemljem (gozdna in kmetijska zemljišča) kot javno dobro vseh njenih državljanov.

Zadnja vojna proti bosanski državnosti naj bi razbila družbo in odvzela njena ozemlja. Koliko je v tem uspela, potrjuje tudi stanje v dvajsetletnem odmiku od Daytona.

Gozdovi in kmetijska zemljišča predstavljajo skoraj 56 % celotnega bosansko-hercegovskega ozemlja. To javno dobro je ob rečnih tokovih največji bh. vir, po svoji definiciji pa ga je treba razumeti kot državno premoženje BiH.

Po ustavnem državnem kontinuitetu (Aneks IV) je nosilec lastništva nad gozdnimi in kmetijskimi zemljišči država BiH, njeni upravni aranžmaji, ne glede na raven, pa so lahko le s pravico uporabe v obsegu in na način, kot jim to omogoči nosilec s svojim zakonom.

Vojni cilji obvladovanja ozemlja BiH niso popustili niti v povojnem obdobju, le da se zdaj izvajajo z drugimi sredstvi iz navidezne percepcije in razumevanja Daytona.

Soočen s takšnimi poskusi je OHR 18. marca 2005 sprejel zakon o prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem, nadaljnji napad pa je bil preprečen z odločitvijo Ustavnega sodišča BiH o razveljavitvi zakona RS o prevzemu državnega premoženja BiH na ozemlju RS.

Kljub prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem je Republika Srbska leta 2006 in 2008 sprejela zakone o gozdovih in kmetijskih zemljiščih, s katerimi je enostransko določila svojo lastnino nad gozdnimi in kmetijskimi zemljišči.

Do zdaj na to ni bilo odzivov z vložitvijo ustavnih tožb, prav tako ni bil uporabljen niti člen 2 o prepovedi razpolaganja z državnim premoženjem, ki predvideva pravno ničnost takšnih dejanj.

Izostanek odziva na srečo ni tudi izguba možnosti za to, zato je pričakovati, da bodo aktivno legitimirani končno ukrepali (državno pravobranilstvo, Svet ministrov, član Predsedstva BiH, državni parlament v obeh domovih, OHR in visoki predstavnik).

Skopa medijska napoved zveznih zakonov o gozdovih in kmetijskih zemljiščih ne daje slutiti, kakšne zakonske rešitve bo parlamentu ponudila Novalićeva vlada.

Če bodo te kopija zakonskih rešitev iz RS, bo to zemljiškoknjižna notranja sukcesija države Bosne in Hercegovine. Vsa deklarativna obljubljanja ohranitve bh. celovitosti bi bila s tem aktom izigrana, BiH pa bi nepreklicno, udobno sedla na tirnice svoje razpustitve.

Verjeti je, da bo "bajramska koalicija" prepoznala subtilno igro vseh igralcev v njej in vrnila to zgodbo v okvire daytonskih rešitev, ki se na srečo zgolj s političnim kompromisom tržne narave ne morejo spreminjati. Zato je prst na sprožilu v rokah „bajramlijev“ Radončića in Izetbegovića.