Načrt se je spremenil: Srbija do Tokia je spala na zgodbo o zaščiti le Srbov v regiji

Piše: Haris Ljevo

Srbski predsednik Aleksandar Vučić se po nekaj letih uglajene proevropske retorike počasi vrača k starim navadam in vse pogosteje uporablja besednjak izpred dvajsetih let, ko je veljal za enega najradikalnejših nacionalistov na Balkanu.

Vučić je očitno spoznal, da s svojo proevropsko retoriko ni uspel prepričati ogromne večine javnosti na Balkanu, da se je resnično spremenil, in glede na to, da je popolnoma prevzel vse ravni oblasti v Srbiji, obvladal vsa javna podjetja, zdaj ni več potrebe po igranju, zato se je odločil vrniti k starim navadam.

Namesto zgodbe o evropskih integracijah se je Vučić začel močno posvečati vse-srbskim integracijam. Ne mine dan, ko Vučić ali kdo od njegovih najbližjih sodelavcev ne bi poslal kakšnega podžigalskega sporočila.

Sedanji srbski predsednik se je skupaj s predsednikom Republike Srbske Miloradom Dodikom odločil posnemati Slobodana Miloševića in nadaljevati projekt „vsi Srbi v eni državi“. Namesto nekdanjega Memoranduma SANU je danes v modi Deklaracija o položaju Srbov v regiji.

V Novem Sadu, kjer je pred dvajsetimi dnevi na stadionu FK Veternik obeležena 22. obletnica pregnanstva Srbov iz Hrvaške v akciji Oluja, so napovedali, da bo deklaracija o položaju Srbov v regiji objavljena 25. ali 26. novembra, ko bo obeležena stota obletnica združitve Srema, Banata in Bačke s Kraljevino Srbijo, ali 1. decembra ob ustanovitvi Kraljevine SHS. Za pripravo programskega dokumenta sta zadolžena Srbija in Republika Srbska.

Srečanja v Novem Sadu so se udeležili tudi srbski patriarh Irinej, predsednik Republike Srbske Milorad Dodik in predsednica vlade Srbije Ana Brnabić, prvi podpredsednik vlade Srbije Ivica Dačić, predsednik pokrajinske vlade Igor Mirović, podpredsednik vlade Srbije in minister za notranje zadeve Nebojša Stefanović, minister za obrambo Aleksandar Vulin, predsednik Matice Srpske Dragan Stanić in župan Novega Sada Miloš Vučević.

Čeprav je Vučić po napovedi sprejetja nacionalne deklaracije poudaril, da ne gre za nikakršno vojno hujskaško deklaracijo, temveč le za deklaracijo o zaščiti kulturnega in jezikovnega identitete Srbov v regiji, nas zgodovina uči, da je treba takšne resolucije jemati zelo resno.

Od zadnje vojne na teh območjih, tiste na Kosovu, je minilo le 18 let, nekateri pa so si očitno že zaželeli rožljanja z orožjem. Čeprav so na sceni še vedno večinoma iste politične osebnosti, ki so vodile glavno besedo tudi v prejšnji vojni, je še vedno dovolj tistih, ki nasedajo zgodbam o vojni.

Še vedno se niso vsi begunci vrnili na svoje domove, nekateri se nikoli ne bodo, predsednika Srbije in Republike Srbske pa že napovedujeta, da bosta branila interese vseh Srbov v regiji. Javno sporočata tudi, da bosta Srbija in RS nekega dne ena država, med katerima ne bo nobene meje.

Vučić javno ponuja zaščito in pomoč vsem Srbom v regiji, kako ta pomoč izgleda v praksi, najbolje vedo srbski begunci iz Krajine. Kako dober gostitelj je Srbija za prebivalce Krajine, najbolje kaže dejstvo, da 22 let po Oluji, po uradnih podatkih, še vedno 19.000 beguncev iz Krajine živi v kolektivnih begunjskih centrih brez kakršnega koli upanja na boljšo prihodnost. Nekaj deset tisoč jih je že zapustilo Srbijo v iskanju boljšega življenja v državah „sovražnega“ zahoda, na tisoče najstarejših je že zdavnaj umrlo, tiste, ki so v Srbiji našli boljše mesto za življenje, pa je mogoče prešteti na prste. 

Edina razlika med Vučićem zdaj in Miloševićem nekoč je ta, da Vučić skupaj z Dodikom ponuja zaščito vsem Srbom v regiji, medtem ko je bil Milošević, domnevno, večji Srb, zato je „ščitil“ vse Srbe sveta. Le spomniti se je treba zgodb in medijskih poročil o Chicagu kot drugem glavnem mestu Srbije ali Srbiji do Tokia.

Vučić se zaveda, da je veliko Srbov danes razseljenih po svetu prav zaradi tega, ker so verjeli v Miloševićev sen o vseh Srbih v eni državi. Danes namesto v Veliki Srbiji živijo razseljeni od Avstralije do Amerike in si služijo kruh v državah, ki jih desničarska in nacionalistična Srbija obtožuje „vseh stisk, skozi katere gredo Srbi“.

Zavedajoč se, da tem ljudem, ki imajo v državah „sovražnega zahoda“ vse pogoje za normalno in brezskrbno življenje, ni do zgodb o nacionalizmu in vojskovanju, sta Vučić in Dodik zožila področje delovanja, zato sta se obrnila na regijo in ljudi, ki zaradi katastrofalnega gospodarskega položaja, v katerega so jih pahnile predvsem Vučićeve in Dodikove „reforme“, nimajo veliko izbire, razen verjeti v nacionalistične mite.

Najnovejša kriza na relaciji Beograd-Skopje je najboljši pokazatelj, na kaj vse je pripravljen Aleksandar Vučić. Javno je dejal, da ima dokaze, da Makedonija prisluškuje srbskim uradnikom, vendar za to ni predložil nobenega dokaza.

V prejšnjih vojnah je bila Srbija v sporu z vsemi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami razen z Makedonijo (ne štejemo Črne Gore, ker je bila v državni skupnosti s Srbijo), zato ne bi bilo pošteno, verjetno, da se ne bi sprla tudi z Makedonci.

Tudi tokrat igrajo vlogo žrtve. Tako kot v vseh prejšnjih primerih.